Kakšna je umeščenost in prepoznavnost gledališkega in sodobnoplesnega programa znotraj celotnega umetniškega programa Cankarjevega doma? Kolikšen delež programa zavzema? Kolikšen delež publike privablja? Kako pomemben je za Cankarjev dom?
Cankarjev dom kot kulturni center, ki se programsko primerja s centri za uprizoritvene umetnosti po Evropi, goji različne umetniške programe, kot kulturno-kongresni center pa vključuje tudi kongresno dejavnost. Gledališki in sodobnoplesni program ima v Cankarjevem domu svoje avtentično mesto že vse od njegovih začetkov in predstavlja relativno pomemben segment celotnega umetniškega programa. Vendar je po obsegu (številu prireditev) skromnejši od glasbenega in tudi filmskega programa. Zlasti v zadnjih letih pa se sooča z resnimi problemi pri privabljanju publike.
Letopis 2008/2009 navaja podatek, da je število publike v sezoni 2008/2009 poraslo za trikrat v primerjavi s prejšnjo sezono. Ne poznam pa podatkov za sezono 2009/2010.
Mislim, da je ta statistika nekoliko varljiva. Ustvarjalci Letopisa so se v zadnjih letih zelo potrudili z natančnim zbiranjem podatkov o kar najbolj raznovrstnih gledaliških produkcijah – kar je seveda hvalevredno. Domnevam pa, da je povečano število publike do neke mere mogoče pripisati dejstvu, da danes popisujejo produkcije, ki jih še pred leti niso uvrščali v Letopis (na primer monokomedije ali minikomedije, ki se z malim številom igralcev selijo po Sloveniji).
Kolikor mi je znano, imajo tako rekoč vsa gledališča probleme s publiko. Izjemo tu predstavljajo komercialna gledališča (Špas teater in podobna). V zadnjem času pa so zelo priljubljene produkcije v nekakšnem vmesnem statusu: napol komercialno zasnovane predstave, ki nastajajo znotraj inštitucij. Mjuzikli v Mestnem gledališču ljubljanskem na primer privabljajo zelo veliko občinstva; relevantne predstave istega gledališča, ki so malo bolj zahtevne, pa imajo s privabljanjem publike probleme. V lanski sezoni je v številnih gledališčih upadel obisk zunajabonentskih obiskovalcev. Ob tem je bilo dosti sklicevanja na recesijo in na krizo, a mislim, da je problem drugje. Morali se bomo resno soočiti z upadanjem števila publike za umetniško zahtevnejše in relevantnejše predstave. To postaja nevaren problem, ob katerem bomo morali začeti iskati nove rešitve. Problem ostro zadeva tudi Cankarjev dom, saj naš gledališki in sodobnoplesni program cilja predvsem na relevantnejše predstave.
Kdo so obiskovalci Cankarjevega doma in kako komunicirate z njimi? Kako razvijate promocijski vidik, da bi privabili obiskovalce?
Cankarjev dom je pravzaprav edina ustanova v Sloveniji, ki ima možnost, da v Ljubljano kontinuirano (skozi celo sezono) vabi malo večje predstave iz tujine. V Ljubljani je sicer kar nekaj gledaliških festivalov, ki pa so relativno majhni in si lahko privoščijo predvsem cenejše produkcije. Zato ima, po mojem mnenju, Teater CD tudi dolžnost, da vsaj občasno predstavi avtorje in skupine, ki so reprezentativni za evropski gledališki prostor. Tu gre tudi za prepotrebno obveščanje slovenske gledališke javnosti o mednarodnem gledališkem dogajanju. V tem smislu Cankarjev dom stavi predvsem na publiko, ki goji resno zanimanje za gledališče. Želeli bi si, da bi te predstave obiskovalo tudi več domačih gledaliških ustvarjalcev.
V promocijskem smislu uporabljamo ustaljene načine obveščanja in vabljenja občinstva. Načrtujemo razvoj intenzivnejšega internetnega obveščanja (ki je hitro in tudi cenejše, sicer pa je to medij aktualnega trenutka). Še naprej bomo izdajali programsko knjižico Teatra CD. Vztrajali bomo pri pogovorih po predstavah. Želim si, da bi se ob predstavah postopno razvilo tudi družabno življenje, da bi se obiskovalci po dogodku vsaj malo zaustavili. Tu moramo še dosti narediti.
