Jasmina Založnik, SiGledal, 12. 3. 2012

Obuditi humor

Klišeji. Svet, ustvarjen na klišejih. Klišeji povsod. Tudi ti, ki jih uporabljamo na dnevni bazi: »Svet je bolan. Vse, kar se dogaja, je bolno in zdi se brezizhodno.« Ali je možno misliti konec kapitalizma oziroma tistega nekaj, ki bi nastopilo za njim? Vendar kako. Odgovora še ni. Problem tiči prav v tem čakanju na odgovor, na formulo, ki bo zagotovila preobrat. Vendar formule ni. Deleuze omenjeno pokaže na primeru metanja kocke, v katerega je vpisano postajanje v vsej svoji mnogoterosti.

fotografija s predstave Butalci / foto Radovan Čok

Ni formule za zmago. Zato bi bilo potrebno tudi življenje ugledati skozi prizmo meta kocke. Premestiti ustaljen pogled na nepremostljivost situacije. Skozi smeh, ne skozi strah. Kliniko in ne samo kritiko. Vendar kot smo pokazali, humor danes nima moči. Potrebno ga je premisliti na novo. Med obstoječimi družbenimi ikonami morda poiskati modele, ki nam lahko pri tem pomagajo. Jih med seboj preplesti in uvideti, na kakšen način bi lahko oživeli bistveno funkcijo humorja, prav tisto, za katero menimo, da danes več nima moči.

Sprehodimo se skozi različne oblike humornega, ki se v uporabi postopkov sprevračajo v ironijo in cinizma. Od Bergsona preko Sloterdjika, Masocha in Deleuza. Kako njihovo misel razumeti ob prebiranju konkretnih dnevnih novic oziroma v odnosu do družbeno-političnega dogajanja. Najprej se ozrimo na svoje lastne odzive na družbeno-politično dogajanje. Se odzivate s strahom in grozo ali samo še s salvami smeha? S smehom s priokusom. A še vedno s smehom. Prepojenim s cinizmom na eni strani in apatijo na drugi. Nič se ne bo spremenilo, pravimo. Nimamo moči. Pa je resnično nimamo? Je tiran na oblasti, abstraktna točka sistema, pogreznjena v multitudi, resnično nespodkopljiva? Ali ni sam občutek popolne razpršenosti, artificielne in mehanične zamenljivosti, pretiran? S (po)večanjem občutka abstrakcije se izgublja občutek moči upora, občutek določitve izvora vse te »groze« sveta. Hkrati pa se pojavljajo številne analize, ki pričajo o nasprotnem. S korakom vstran, s pogledom z nekega drugega mesta, iščejo izvor posameznih ideoloških doktrin, ki jih tako radi vpisujemo k redu narave in ne kulture. Poskusi prekrivanja in vlivanja občutka nemoči spremenjenih načinov bivanja so seveda temelj ohranitve vsake ideologije.

Sloterdijk zablodo naše družbe opisuje v delu Kritika ciničnega uma. Sodobno družbo utemeljuje skozi vpeljavo pojma moderni cinizem. Cinizem prežema vse pore družbene stvarnosti, pravi.

Cinični so naši politiki, cinični smo tudi sami. Cinični do njih, cinični do sebe. Cinična družba. Cinizem, pravi Sloterdijk, je kulturni fenomen sodobne družbe. Je oblika razsvetljene lažne zavesti, ki se kaže v razkrinkavanju in demaskiranju pod motom »Razglabljaj, vendar ubogaj«, nima moči.

Cinizem je, kot pravi Žižek v eseju Kant s Sadom, tista točka pervertirane sinteze, ko sama vladajoča kultura implicitno povsem prizna partikularnost svojih interesov oziroma partikularni interes gospostva, skrivajočega se za masko univerzalnega.

Omenjeno se razkriva tudi v preoblikovanem odnosu med humorjem/šalo in ritualom.

Funkcija rituala je bila vselej v ohranjanju in utrjevanju družbenega sistema, medtem ko je imela funkcija šale obraten namen rušenja. Usmerjena je bila v kritiko, skozi katero je usmerjala spremembe družbenega reda. Ko se šala/humor in z njo cinizem vpiše v družben ritual in postane njen koherenten del, se osrednja funkcija humorja izgubi, zabriše. Sloterdijk tako cinizem opredeli kot napačno zavest, ki sledi klasičnim oblikam laži, zmote in ideologije. Kritika ne zadostuje, družba potrebuje kliniko. Potrebuje Masocha, človeka, ki je bil napačno opredeljen kot bolnik. Deleuze obrne logiko s trditvijo, da je Masoch zdravnik, saj s svojim delom in življenjsko držo, diagnosticira svet in mesto človeka v njem. Podaja oziroma vpeljuje oblike možnega ozdravljenja družbe, rojstvo »novega človeka«. Masoch je hkrati tudi humorist. Njegov humor pa oblika, s katero lahko nastopimo v boju proti obstoječemu družbenemu redu. Vendar, da bi razumeli njegovo humor, je potrebno najprej opredeliti pojem Zakona.

