Dve predstavi iz letošnjega tekmovalnega programa, ki sta si sicer med seboj zelo različni – še ni naslova v produkciji Slovenskega mladinskega gledališča in režiji Tomija Janežiča ter Somrak bogov v režiji Daliborja Matanića in produkciji Drame SNG Maribor – imata vendarle vsaj eno skupno točko.
Prizor posilstva.
Take vrste prizorov v gledališču sicer sploh ni malo. Prizora, na katera sem se odločila osredotočiti, sta izpeljana popolnoma drugače, v predstavi drugače umeščena in imata različni funkciji. Posilstvo v še ni naslova, kjer lik nadangela Gabriela (Blaž Šef) posiljuje neimenovano mlado dekle (Anja Novak), je počasno, mučno in pretresljivo. V Somraku bogov, kjer Martin von Essenbeck (Petja Labović) prisili Herberta (Matevž Biber), da posili Elisabeth (Eva Kraš), je to brutalno, hitro, skorajda mimobežno in igra na šokantnost. Upala bi si reči celo, da je prvi v gledališkem smislu "deloval" in drugi ni. A vseeno sem se ob ogledu predstav začela spraševati, zakaj sploh? Zakaj v gledališču potrebujemo prizore posilstva; tudi če v okviru zgodbe "delujejo" in so čustveno močni prizori, zakaj bi to sploh postavljali na oder?
Najprej se moramo čisto resno vprašati po vzroku za uprizarjanje posilstev v trenutni gledališki klimi.
Odgovor na prvo žogo bi bil, "ker je v tekstu napisano, da se zgodi posilstvo". A že tu naletimo na težavo. Ko se gibljemo okrog posilstev, vpisanih v tekst, se je zelo hitro potrebno vprašati: ali je to za zgodbo res ključni prizor? Že ob tem preprostem vprašanju "izpade" veliko prizorov iz številnih tekstov. Kaj bi nam prineslo, če sam akt izpustimo in posilstvo prikažemo, nakažemo na kak drug način? Kaj bi izgubili, če posilstva v zgodbi sploh ne bi bilo? Dejstvo je, da v tej dobi "smrti avtorja" tekst že dolgo ni več na piedestalu in ga je popolnoma normalno črtati in spreminjati, zakaj bi ravno to ohranili? Tudi če je prizor vpisan v tekst, ga ne bi mogli uprizoriti kako drugače kot dobesedno? Mar še nismo prek nekega gledališkega kvazi-naturalizma, kjer gre le za poskus prenašanja realnosti na oder, mar nimamo bolj inovativnih gledaliških znakov? (Na misel mi pride predstava Zločin in kazen, ki jo je leta 2009 v Slovenskem mladinskem gledališču režiral Diego de Brea in je za prikazovanje Sonjine prostitucije uporabila lubenico, po kateri s prsti rijejo Sonjine stranke.) Drugič se moramo zavedati, da ponekod prizora posilstva sploh ni v tekstu – morda je impliciran (sploh v starejših dramskih delih je pogosto, da je za potrebe spodobnosti posilstvo "omehčano" in prikrito z jezikom, ki vsebuje zgolj rahlo namigovanje), morda niti ne – pa se ga ustvarjalci vseeno odločijo uprizoriti. Zakaj? Tretjič pa se je v času porasta avtorskih projektov treba vprašati: zakaj se v tekste sploh še vedno nekritično vpisujejo posilstva? Zakaj se še vedno pišejo teksti, kjer je spolno nasilje nad ženskami uporabljeno kot "plot device", ki zgodbo žene naprej, ne da bi to problematizirali? Ko smo že pri tem, tudi ob obravnavi starejših dramskih, celo kanonskih tekstov, se lahko vprašamo, zakaj bi nekritično sprejeli takšne prizore in če res želimo njihovo sporočilnost ter njihov odnos do žrtev posilstva (predvsem žensk), ki ga vzpostavljajo, gledati v sodobnem gledališču.
Še preden se sploh pogovarjamo o uprizarjanju takšnih prizorov, so problematične že zgodbe, ki se jih poslužujejo.
Nekaj drugega je seveda, če se predstava ukvarja specifično s problematiko spolnega nasilja, kot to počne denimo še ni naslova, katere glavni fokus je prav spolno izkoriščanje in prisiljene, grozljive ali drugače travmatične seksualne izkušnje. V takšnem primeru je posilstvo v zgodbi seveda legitimno.