Cankarjev dom je eden redkih prostorov, z izjemo festivalov, ki ponuja na ogled gostovanja relevantnega mednarodnega programa in večje, zahtevnejše predstave. Kako pristopate k selekciji teh gostovanj?
Najpomembnejši kriterij pri izboru je umetniška in estetska relevantnost, kar po mojem mnenju zagotavlja tudi privlačnost za tisto publiko, ki naj bi prihajala v Cankarjev dom. Ob tem pa sem program sezone 2010/11 želela sestaviti s predstavami, ki jih odlikuje tudi izrazitejša problemska zaostrenost. Ne bi mogla (ali hotela) reči, da je to politično gledališče, a vendar vse izbrane predstave izkazujejo angažiran odnos do aktualnega trenutka. Vsaka na svoj način, s sebi lastnimi postopki in estetskimi strategijami. Tudi problemi, na katere se osredotočajo, so različni; vendar gre za probleme aktualnega sveta. Mislim, da je problematiziranje realnosti, v kateri živimo, (tudi politične), za gledališče ponovno ali še vedno pomembno. V evropskem prostoru se to precej očitno kaže; za slovensko gledališče (ki ga sicer zelo cenim) pa bi si skoraj upala reči, da v tem pogledu zanemarja potrebe trenutka.
Pri izboru sem mislila tudi na raznolikost v tehnopoetskem smislu. V Sloveniji se je zakoreninilo ostro ločevanje dveh tipov gledališča, dramskega in plesnega. Mislim, da je takšno kategoriziranje ozko in zavajajoče, saj gledališče nastaja v zelo širokem spektru estetskih in ustvarjalnih postopkov. Zato sem načrtno izbirala dela, ustvarjena z zelo različnimi gledališkimi jeziki. Vsaka izmed predstav mednarodnega programa v prihajajoči sezoni pripada drugemu gledališkemu načinu.
Vabiti slavna imena, avtorje, skupine in predstave, ki so jih v evropskem prostoru že prepoznali kot uspešne, je problematično početje. Ne samo, da kaže na konvencionalnost in pomanjkanje izvirnosti programskega vodje; problematično je predvsem zato, ker zvezdniški sistem (nesporno prisoten tudi v resnem gledališču) ogroža širino in bogastvo ustvarjalnosti. Potrebno je iskati nove in sveže ustvarjalce, gojiti odprtost in včasih tudi tvegati. Tega se zavedam. Pa vendar sem se v pretežni meri odločila za bolj ali manj razvpita imena. Mislim namreč, da slovenski prostor, v katerega prihaja relativno malo tujih gledališč, nujno potrebuje nekaj razgleda po avtorjih, ki v Evropi ta hip štejejo kot pomembni. Seveda tudi upam, da bodo pritegnili več gledalcev. Sicer pa so to večinoma avtorji, ki jih v Sloveniji še nismo videli, in upam si reči, da je nujno potrebno, da jih končno spoznamo.
Zasnovo letošnje sezone ste predstavili. Lahko tu še kaj izpostavite, morda posamezne uprizoritve, avtorje?
Čisto zares mislim, da je prav vsaka izmed napovedanih predstav pomembna in dragocena. In tudi, ob vsem pravkar povedanem, da je pomembno, da se bomo v Ljubljani lahko srečali s temi avtorji, ki so jih vsaj nekateri že dolgo čakali.
