Jasmina Založnik, 17. 10. 2011

Izgubljeno s prevodom II.

Dnevniški zapiski s Festivala Borštnikovo srečanje.

V Damask / Foto: Matej Kristovič

Pa začnimo ponovno, seveda s kavo in prenosnikom. Kot se spodobi. Pa seveda s Feom, virom inspiracije. Najbolj takrat, ko skupaj s tabo odgovarja na preprosta vprašanja.

ZAKAJ  – Ivan Volarič Feo
zakaj bi trpeli mraz
če raje uživamo toploto

zakaj biti človek
če sem raje ptica
 
zakaj v tem velikem zaporu
a ne na prostranstvih svobode

zakaj pod težo stresa
namesto lahkotnih korakov
 
zakaj odhajaš
če si raje tu:

Zakaj? Da me opomni, da mi pričara nasmešek na obraz, da zamenjam stres z lahkotnimi koraki. Da ne bi spet iz omare v naglici potegnila karkoli že tam pač je, vstavila notesnik v torbo in se povsem rutinizirano podala skozi drevored, prečila mestni park, na desni ošvrknila Prvo gimnazijo. In kljub dobri volji ponovno v Vetrinjski dvorec pridrvela nekaj minut čez enajsto. Raje začeti dan s Feom; nase v miru potegnem kavbojke in majico, notesnik namesto v torbo vstavim pod pazduho, pogledam nebo in poletim čez drevored, mimo mestnega parka, Prve gimnazije in grajskega trga. S Feom je dan prijetnejši. Zunaj je prijetno toplo, na nedeljski sprehod se je odpravila tudi Mojca Redjko. Bližnjo okolico sem prečila le kot Jasmina in ne kot človek, morda s tem res bliže ptici. Za svobodo na tem mestu ni prostora. Stres sem pustila kar doma. In ja, tukaj sem. Na pogovoru o uprizoritvi Evropejci.

Pogovor tokrat moderira prijateljica Nika Arhar. Ob njej je prevajalka, ob kateri se kaj hitro izkaže, da pogovor ni odvisen le od moderatorja, temveč še bolj od prevajalca. Tokrat z njo nismo imeli sreče. Prevajala je površinsko, izvzemajoč iz konteksta, poenostavljajoč vprašanja. Zato ne preseneti, da se ustvarjalci zapletajo vase, da ostajajo na površini, da na zastavljena vprašanja zaman pričakujemo odgovor. Bolj ko poskuša moderatorka izvedeti, kakšnih metod so se pri delu oprijeli, bolj ustvarjalci vztrajajo, da se te razlikujejo od predstave do predstave. Pa saj ni važno, zanima nas ta predstava, videna, ne vse predstave. In ko se po pol ure zdi, da bo režiser končno spregovoril o metodah, se ustavi. Ponovno. Pri retoričnem vprašanju. »Lahko bi povedal kaj o metodologijah dela v predstavi, ki ste jo gledali včeraj ...« Tišina. Mi čakajoč. Tiho. Napetost narašča. Vendar nič. Prav na tej točki se ustavi, sproži napetost, pogovor doseže dramaturški vrh. 

Tenzija upade. Pogovor se odvija naprej. Če že o metodologijah dela nismo izvedeli nič, pa je Alja Predan preusmerila pogovor z libreta, jezika in njegovega preigravanja, h konkretnejšemu, k političnosti omenjene predstave. Ogleda predstave se je pred časom udeležila skupaj s selektorjem teheranskega festivala, ki je po ogledu tehtal o možnih, nenamernih reakcijah, ki bi jih predstava v Teheranu lahko sprožila. Ne toliko zaradi cenzure, bolj zato, ker se predstava z polno mero ironije loteva teme Evropske unije. Komu narediti uslugo? Ali gesta povabila in s tem predstavitve pomeni »podporo« napačni politični stranki. Kaj pomeni predstavitev v tako zelo drugačnem kontekstu? Kje je meja, ki jo ustvarjalec postavi pri poseganju v umetniško stvaritev? Kako ohraniti koherentnost in večplastnost, če ti prepovedo dotikanje, če prepovedo nepokrite lase. Uniformiranost, ki razpada zaradi omejevanja. Odpirajo se novi horizonti branja. Usposobljenost gledalcev za branje medvrstičnosti. Usposobljeni so za prevajanje, tudi tistega vmes; tistega, kar ni vidno.