To je po mojem mnenju eden glavnih razlogov, zakaj ta prizor v še ni naslova deluje bolje kot v Somraku bogov. V prvem primeru je veliko bolj osmišljen v okviru zgodbe; posilstvo mladega dekleta (pa tudi bolj figurativen pomen prizora, posiljevanje ljudstva z vero) je v še ni naslova direktno problematizirano, je v nekem smislu fokus predstave, in prizor je dobro pojasnjen in zadovoljivo utemeljen, prav tako je prikazana dekletova perspektiva dogodka in njena groza je v ospredju bolj kot dejanje samo. Medtem pa v Somraku bogov ni jasno, kaj se sploh dogaja in zakaj, zgodi se kar mimogrede, brez globljega pomena (izposodila si bom besede našega videasta, ki je po ogledu predstave izjavil, da je šlo za "Game of Thrones nivo nepotrebnosti"); prav tako pa se mi je izredno neokusen zdel prikaz "posledic" posilstva za Elisabeth, ki kot akter popolnoma izpade iz nadaljnje zgodbe in postane poslušen pes gospodarjem, ki so ukazali njeno posilstvo – ultimativna dehumanizacija.
A tudi v predstavah, kot je še ni naslova, ki se teme lotijo na spoštljiv način: zakaj je prizore posilstva, četudi je le-to tema predstave, potrebno neposredno prikazovati na odru? Že preprosto pripovedovanje o posilstvu, kot to kasneje v predstavi počne Neda R. Bric, učinkuje ravno tako ali močneje, pri čemer ne more priti do neželenih stranskih učinkov direktnega upodabljanja, kot je na primer ponižanje žrtve ali utišanje njene izkušnje. Pri tem se vzpostavi neke vrste paradoks, kjer določena mera distanciranja lahko povzroči močnejši učinek kot direktno prikazovanje. Seveda pa pripovedovanje ni edini način, da se to izvede. Lahko bi argumentirali, da so v takšnih prestavah prizori posilstva upravičeni, ker gre za opozarjanje na problem. Ampak: ali se ne zavedamo vsi problema spolnega nasilja? In če se ga ne ali ne verjamemo, da je problem, ali bomo zaradi odigranega posilstva na odru izvedeli kaj več, si bomo res premislili? Ali ne bi bilo boljše, če bi "ozaveščali" kako drugače kot z neposrednim prikazovanjem travme in ponižanja?
Zagotovo je precejšen del razloga za direktno uprizarjanje (in morda tudi glavni odgovor, zakaj se posilstvo prikazuje tako, kot se) tudi šok faktor, preprosta želja po šokiranju občinstva, da se potem o predstavi več govori, da je obravnavana kot "drzna" in "provokativna". Ampak tudi če šokantnost vzamemo kot pozitiven atribut – kar se mi že samo po sebi zdi problematično – je dejanska šokantnost posilstva na odru zelo vprašljiva. Lahko je presunljivo, lahko na nas močno čustveno vpliva, če je narejeno "dobro" (se pravi, se prizoru posveti primerna pozornost skozi perspektivo žrtve), prav šokantno pa je težko. Resda nekateri ustvarjalci tudi goloto, ki so se je v teatru že navadili celo najbolj konservativni gledalci, še vedno obravnavajo kot provokativno, pa vendar. Dejstvo je, da smo gledalci v gledališču videli že marsikaj, da ne govorimo o tem, s čim vse smo soočeni v resničnem življenju, na televiziji, kaj vse lahko z nekaj kliki najdemo na internetu, na dark webu … Kaj nas sploh še lahko šokira?
Torej: če ne tekst ne tema ne šokantnost zadostno ne upravičijo prikazov posilstva, kot jih gledamo na slovenskih odrih, bom razmišljanje končala z istim vprašanjem, kot sem ga začela: ZAKAJ SPLOH?
***
Blog FBS skozi študentsko perspektivo pokriva celotno dogajanje Festivala Borštnikovo srečanje in širšo slovensko gledališko sceno. Urednice bloga so Urša Majcen, Manca Lipoglavšek in Helena Šukljan, redaktor je Nik Žnidaršič, videast in oblikovalec podobe pa Martin Emeršič. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani https://www.borstnikovo.si/blog-fbs/.