Kot pove že sam naslov The Curators' Piece, predstava v središče postavlja izbrane, mednarodno uveljavljene in vplivne kuratorje, umetniške direktorje iz Evrope in Amerike. Njen namen je razgrniti postopke, procese in načine oblikovanja umetniške krajine sodobnih scenskih umetnikov. Projekt je bil iniciiran leta 2009 s strani hrvaških umetnic mlajše generacije Petre Zanki in Tee Tupajić in premierno uprizorjen leta 2011. Od takrat uspešno cirkulira po umetniškem trgu; predstavlja se na (vidnejših) mednarodnih festivalih, platformah in celo znotraj konferenčnih okvirjev.
Tovrsten uspeh seveda ni naključje in ima s končno podobo umetniškega dela (vsebinski in formalni vidik postavitve) bore malo opraviti. Vzrok za njen »uspeh« (postprodukcijo in vidnost) jasno razkrivajo produkcijske razmere, v katerih je delo nastalo. Avtorici namreč ne povabita kuratorjev zgolj kot sokreatorjev in performerjev predstave, temveč jih postavita v vlogo koproducentov s predpostavko, da delo predstavijo znotraj lastnih produkcijskih modalnosti. S tem si že v izhodišču zagotovita pogoje za ustvarjanje, kasneje pa tudi samo vidnost dela in njegovo mobilnost (postprodukcijo).
Tovrstno gesto je mogoče prebirati kot subverzivno, saj razkriva povezanost umetnosti s kapitalizmom, pri čemer je vloga kuratorjev kot posrednikov med umetniškim delom in trgov ključnega pomena. Umetnost je tako kot vsaka druga stvar proizvod, pri čemer se razkrije, da njena vrednost ni (nujno) povezana z vsebino, sporočilnostjo, formo ipd., kot se to še vedno poskuša predstaviti, temveč prej s (samo)voljo umetniških producentov ali produkcijskimi okviri njenega nastanka. Odvisna je torej od zunanjih dejavnikov, mašinerije, ki zagotavlja njeno cirkularnost na umetniškem trgu.
Osrednji premislek, ki ga avtorici zastavljata, je usmerjen v »razmerje med umetnostjo in načini dela: ravno ti načini (kako umetnik danes dela in kaj njegovo delo proizvaja) namreč umetnost postavljajo v tesno bližino kapitalizma«, kot lucidno razkriva Bojana Kunst v knjigi Umetnik na delu: bližina umetnosti in kapitalizma. Zastavek dela The Curators' Piece je mogoče razumeti kot način poskusa prodreti v njeno politično nemoč oziroma, še bolj, poskus vzpostavitve novega razmerja do procesov sodobnega kapitalizma.
Avtorici se, z naslonitvijo na Marxa, ki ustvari jasno distinkcijo med reprezentacijo problema in akcijo, tj. konkretnim, neposrednim prizadevanjem za dosego spremembe (pogojev dela), poslužita slednjega. Svoje »usode« ne prepustita kuratorjem kot mediatorjem med trgom in umetniškim delom, temveč z lastnim povabilom običajno proceduro delovanja spreobrneta. Še več, prenos odgovornosti za končno podobo predstave neposredno preneseta na izbrane, v projekt vključene kuratorje.
Odmik od ozadja k njegovi dejanski obliki in vsebini je zastavljen v smeri prevpraševanja vplivnosti umetnosti oziroma njene moči spreminjanja družbe. Če smo nekoliko konkretnejši, avtorici zanima, kako umetnost vidijo tisti, ki so za njeno produkcijo in cirkulacijo odgovorni. Tako skupaj s peščico umetniških vodij ustvarita projekt, katerega struktura je jasno začrtana, medtem ko je vsebinska struktura variabilna in odvisna od vključenih protagonistov, predvsem pa partikularnih danosti, znotraj katerih je delo predstavljeno. V središče »procesa« postavi lokalnega gostitelja, torej umetniškega vodjo festivala ali platforme, kjer se delo uprizarja.
Na ta način omogoči prostor za rekontekstualizacijo in predvsem interpretacijo specifičnega in zelo konkretnega mesta, kot ga festivalu pripisuje njegov umetniški vodja. 
foto: Maša Pelko
Predstava drsi med otroškimi igrami (med drugim asociativna igra z besedami), bralno uprizoritvijo odlomka iz prvega dela Oresteje, procesom, uperjenim v kuratorja gostitelja, kratkimi refleksijami »zagovora umetnosti« vseh protagonistov, medsebojnim »provociranjem«, izpraševanjem itd. Heterogen skupek uspe te izjemno oddaljene diskurze povezati in speti v linearno, nehierarhično urejenost. Asociativna igra z besedami, angažirani ali povsem ambivalentni zagovori, provokativna vprašanja, lastne izjave in pozicije, so predstavljeni kot enako banalni in nepomembni. Ne gre za to, da bi avtorici ali gledalci resnično pričakovali poglobljen premislek o dilemah v umetniških praksah, temveč prej, da vso banalnost, (politična) korektnost, ujetost v diskurzivne okvirje lastnega jezika in konstruirane fikcije, ki kot vulkan bruha vate, razkrijeta.
Ne gre toliko za provokativnost igre med protagonisti ali užitek v izvajanju otroških iger ali neambicioznih nalog performerjev, prej gre za trpko spoznanje pomanjkanja artikulacije, vpisane v trivialnih izjavah, in še bolj nemoč samorefleksije protagonistov. Kuriranje je igra. In nič več. A igra postane toliko bolj nevarna, ko iz svojih lastnih okvirjev prestopi na spolzek teren faktične argumentacije, podajanja neresnic o drugih, sorodnih protagonistih. Tistih, iz lokalnega okolja. Obramba festivala, pozicije ni izgovor. Tovrstna nizanja in preigravanja ustvarjajo to bogato krajino izprijenega okolja, v katerem delujemo. Odgovornost za to pa je prenesena predvsem na tiste, ki to krajino oblikujejo.
Čeprav avtorici morda želita razkriti sistem, mu postaviti ogledalo in celo obrniti način njegovega delovanja, jima, vsaj pri zadnjem, spodleti. Protagonisti projekta ne vzamejo zares, temveč prej kot igro in uspešno masažo njihovih lastnih egov.
Razkorak med umetnostjo, ki jo naslavljajo kot vredno, in to, ki jo pred našimi očmi ustvarijo sami, je nepremostljiva. V kolikor se oddaljimo od konceptualnega izhodišča (ki ni njihovo lastno, temveč last Petre Zanki in Tee Tupajić) in premaknemo k slišanemu in videnemu, gledalec ni intrigiran, presenečen, umeščen, potopljen v uprizoritev, temveč prej vse bolj odmaknjen, zasičen in šokiran nad trivialnostjo, ki jo pred očmi uprizarjajo performerji.
Vrniti se je potrebno tudi h konceptualnemu jedru predstave, torej vprašanju ali lahko umetnik/umetnost vpliva na sodobno družbo ali vsaj spremeni pogoje njegovega delovanja, ki bi postopno oddaljili umetnost od kapitalizma? Odgovor je seveda negativen. Razpre zgolj to, da umetnost je in tudi bo ostala komoditeta in zgolj samo še bolj tesno povezala umetnost s kapitalizmom. Umetnici nista ustvarili zareze v družbeno stvarnost, temveč zgolj premišljeno poskrbeli za izboljšanje svoje lastne pozicije.
***
Se nadaljuje: kontekstualno umeščenost bo prispevek našel prihodnjič ...