Pippo Delbono in Thomas Ostermeier sta v Ljubljani sicer že gostovala, oba na začetku svoje kariere, Delbono je pri tem ostal docela neopažen. Zelo sem si želela, da prideta ponovno, v zreli moči svojega ustvarjanja (oba sta svetovni zvezdi). Delbono prihaja z eno svojih starejših predstav, Vojna (Compagnia Pippo Delbono), ki pa je tudi ena njegovih najmočnejših stvaritev. Ostermeier z osupljivo inteligentno režijo Ibsenove drame John Gabriel Borkman (Schaubühne Berlin). V sodelovanju s festivalom Ex Ponto prihaja Viktor Bodó s predstavo, ustvarjeno po razvpitem romanu Mož na kocki (Ladijska družba Sputnik). Prvič pa se bo v Ljubljani s svojo skupino predstavila Constanza Macras, sveže vzšla zvezda evropskega plesnega gledališča. Njena estetika je izrazito sodobna, ustvarjena z mešanjem plesnega in govorjenega gledališča, v živo izvajane glasbe in videa, premore svež naboj mlade, rahlo alter kulture in kompleksnost zrele ustvarjalke. Njen Megalopolis (DorkyPark & Schaubühne Berlin) je velika predstava, vsebinsko, izvedbeno in tudi produkcijsko. Resnično dobro. Prvič bomo v Ljubljani lahko videli legendo francoskega plesa Mathilde Monnier s predstavo, ki se na svež način ukvarja s kanoničnimi motivi in postopki sodobnoplesnega gledališča: Pavlova 3'23'' (Centre chorégraphique national de Montpellier). Posebej sem ponosna, da k nam prihaja Lemi Ponifasio s skupino Mau z Nove Zelandije in predstavo Vihar: Brez telesa, ki se je v Evropi pojavila pred dvema letoma in predstavlja eno največjih odkritij evropskih gledaliških festivalov zadnjih let.
Cankarjev dom je imel v pretekli sezoni tri plesno-gledališke abonmaje.
Zdaj ne bo več tako. Žal bomo imeli letos le tri slovenske koprodukcije. Slovenski program v Teatru CD nastaja v specifičnih produkcijskih pogojih, za zdaj je tako, da lahko realiziramo samo predstave skupin, ki zmorejo same zagotoviti del sredstev. Ker je Ministrstvo za kulturo zožilo število subvencioniranih skupin in projektov, je nekaj načrtovanih predstav odpadlo. Za to mi je zelo žal. Razpisovati abonma, v katerem bi bile samo tri slovenske koprodukcije, bi bilo nesmiselno. Sicer pa se je izkazalo, da ta abonma ni bil pretirano uspešen.
Bolj smotrno bi se mi zdelo, če bi slovenske in tuje predstave povezali v skupen abonma. V letošnji ponudbi se to terminsko, predvsem zaradi organizacijskih razlogov, ni izšlo. Ker se mi zdi nesmiselno ločevanje na dva tipa gledališča, gledališkega in plesnega, bodo abonmajske predstave povezane v en abonma. Ta bo ponujal šest predstav iz programa mednarodnih gostovanj in kot darilo eno izmed slovenskih koprodukcij.
Kakšen je bil vpis v abonmaje v pretekli sezoni?
Relativno majhen.
Katere so slovenske koprodukcije?
V začetku septembra bo Branko Potočan s skupino Fourklor premierno uprizoril plesno predstavo Skozi oči dotika (Vitkar zavod in CD), v kateri z občutljivim posluhom sooča gibalno omejeno in gibalno bravurozno telo. Drugi dve slovenski koprodukciji bosta premierno predstavljeni januarja. Barbara Kapelj Osredkar pripravlja večmedijsko predstavo Nekega dne in neke noči (Masa in CD), ki si za osnovni vir inspiracije jemlje lik, življenje in delo Lili Novy. Matjaž Farič s skupino Flota (Flota in CD) pripravlja plesnogledališko predstavo Pustite otroke k meni. Branko Potočan in Matjaž Farič bosta s svojima skupinama nastopila v Linhartovi dvorani, Barbara Kapelj Osredkar pa v Dvorani Duše Počkaj. Ta je običajno namenjena manjšim predstavam, nastalim v koprodukciji. V drugi polovici te sezone, od februarja dalje, pa ne bo na voljo za uprizoritve, saj se bo velika razstava Henrija de Toulouse-Lautreca iz Galerije CD razširila tudi v sosednjo Dvorano Duše Počkaj.
Kako boste reševali prostorski problem ob zasedenosti Dvorane Duše Počkaj?
