Smo prišli resnično tako daleč, da bi se podpisali pod grafit na Ptuju: »Kdor ni hlapec, ni Slovenc«? Ali bi raje zbežali iz države in poskušali pozabiti na svoje slovenske korenine?
Dokler se berejo Hlapci, smo lahko mirni. Saj se je vsaj nekdo ali peščica tistih, ki berejo, in tistih, ki prisostvujejo, pripravljen izpostaviti, glasno in jasno podvomiti v sam sistem in v njegovo delovanje. Poskus izbojevanja drugačne prihodnosti. Opozarjanje na »slabosti« oziroma katastrofalne posledice, do katerih lahko sprejem ukrepov vodi. Potrebni so glasovi. Potrebna je gesta. Simbolična. Ne ofenzivna in nasilna reakcija.
Javno prebiranje Hlapcev. Govori. Opozarja. Sporoča. Morda predrami.
Kako bi sprejem varčevalnih ukrepov vplival na študente in Univerzo? Po besedah predsednika upravnega odbora Univerze v Ljubljani Dušana Mramorja bi na univerzi lahko nastal primanjkljaj v višini 19,7 milijona evrov, s čimer bi se bistveno poslabšala kakovost študija (z zmanjšanjem števila zaposlenih in posledično povečala število študentov na posameznega visokošolskega učitelja) ter zaradi prisilne uvedbe šolnin zmanjšala dostopnost do študija. Posledice lahko bistveno posežejo na področje raziskovalnega dela, ki je predpogoj družbenega razvoja. Posledice niso kratkoročne, temveč predvsem dolgoročne.
In zato so brali. Brali Hlapce. Brali, da bi spregovorili. Skozi Cankarja. Ob tem pa so jih spremljali študentje Akademije za likovno umetnost s slikanjem in risanjem portretov in karikatur političnih veljakov. In jih prodajali.
Romantična predpostavka o solidarnosti in prepoznavanju širše študentske populacije v pereči situaciji se je z mojim prihodom na Trg revolucije razblinila. Še večje razočaranje me je dočakalo dan kasneje, na dan, ko naj bi Hlapce prebirala »cela Slovenija«. Sindikatov ni bilo. Pogodili so se. Ne vsi, a vendar dovolj njih, da geste študentov niso podprli s prihodom. Tudi drugih občanov ni bilo na pretek. Komorna zasedba študentov in tistih nekaj podpornikov, ki sem jih opazila že prejšnji dan. Še večje razočaranje je bil pogled na protestnike gibanja 15o. Kljub prvotno izraženi podpori, so se odločili, da je potrebno simbolno gesto branja nadgraditi. Z akcijo. Uro pred pričetkom seje Državnega Zbora so tako z blokado vhoda v parlament želeli bolj »jasno« izraziti popolno zavračanje varčevalnih ukrepov. Ker jim je policija onemogočila prihod pred vhod, so se odločili za nasilnejši pristop. In s tem zaznamovali tudi tiste, ki so čez cesto prebirali Hlapce.
Izklop elektrike. Poskus utišanja. Razblinjena ideja »občega«, skupnega, enotnega.
Ni skupnega imenovalca zato, ker ga sami nismo pripravljeni prepoznati, ali zgolj zato, ker smo v občem manj vidni, prepoznavni ali zgolj in samo manj avtentični, manj mi sami? Vas ni bilo, ker ste zaupali, da bodo simbolično gesto izvajali drugi? Ali zgolj zato, ker vas je bilo strah, da bi vas opazili in da bi prisostvovanje na Trgu revolucije »zaznamovalo« vašo »idilično« prihodnost?
Morda pa le, vsaj v varnem zavetju ljubega doma prebirate Hlapce. Vendar kaj bo takrat, ko ne bo nikogar več, ki bi bil pripravljen stopiti na plano in ko bodo potihnili vsi glasovi? Takrat nas bo resnično moralo skrbeti. Takrat bo umrlo tudi upanje na spremembo. Ne, ne bo životarjenja. Takrat bomo ... mrtvi. Živi, a vendar mrtvi. Kar je v bistvu še huje. Si želimo takšnega »življenja«?
... eho Hlapcev? ... Ne, glasno prebiranje Hlapcev naj se nadaljuje.