Jasmina Založnik, SiGledal, 24. 6. 2013

Kako misliti ignoranco političnih elit do projekta Oliverja Frljića 25.671?

Vprašanje in prevpraševanje moči gledališča oziroma kar celotnega polja umetnosti je še vedno eno izmed intrigantnejših vprašanj. Žal se z njim ustvarjalci vse premalo ukvarjajo oziroma o njem premišljujejo v preživelih obrazcih dojemanja umetnosti in njenega dometa. Da bi torej moč gledališča oziroma umetnosti dojeli, je potrebno najprej premisliti spremenjene družbene moduse in v njiju ugledati potencialnost umetniškega ustvarjanja.
foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj
foto: Mare Mutić, Prešernovo gledališče Kranj

Po grobem in nekoliko posplošenem sprehodu po zgodovini bi mnogi dejali, da je bila moč umetnosti (v nekaterih prostorih še vedno tudi je) kaj hitro prepoznana po gesti njenega sankcioniranja. Kaj natančno je bilo v njej spornega oziroma kaj je bilo tisto, kar je bilo prepoznano kot sporno, se seveda razlikuje od enega primera do drugega. Ti posamični primeri so seveda zanimivi, saj razkrivajo raznotere skrite strahove ali navidezne preganjavice, ki so jih politični veljaki uspeli pripisati umetniškim stvaritvam in na podlagi katerih je bila (in tudi kakšna je ta bila) umetnost prepoznana kot subverzivna gesta.

V tej maniri pred nami naenkrat zaživi plejada kazensko preganjanih, zaprtih, obsojenih ali kako dugače sankcioniranih umetnikov. Med njimi seveda tudi kopica slovenskih imen. Med drugim je bil Tomaž Šalamun obsojen verbalnega delikta za pesem Dume 1964, policija je preganjala Vojnovića, sodna cenzura je doletela romana Matjaža Pikala in Brede Smolnikar. Lahko bi našteli številne sorodne primere in jih tudi analizirali v nameri pokazati potencialnost moči umetniške geste, a hkrati s tem ne bi odgovorili na vprašanje, katera umetnost oziroma kaj je tisto v umetnosti, kar nosi potencial za ustvarjanje zareze v družbeni stvarnosti? Oziroma še več, vprašanje je, ali so umetniška dela, ki so bila prepoznana kot subverzivna, dejansko uspela zarezati v družbeno stvarnost, jo na kakršenkoli način vsaj pretresti, zamajati njene podstati, jo transformirati? Sta zgoraj omenjeni značilnosti nujno povezani? Ali med njima sploh obstaja kakšna povezava? Ali je zarezo res mogoče prepoznati zgolj na podlagi njene javne obravnave oziroma javnega izrekanja o njeni subverzivni naravi? Če omenjeno drži, bi kaj hitro zaključili, da umetnost nima praktično nobene moči več. Omenjena predpostavka se tudi zelo hitro pokaže ne le kot napačna, temveč tudi nevarna. Zato je poznane primere nujno še enkrat pregledati ali vsaj ošvigniti s predpostavljenim vprašanjem: kaj so ti primeri resnično naredili na ravni družbenega? Osebno škodo, polemiko v javnosti o pravici govora in izražanja svojega lastnega mnenja?

Ne bomo si delali iluzij, da je umetnost danes lahko škandalozna oziroma nekaj, na kar bi se burno reagiralo. A ne zaradi tega, ker ne bi proizvajala ničesar oziroma ker ne bi bila zmožna ustvarjati kakšnekoli zareze, zasuke, vrzeli v družbeni stvarnosti, temveč zato, ker je potrebno ubrati postopek ignorance, se »delati«, da subverzivna gesta, ki je bila proizvedena, ni prepoznana s strani tistega, ki ga subverzira. Subverzivna gesta namreč stavi prav na to, da je prepoznana s strani tistega, ki ga subverzira, kot zapiše Tibor Hrs Pandur v članku Brutalni realizem. In nadaljuje: »Mora mislit, da ga ogroža (torej ga zares ogroža), oziroma mora se ga dotaknit in ga zganit v akcijo. Glede na bralca (pa seveda) lahko sproži tudi nasprotno reakcijo, kot je bilo željeno.« A kaj, ko se, kot tudi sam prizna v nadaljevanju, izkažejo prav ti navidezni primeri prepoznanja, te navidezno subverzivne umetniške geste, pogosto za smešne oziroma »absurdne tragikomedije škandala za nič«. Niso torej tiste, ki bi družbo dejansko transformirale, temveč se zdi, da so kot subverzivne prepoznane  pogosto samo zato, da bi zakrinkale tisto, kar bi resnično lahko, oziroma tisto, kar že sproža neke spremembe. O teh polična oblast raje molči. O teh se raje ne izjasni. Té ignorira ali pa se jim izogne s hitro, skopo, prazno izjavo. A prav ta izjava, gesta molka, je tista, ki pove več kot vsaka beseda, vsaka dejanska akcija. Neakcija, molk je reakcija, ki govori o večplastnosti »bolečine«/rane/njene dejanske »biti«, ob katero umetnost občasno uspešno zadene.

O tem priča in to potrjuje tudi predstava Oliverja Frljića 25.671, ki, kot verjetno ni potrebno dodatno poudarjati (oz. je morda vseeno potrebno), tematizira izbrisane. Na tem mestu ne bom analizirala predstave ali podajala kakršnekoli sodbe o predstavi, saj so se o njej podrobno izrekli moji kritiški kolegi. Namesto tega bom poskušala misliti ignoranco do projekta s strani političnih elit oziroma poskus izogiba kakršnikoli javni izjavi na omenjeno temo.