Ker je ta dvorana edini prostor v Cankarjevem domu, ki je primarno namenjen ustvarjanju predstav (v drugih dvoranah se odvijajo številni programi; pravzaprav moram biti zadovoljna, da nam je v Linhartovi uspelo dobiti dovolj terminov za drugo predstavo v sezoni), bo teh tudi zato manj. Dve uprizoritvi smo prestavili na jesen 2011.
Cankarjev dom sodeluje tudi s festivali (Ex Ponto, Mesto žensk). Bo to sodelovanje potekalo tudi v prihodnjem letu?
Sodelovanje s festivali je stalnica v delovanju Cankarjevega doma in je za hišo dragoceno. Prav je, da je Cankarjev dom odprt in da na ta način pomaga festivalom, saj je v Ljubljani navkljub novim pridobitvam še vedno relativno malo prostorov za kulturo. Po drugi strani pa program festivalov gotovo bogati program Cankarjevega doma. Poleg Ex Ponta in Mesta žensk bi omenila še bienalni festival Gibanica, ki se bo zgodil v februarju, in sodelovanje z zavodom En-knap, ki s tujimi partnerji pripravlja festival Aerowaves, en večer tega festivala gostimo v Cankarjevem domu.
Kako Cankarjev dom dojema svojo vlogo v koprodukcijah, tako mednarodnih kot domačih?
Pri mednarodnih in domačih koprodukcijah gre za dve različni strategiji. Pri domačih koprodukcijah gre predvsem za to, da Cankarjev dom vztraja kot odprta hiša, ki domačim ustvarjalcem širi možnosti za ustvarjanje. Občasno se zgodi tudi pobuda s strani Cankarjevega doma, v osnovi pa moramo ostati odprti za pobude ustvarjalcev. To je tudi dolžnost institucije, kot je Cankarjev dom.
Pri tujih koprodukcijah gre v pretežni meri za finančno-reprezentančne razloge. Cankarjev dom mora skrbeti za svojo prepoznavnost v tujem prostoru, s čimer do neke mere širi tudi prepoznavnost slovenskega gledališča in kulture v tujini. Pomembno je, da se Cankarjev dom pojavlja kot koproducent predstav relativno znanih ustvarjalcev. Vrh tega nam tovrstno sodelovanje omogoča, da neko predstavo v Ljubljano dobimo hitreje. In ceneje: evropska kulturna politika privilegira mednarodne koprodukcije in jim zagotavlja posebna oziroma dodatna sredstva. Sama pa bi si zelo želela, da bi z mednarodnimi koprodukcijami segali tudi drugam: jih razširili v ustvarjalno sodelovanje naših in tujih gledališčnikov. Ta hip se mi sicer zdi, da je to težje doseči.
Pretekla sezona je bila že postavljena, pa kljub temu: kako uspešna se vam zdi?
Ob pretekli sezoni imam mešane občutke. Sezono je pripravila Alja Predan, edina predstava, ki sem jo na koncu sezone povabila sama, je bila Garaža (režija Ivica Buljan, Zagrebško gledališče mladih). Mislim, da so bile predstave zelo zanimive in program vsekakor relevanten, a žal ne morem mimo slabega obiska. Katastrofalno malo gledalcev je bilo na predstavi Deutsches Theatra (Peržani, režija Dimiter Gotscheff), tudi na Zabavi za Borisa (Théâtre UBU, režija Denis Marleau). Relativno malo gledalcev je pritegnil Hamlet razvpitega režiserja Oskarasa Koršunovasa (OKT / Mestno gledališče Vilna). Na gostovanju evropsko nadvse uspešne skupine Peeping Tom (predstava 32 Rue Vandenbranden, režija Gabriela Carrizo, Franck Chartier), ki povsod privablja številčno občinstvo, je bilo nekoliko več gledalcev, a še vedno premalo. Edina predstava, ki je bila pri publiki resnično uspešna, je Sutra v režiji Sidija Larbija Cherkaouija (Sadler's Wells, London). Pravzaprav me je zaradi maloštevilnega obiska relevantnih predstav v pretekli sezoni nekoliko strah.
Kakšni so razlogi za maloštevilen obisk?