Le dan po okrogli mizi na temo prevajanja ponovno v praksi in tudi na primeru preverjamo smisel priprave tovrstne okrogle mize; kaj pomeni izgubljati s prevodom; koliko stresa lahko povzroči kratek stik med oddajnikom/pošiljateljem in sprejemnikom/prejemnikom; kdaj in zakaj sploh med dvema govorcema uporabiti mediatorja, ki povečuje razdaljo med njima, povečuje možnost izgube smisla (kot smo se lahko na lastne oči prepričali). Majhna učna ura, v živo. »Zakaj pod težo stresa, namesto lahkotnih korakov,« si rečem, ko poskušam obrniti ploščo. Jutri bo že vse pozabljeno, ostal bo le grenak priokus in žive podobe Sofie Coppola.

Vsak s svojimi obveznostmi in načrti se kaj hitro razidemo. Nedeljsko kosilo pri mami. Intimni pogovori z mojim notesnikom skorajda do večera. Popolnoma pozabim, da se je popoldan odvijala predstava poezije in glasbe Saše Pavček.

Nato pa ponovno skozi drevored, mestni park, mimo Prve gimnazije, hotela Orel vse do gledališča. Danes je na sporedu Strindbergov V Damask, eden izmed zanimivejših dramskih tekstov, nastal v produkciji SNG Drama. Aleksandar Popovski ga je zrežiral s prepoznavnim občutkom za gledalca, ki ga na stol prilepi za več kot tri ure. Upravičeno? Oliver Frljić je v enem izmed svojih intervjujev dejal, da predstave ne bi smele trajati več od ure. Če imaš kaj povedati, lahko seveda to storiš v eni uri, če nimaš, pa raje ne delaš. Seveda bi lahko našteli kar nekaj izjem, ki potrjujejo pravilo. Če gremo k ekstremom, so to trajajoče predstave (durational performance), vendar pa je med njimi (enim in drugim tipom predstav) bistvena razlika. Tudi sama se pogosto sprašujem, od kje ta režiserski ekshibicionizem, ki zahteva ekipo z izjemno psihofizično kondicijo in gledalca, ki lahko zbrano sledi celotni uprizoritvi? Vendar ne gre toliko za kondicijo, koncentracijo, temveč preprosto za to, da se nič kolikokrat izkaže, da je vsaj tretjina materiala, ki smo mu podvrženi, nepotrebnega. Uprizoritev V Damask pri tem ni izjema. Predvsem začetek in konec uprizoritve se zdita nekoliko razvlečena in nekompaktna. Popovski, ki nas je prijetno presenetil že z Barčico za punčke, nas tudi tokrat ni pustil ravnodušnih, je pa res, da nekoliko utrujene in izčrpane, podobno kot je bralca ganila in izčrpala Strindbergova trilogija. Podrobne analize so bile narejene, hvale podane, pa vendar si ne moremo kaj, da se ne bi vsaj še enkrat poklonili izjemnemu Igorju Samoborju, glavnemu junaku, Neznancu, ki v predstavi ne popusti, temveč se uspešno, vse do konca bori z dvojnostjo svoje lastne narave, razklanostjo, ki se razkriva počasi, v mnoštvu situacij, preizkušenj.

FBS

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, 20. 10. 2011
Raje bi, da ...
Jasmina Založnik, 21. 10. 2011
Čisto navadno poročilo
Jasmina Založnik, 19. 10. 2011
Golo življenje ali Via alternativa
Jasmina Založnik, 23. 10. 2011
Brez naslova
Jasmina Založnik, 18. 10. 2011
Blazno resno na poti
Jasmina Založnik, 15. 10. 2011
Otvoritev – (ne)dogodek
Jasmina Založnik, 16. 10. 2011
Izgubljeno s prevodom
Jasmina Založnik, SiGledal, 1. 9. 2013
Kaj lahko umetnik naredi za umetnost?
Jasmina Založnik, 20. 10. 2011
Raje bi, da ...
Jasmina Založnik, SiGledal, 25. 10. 2012
Skice, ki lebdijo med realnim in virtualnim prostorom