Prav skozi relacijo Zakon, humor in ironija, nam Deleuze predstavi Masocha v novi luči, predstavi ga kot temeljno ikono humorja. Obstaja neka klasična oblika zakona, ki ji prav Platon in kasneje krščanstvo dasta popoln izraz. To je podoba, ki določa dvojno stanje zakona. Zakon, določen z načelom Dobrega. Vendar kaj je to univerzalno Dobro, ki določa zakon. Dobro kot predikat je neulovljiv in nedoločljiv. Obrat, ki ga na relaciji Dobro – Zakon vpelje Kant, je za Masocha osrednji. V kolikor zakon ni več odvisen od Dobrega, ampak obratno, Dobro od zakona, mora zakon veljati sam zase. Kantov postopek pripelje do razkritja »lažnosti samega zakona«. »Zakon«, se izkaže kot »čista forma, brez materije in brez objekta./.../ Deluje, ne da bi ga poznali.« Vse, kar poznamo, so le njegove konsekvence, sankcije, kazni, ki jih nalaga. Pa vendar Zakon še vedno ostaja »vezan na zahtevo po ohranitvi, ki uzurpira resnično suverenost«, kot ugotavlja Sade. Če bi sledili Sadu bi bilo preprosto. Poskušali bi ga razdreti, družbo potisniti v brezvladje, anarhijo. Deleuze meni, da z omenjenim postopkom le zamenjamo načelo, namesto da bi iz njega sestopili. Le sestop (ki je tudi osrednji postopek humorja) vodi k osvoboditvi.

Masoch k zakonu pristopi prav s postopkom sestopa od zakona h konsekvencam oziroma celo k poglobitvi le-teh. Humor mazohista se skriva v njegovem ravnanju z zakonom. Isti zakon, ki mu prepoveduje realizacijo želje z grožnjo kazni, ki bo sledila, transformira skozi obrat; kaznovanje postavi kot izhodiščno točko, pogoj, ki mu omogoča prepovedano ugodje. Pri svojem načrtovanju in izpeljavi je pikolovski. Ne izpusti niti ene same figure humorja. Ne utajitve, ne suspenza in ne fantazme. Vse figure so njegovi ključni elementi. Razporeja jih glede na logiko konsekvenc, ki jih ne prepušča drugim, temveč jih vpeljuje sam. Postavlja na izhodišče svojih dejanj.

Pri ciniku je drugače. Cinik je, kot smo pokazali, pokoren. Besede brez dejanja. Mazohist nasprotno posega po sami akciji; ne spoštuje in ne pristane na družbeno logiko, v katero se vpenja, temveč jo preči, izpodbija. Cinik ostane na ravni kritike. Ne pa tudi v kliniki. Mazohist pa nasprotno ne ostaja pri kritiki, temveč zahteva kliniko. Ta je seveda osrednji strah družbe oziroma družbenega gospostva. Poskuša se je otresti. Masocha razglasili za bolnika, za ne-normalnega, nekoga zunaj sistema družbenih normativov. Masoch ne spoštuje norm. Norm, ki določajo, kaj je normalno in kaj ni. Norme, ki ohranjajo in reproducirajo družbeno stvarnost. Da bi jih spodkopali, moramo iz njih izpreči, si za zgled vzeti Masocha in v njem prepoznati osrednjo ikono humorja, humorista, ki se lahko in ima se za kaj – smeji »zares«.

Ne več kritika, ampak klinika. Zavedanje vpetosti v lažne ideološke vzorce pač žal ne zadostuje. Jasno postane, zakaj komika, šale, vici, ironije, cinizmi nimajo prave moči. Na eni strani ponikajo v nižjih oblikah mehaničnega odzivanja in na drugi v univerzalno, apropriirano apatijo. Kritiko brez klinike.

Če dojamemo Masocha, se bomo morda lahko ponovno smejali na ves glas, na vsa usta, vendar ne v goli odzivnosti na ostale smejalce, ne v prazni kritiki, temveč v aktivnem postopku zdravljenja – v kliniki. Obrat od ustaljenih vzorcev družbenega reda oziroma skozi metodo sestopa, kot jo predlaga Masoch. Sprememba je možna le skozi lastno detoksikacijo, osvoboditvijo izpod jarma ideologije na način, da najprej sebe in nato še »sistem« »zagrabimo« v njegovem bistvu, biti, ki se zdi nesprejemljiva, skorajda večna.

Dnevi komedije

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, SiGledal, 25. 3. 2012
Kar je prinesel veter. Mimogrede.
Jasmina Založnik, SiGledal, 5. 3. 2012
Na senčni strani smeha
Jasmina Založnik, SiGledal, 7. 11. 2013
Kompleksna umetnost animacije
Jasmina Založnik, SiGledal, 29. 4. 2013
Izzivi v soustvarjanju