Jutranji pogovor. Jutranji pogovori. Pogovor na pogovor. Pogovor o uprizoritvah prejšnjega dne. Liferantom sledi pogovor Goga, čudovito mesto – »Goga, moje mesto« in zadnja v vrsti še slovaška uprizoritev M. H. L. svoje mesto v Vetrinjskem dvorcu najde. Kako je lahko pogovor mnogo bolj inspirativen kot uprizoritev ? Predvsem Goga navduši. Ekipa stoji za predstavo. Verjame ji. Verjame v njeno »sporočilnost«, verjame v čar njene »atmosferičnosti«. Morda bi bilo smiselno spisati manifest o omenjeni uprizoritvi. O fizični tesnobi, ki jo vzbuja v gledalcu. O devetih krogih ujetosti. O travmah, ki jih (ne, mi že ne) ima(m/j)o. In nas morda celo prepričali. Da je vredno. Da je v tem bistvo. Bistvo gledališča. Tako kot so nas z najbolj preprostim manifestom o gledališču prepričali študentje AGRFT. Najkrajšim manifestom. »Teater je. Teater bo. Teater je bil.« Klišejsko? Duhovito? Vsekakor plodno, zabavno in živahno so simpozij »Mi vsi smo teater!« zasnovali študentje AGRFT.  Za šankom, kakopak. Tam, kjer se gledališče začne in konča. V Trač baru.  Medtem se je v Stari dvorani SNG odvijala predstava Bartleby, pisar. Raznoliki prispevki, osvetljevanje topike z različnih mest in perspektiv. Včasih preveč posplošeno, na momente problematično, občasno prekipevajoče, entuziastično in sveže. Mlada generacija prevprašuje mesto teatra danes. Njegova perspektivnost!? Kaj je potrebno narediti, da bi mladi pogosteje zahajali v gledališče? Kaj je danes njegova funkcija? Družbena odgovornost ali družbena neodgovornost? Kako pristopiti? Uprizarjati minutne drame v restavracijah, na ulicah, v gledališču? Je prihodnost v kabaretu, v dramski igri ali celo v ritualnem gledališču? Kako razumeti/interpretirati danes Benjaminovo tezo o originalu in kopiji? Je sploh še razlika? Kopija?

Plagiatstvo! Odgovor na Benjamina. Odgovor, ki ga jemljem skrajno zares. Plagiatstvo mlajših kolegov Jurija Smrketa in Aneja Korsike, ki sta danes prijetno presenetila z dramsko igro Popravni izpit, dialogom med Gregorjem Tomcem in Tomijem Gregorčičem. ODLOMEK.

GT: Kako lahko po tvoje rečemo odnosu med slovenskim jezikom in kulturo?
TG: Ja ...
(Razmišlja.)
TG: Kultura je za narod zelo pomembna.
GT: Zakaj?
TG: Ker pomaga ohranjati jezik.
GT: In ...
TG: Jezik je za narod zelo pomemben.
GT: Ker ..
TG: Ker je jezik osnova vsake narodnosti.
GT: Gregorčič ... Če bom moral vsako besedo iz tebe vlečt, tole ne bo dobro.
TG: Nisem jaz kriv, da je tak dolgčas!
GT: Jaz tudi ne, ampak saj veš, kako smo rekli v Jugoslaviji – što se mora, mora se!
TG: Ja, v bistvu vem, no. Vem pa, kaj pravi Damir Avdić:
Bratstvo – jedinstvo je zaršilo na dva flora, u masovnom grobnicama i koncentracionim logorima. Na kojem od ta dva flora želiš da ti sviram? Pičko jedno nostalgična!
GT: Ja, Avdić je kar pesnik. Veš, kdo tudi? France Prešeren! Boš njega tudi citiral?
TG: Raje bi, da ne.
... (se nadaljuje.)

*Vsako prepoznavanje besedila je zgolj naključno. Gre za neposredni plagiat. Oziroma tokrat samo za citat. Citat iz besedila, ki ga odlikuje referencialnost, preprostost, čistost, živost.

Tekst je izjemo aktualen, saj se odziva na dejansko stvarnost, trenutnost – v Stari dvorani SNG Maribor pravkar gostuje Bartleby, pisar. Izjemen izvirnik Hermana Melvilla, ki ga je z občutkom na gledališke deske postavil mladi srbski režiser Miloš Lolić. Igor Samobor v glavni vlogi. Poklon. Ne samo njemu. Ne samo tistim, ki so knjigo prebrali, jo interpretirali, ampak tudi tistim, ki jih »raje bi, da ne« spremlja, tako ali drugače. Brez Fašizma, vsaj še danes. In plagiatstva.

(Avtorske pravice pridržane.)

NAVODILA ZA BRANJE (skupaj z navodili za gledanje).
Tekst je potrebno prebrati najmanj trikrat. Kako?
1.    Dobesedno;
2.    s premikom poudarkov na ključnih mestih;
3.    z dopolnjevanjem (po ključu Kdor išče, ta najde).