Ali s tem res izkazujejo neko nezanimanje za predstavo, kot to v naslovu članka na spletnem portalu MMC zapiše Nika Arhar? Ali je morda v tem navideznem nezanimanju prebrati nekaj povsem drugega? Seveda lahko zgolj in samo spekuliramo o njihovi nameri in vzrokih za neudeležbo na predstavi, ki jo je Prešernovo gledališče Kranj samo zanje pripravilo 25. maja in jih nanjo tudi osebno povabilo. Zaradi neodzivnosti ali redkih pisnih opravičil (konkretno celih desetih) pa je gledališče omenjeno izvedbo 23. maja tudi odpovedalo ter o tem obvestilo širšo javnost. Enaka spekulacija pa bi doletela tudi ignoranco opredelitve njihovega stališča o projektu, o moči umetnosti danes, o tematizaciji in preseganju gole tematizacije perečih družbenih topik. 

Razen nekaj zapisov v medijih omenjena gesta ni doživela večje pozornosti. A vsekakor to ne velja za celoten projekt. S svojo kontinuiteto pojavljanja, ustvarjanja različnih modusov predstavljanja, surogatov predstave projekt namreč odmeva. Odmeva v javnosti. Medtem ko se odmev znotraj političnih elit ohranja v zaprtih halah. Ali v njihovem molku, katerega eho je še bolj zgovoren. Ni čiste tišine (»zero silence«), kot pokaže John Cage. Ta tišina je polna. Tišina odgovora na povabilo predstave. Molk ob moji ponovni prošnji za njihovo izjasnitev po elektronski pošti. Molk, ki je transparenten. Oziroma molk, ki je bolj transparenten od vsake prazno podane izjave. Bolj iskren, bolj jasen, zgovoren kot iskrenost, transparentnost, o kateri nas je želela z vztrajnim ponavljanjem istega prepričati Lejla Kogej (vodja odnosov z javnostmi stranke SLS) na okrogli mizi o odnosih z javnostmi v politiki, ki jo je organizirala Maska 25. februarja 2013. Še ena tragikomičnost naše politike. Potrditev njene vehementnosti, ki se po več kot dvajsetih letih, še vedno pretvarja, da izbrisani niso njena stvar, kaj šele krivda. Da jo poskuša po svojih najboljših močeh reševati. V tej tipični maniri vzvišeno grozljivega, ki se vpisuje tudi v osnutku zakona o povračilu škode izbrisanim, ki »ponuja« oškodovancem celih 30 evrov za vsak mesec izbrisa. 

Tudi omenjena gesta Frljiću ne uide. Z njo se lucidno poigra tako, da v vsaki predstavi od gledalcev pobira prispevke, s katerimi bi obiskovalci pomagali državi in pospešili postopek izplačevanja povračila škode. Po vsaki predstavi Prešernovo gledališče Kranj omenjeni denar pošlje Državnemu zboru ter s ponavljajočo se simbolno gesto kaže na potrebo vztrajnosti v tovrstnem boju oziroma potrebi kontinuiranega ustvarjanja pritiska na državo. A to še zdaleč ni njen edini namen. Prispeli denar zahteva v skladu z birokratskimi procedurami nekje zavêsti, nekako pojasniti, utemeljiti, s čimer sproži prenekatero težavo, preglavico in »ignorante« prisili, da se z njo soočijo. O njem ne more molčati. Ne more ga zanikati. 

Geste se množijo, geste se oplajajo, prekoračijo zaprt in ozek krog umetniške institucije, se ne ustavijo pri estetiki gledališkega produkta niti na goli tematizaciji problematike. Tematizacijo izbrisanih na odru prepoznavam zgolj kot okvir, temelj, iz katerega nujno izstopa in prodira v družbeno realnost. 

Množenje omenjenih gest tukaj ni ustvarjeno kot gola ponovitev, podčrtanje te iste geste, temveč poskus zarezovanja v stvarnost z različnih koncev. Glede na to, da je prav Frljić tisti režiser, ki že dalj časa išče načine izstopa iz golega kazanja ogledala družbi, zadovoljitve samoiluzije obiskovalcev predstave pri recepciji angažirane umetnosti, se zdi, da mu prav s predstavo 25.671 to tudi uspe. Ne gre za vsebinski vidik, ob katerega bi se lahko kaj hitro obregnili, da preveč poenostavlja, drsi zgolj na površini, temveč uspe narediti preboj na neki drugi ravni, ki presega še vedno hermetično zaprt in elitistični krog konzumerjev gledaliških predstav. O dejanskih učinkih omenjene geste, o dejanski transformaciji družbene stvarnosti, pa bi bilo preveč vehementno govoriti. Najprej zato, ker je predstava še vse preveč sveža, drugič, zato ker je težko dejansko ugledati eno samo gesto, izolirano v odnosu do učinkov. A eno je vsekakor mogoče izluščiti. Zareze v tišino in molk z druge strani povedo več od kakršnekoli izjave in javnega linča. Brezsramno. Saj tako gre še za eno minorno in povsem nepomembno temo. Ljudi, ki niso vredni tega imena. Kot oznaka, opozorilo, da se tudi nam lahko zgodi enako. Kapricioznost, ki obvladuje našo totalitarno demokracijo in svoje postopke razgrinja povsem iskreno in transparentno. 

Oliver Frljić

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, SiGledal, 26. 8. 2012
Colectiv A: X mm din Y km
Jasmina Založnik, SiGledal, 24. 10. 2012
Kako strateško skrbeti za razvoj gledališke umetnosti
Jasmina Založnik, SiGledal, 27. 8. 2013
Kdo ali kaj vznemirja (Ljubljano)