Pia Brezavšček, SiGledal, 19. 9. 2010

Lepota ugledališčene seksualnosti

KRITIKA.- LIBIDO SCIENDI, Ex ponto 2010, Stara elektrarna, 17. 9. 2010. – Gledalec ima pravico do voajerizma zato, ker je akt estetiziran in namenjen njegovemu pogledu. Ravno s formalno koncizno postavitvijo želi režiser ujeti lepoto združitve in jo predočiti in priobčiti kot tisto, kar sicer pripada intimi.

foto Vincent Thomasset

(Reprezentirani) spolni odnos na odrskih deskah zares ni več kakšna nenavadna in niti ne šokantna redkost. Skoraj vsaka predstava že vključuje to običajno človekovo dejavnost, ki je na odru ponavadi izpeljana na režijsko in dramaturško premišljen način, da se ujame z estetsko zasnovo uprizoritve: od naturalistične surovosti do estetizirane shematičnosti. Šestdeseta z The Living Theatrom in drugimi gledališči hipijevskih gibanj težijo k osvoboditvi telesa od gledaliških reprezentacijskih konvencij v smeri nefikcijskega in ritualnega. Prvinski nagon vdre v gledališče kot zaušnica meščanski represivni morali in tabujem. Gledališče golote ima takrat jasno funkcijo uporne in emancipatorne geste.

Nekoč radikalna gesta pa je v sodobnem teatru postala že skoraj konvencija in zdi se, da je tabu golote ali reprezentacije seksualnega akta presežen. Vseeno pa so redke predstave, ki se posvečajo izključno spolnemu aktu in pri katerih raziskovanje dinamike in čutnosti spolnega odnosa postane vodilna in edina tema. Libido Sciendi Pascala Ramberta je eden takih poskusov. Preko precizne plesne govorice, ki podčrtuje senzualnost telesnega stika, se predstava ziblje na meji med javnim in intimnim, ki sicer ne šokira, vseeno pa s svojo iskrenostjo preseneča. Spolnost je osvobojena medicinskih diskurzov, spektakelskih in dramatičnih učinkov ter pornografije.

Plesalca Ikue Nakagawa in Lorenzo de Angelis stopita na belo odrsko površino, diskretno osvetljeno samo z dnevno lučjo. Drug nasproti drugega najprej slečeta vsa oblačila, zatem sledi poljub. Gledalci so razporejeni okrog in okrog odra ob stenah, kar poveča tako intimnost predstave kot ranljivost razgaljenih teles plesalcev. Intima je hkrati resnična, saj izhaja iz intimnega odnosa plesalskega para na odru, ki je par tudi sicer, obenem pa je dogodek ponovljiva koreografska sekvenca gibov in je vedno že reprezentacija, ki se izmika pristnosti in spontanosti. Da bi se lahko ustvarila neigrana čutnost in elektrika stika kože, je predstava zaprta v prezenčno introvertnost. Z nami komunicira dinamika dotika, magnituda privlačnosti, počasno sledenje in lovljenje poželenja, prostor med obema telesoma, ne pa Nakagawa in de Angelis kot posameznika. Kljub eksplicitni postavitvi zakonitosti seksualnosti pa predstava niti malo ni opolzka ali pornografska, uhaja celo dražeči erotičnosti. Goli telesi, osvobojeni skrivnostnosti, sta v medsebojnem stiku samozadostni, igrivi, nikoli vulgarni in vseskozi naravni.

Gledalec ima pravico do voajerizma zato, ker je akt estetiziran in namenjen njegovemu pogledu. Ravno s formalno koncizno postavitvijo želi režiser ujeti lepoto združitve in jo predočiti in priobčiti kot tisto, kar sicer pripada intimi. Spolni akt je dekonstruiran v nekonvencionalne poze, različne dinamike gibanja strasti, pri tem pa ni omejen zgolj na spolne ude, ampak razprostrt preko celotnega ustroja kože in čutov protagonistov akta. Gledališče je za tovrstne podvige posebej dovzetno, saj voajerja samega vrže iz njegove intime in ga postavi v skupni prostor publike, kjer se s tovrstnimi dražljaji sooča na drugačen način. Hkrati pa se intima razkriva gledalcu s polno vednostjo glavnih protagonistov, ne da bi ju zato nujno morali označiti za ekshibicionista. Nasprotno, ravno preko razpršitve seksualnega akta na plesne poze in gibanja, čeprav se ta mestoma stapljajo v konvencionalnejše prepoznavna ljubkovanja in poljube, je erotika estetizirana in s tem univerzalizirana. Intimno se na način, ki ostaja skoraj popolnoma brez nelagodja, razširja preko meje dveh teles in postaja vsečloveška pripoved o seksualni združitvi v vsej svoji kompleksnosti.

Telesi virtuoznih plesalcev se spajata in prilegata posebno dosledno. Zložena v skupek tako, da on kleči, ona pa z glavo, zvito v njegovem naročju, z usločenim hrbtom, ki štrli navzgor do zadnjične razpoke, kamor se skrije njegova glava, sta videti kot ultimativna estetizirana reprezentacija združitve. A nista le to, razhajata se in spet spajata, enkrat v besnem navalu strasti, drugič čisto nežno, pri čemer koreografija ne upošteva gledaliških tabujev in prepovedi mest dotika. Pri tem nas včasih zmotijo nekonsistence v gibanju, ki je kot da je odvečno in samo sebi namen, spet drugič pa erotizirani detajli, ki nimajo posebne estetske gledališke vrednosti in kot da služijo bolj ponovni vzpostavitvi koncentracije plesalcev. Kot je povedal v pogovoru po predstavi de Angelis, je s strani režiserja erekcija zaželena, a ta se ne zgodi vedno.

Predstavo bolj kot interna erotika vseeno vzpostavlja koncentracija plesalcev (za (re)prezentacijo) in zato to ostaja gledališko delo, situirano znotraj gledaliških konvencij, čeprav se tako gledalci kot plesalca zavedamo njegove mejnosti. Četudi je spolni akt univerzalna stvar, pa je ni moč obče in v enem mahu zajeti, niti s pomočjo  poskusov umetnosti. Vsekakor pa dotična predstava na zanimiv način obdela en, in to precej kompleksen pogled na seksualnost. Bolj kot sporočilnost nas preseneča način uprizoritve, ki brez zadrege in osvobojen reprezentacijskih tabujev spregovori o intimnem v javnem prostoru, saj je intima skupna zasebna stvar. Bolj kot za problematizacijo akta gre za njegov čim bolj ekspliciten (subjektivni) prikaz, za meditativen čutni odrski esej. Kljub lepoti in veščini pa bi nas predstava čisto lahko tudi dolgočasila, če nas ne bi vedno znova fascinirali načini umeščenosti dogodka v konvencijo gledališča, ki prevprašujejo same meje medija.

 

  • Koncept in režija: Pascal Rambert
  • Plesalca: Ikue Nakagawa & Lorenzo de Angelis
  • Produkcija: Théâtre de Gennevilliers centre dramatique national de création contemporaine, Gennevilliers
  • Koprodukcija: Montpellier Dance Festival 2008, Montpellier (FR)

EX PONTO

Pia Brezavšček, Sigledal , 22. 6. 2010
Reprezentanca in reprezentacija nekega naroda
Katja Čičigoj, SiGledal, 23. 9. 2010
Detabuizacija gledališke forme
Pia Brezavšček, SiGledal, 8. 4. 2011
Slovenska drama na mednarodnem trgu
Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 10. 2011
Ponovitev z razliko