Delno je razlog v terminskih nerodnostih. Deutsches Theater je na primer gostoval v času začetka prvomajskih počitnic, ko se Ljubljana tradicionalno izprazni. Kljub temu se bojim, da je tu najbolj pomembno zdajšnje stanje duha v Sloveniji. Že na začetku sem govorila o tem, na Slovenskem je trenutno zelo malo publike, ki bi jo zanimale relevantne in malo zahtevnejše predstave. Omenila bi uprizoritev Macbeth po Shakespearu v režiji Ivice Buljana (Mini teater, Cankarjev dom, Novo gledališče Zagreb, Zagrebško gledališče mladih): predstava je dobila cel kup priznanj, o njej se je dosti pisalo, vrh tega pa je atraktivna. Kljub temu odziv publike ni bil ravno velik, mislim vsaj, da deset ponovitev v napol zapolnjeni Štihovi dvorani ne predstavlja uspeha pri publiki.
Na prvi pogled se zdi, da ima mednarodni program prednost. A v tem, da je Cankarjev dom edina hiša v Sloveniji, ki kontinuirano ponuja predstave iz tujine, tiči tudi nevarnost, saj je tuje gledališko ustvarjanje pri nas tako rekoč neznano. Slovenska publika komajda ve za velika evropska imena, torej niti ta ne morejo pritegniti številnih gledalcev.
Bojim se, da je naš pogled v zadnjih letih postal ozek in majhen, ne samo v gledališču, tudi sicer. Razen tistega, kar je "pop", nas zanima zelo malo, številčnejšo publiko pa je mogoče pritegniti le še na medijske atrakcije in komercialne dogodke. Včasih se mi zdi, da našemu prostoru manjka radovednosti, želje po resnični umetnosti in globokem vznemirjenju. To se sliši zlovoljno in pesimistično, a po rezultatih zadnje sezone me je, priznam, kar malo strah.
Cankarjev dom je bil po odhodu Alje Predan in do vašega prihoda januarja pol leta brez umetniškega vodstva. Ali se to pozna na programu, obisku?
Novi umetniški vodja se vedno zaveda, da je potrebno do neke mere ohranjati kontinuiteto, a vendarle želi program zastaviti tudi po svoje. Takšne spremembe so lahko dobrodošle ali pa tudi ne. Bomo videli. Gotovo se v tem času pozna zaostanek zaradi odsotnosti umetniškega vodje. Konkretno na primer v tem, da sem program sezone 2010/2011 lahko napovedala šele konec avgusta in ne maja, kot je to običajno. V tako kratkem času mi je bilo nemogoče program sestaviti prej. Ampak so tudi druge stvari.
Ali je strokovna javnost dovolj odzivna? Kako pozicionira program Cankarjevega doma?
Če govorimo o odzivih v medijih, ne morem biti pretirano zadovoljna. Zdelo se bo sicer, da samo tarnam in kritiziram, a je res, da me nekatere stvari čudijo. Na primer, o že omenjenih Peržanih je v slovenskem časopisju izšla ena sama kritika, in to ne na kulturnih straneh obeh osrednjih ljubljanskih časopisov. Mislim, da bi ob umetniško relevantnih dogodkih smeli pričakovati odziv v medijih. Kakšen je ta odziv, je seveda prepuščeno sodbi kritikov. Sicer pa o predstavah, ki gostujejo v Cankarjevem domu, večinoma pišejo pozitivno, saj so tudi skrbno izbrane. Vendar pa je kakršnihkoli odzivov sploh zelo malo.
Za konec ...
Čeprav sem izrekla precej dvomov in strahov, tudi nekaj kritičnih na račun slovenskega javnega prostora, vendar vem, da bo gledališče preživelo zdajšnje težave, tudi v Cankarjevem domu. Ta hip celo verjamem, da bo letošnji program, v ta namen skrbno sestavljen, uspel pritegniti večjo pozornost in odzivnost občinstva. S kolegi se močno trudimo, da bi pripomogli k temu. Predvsem pa mislim, da so predstave, ki jih bo letos mogoče videti v Cankarjevem domu, pomembne, relevantne in vsekakor vredne ogleda.