Jasmina Založnik, 15. 10. 2011

Otvoritev – (ne)dogodek

Dnevniški zapiski iz festivala Borštnikovo srečanje - Iz Ljubljane odrinemo nekaj minut pred sedemnajsto. Kot se spodobi – Murphi ne uide – kaj kmalu spredvidimo, da bomo tudi tokrat lovili minute. Tri ure vožnje po avtocesti za 127 km. V takih trenutkih Slovenija pridobi na razsežnosti.

foto Matej Kristovič

Napetost narašča, še posebej ko tik pred Mariborom naletimo na tretji zastoj. Kolega iz Ljubljane, ki sta nam sledila, sta nekje daleč zadaj. Ekipa reporterjev opozarja in usmerja sledilca. Uspe nam. Vsem. V zadnji minuti pridrvimo v gledališče in zasedemo sedeže v zadnjih vrstah balkona.

Rojeni v Yu je Dino Mustafić poimenoval predstavo. Pretenciozno. Že nekaj dni razmišljam o popularnosti predstav na temo nekdanje Jugoslavije, tudi osrednjo temo mojega podiplomskega študija. Presenečena sem nad tem, kako stvari prehajajo v mainstream. Sprašujem se, ali mi lahko ponudi sploh še kaj. Preverjeni recepti režije, preplet dokumentarističnega  ... se zdijo nalašč za ponovno soočanje s kulturno politiko, nekreativnostjo, praznino. Estetizirana scenografija, mitologizacija poskusa nekakšne demitologizacije. Še ena v vrsti. Kdo zapoveduje ali narekuje tovrstne načine ustvarjanja? Iz katerega mesta se izreka/izjavlja tokrat? Sentimentalni, personificirani dramski vložki, ki domačo publiko ganejo, me puščajo prazno. Bližina topike, generacija, ki je realsocializem izkusila na svoji koži, kot idealna možnost za identifikacijo gledalca. Od predstave kot tudi od svojega rodnega mesta se počutim vse dlje. Tujek.

Borštnikovo srečanje kot nacionalni gledališki dogodek per se (pa ne v badioujevskem smislu pojmovanja dogodka), ki vsaj za deset dni popestri dogajanje v tem ne-povsem-mestu. Eden redkih scenskih festivalov v mestu začuda, zaradi dolge tradicije in vpetosti v nacionalni hram kulture, ima zveste obiskovalce. Preplet strokovne in (malo)meščanske javnosti se na letni ravni pokloni festivalu – jagodnemu izboru nacionalne produkcije, nastale v preteklem letu, ki jo bogati in pestri (po zaslugi umetniške vodje Alje Predan) izbor domačega in tujega programa. Bera, s katero zapolnjujemo svoj letni izostanek mi nomadi, festivalski sopotniki, pa tudi dogodek, ki vsaj enkrat v letu pozornost s prestolnice prenese na štajersko regijo. Slednja trditev seveda ne odseva realnosti, a je »resnična«, v kolikor sprejmemo za »resnico« tisto, kar je v javnosti izpostavljeno. Minorni plesni festivali, poskusi programiranja sodobnih scenskih praks, pod katere se podpisujejo neodvisni producenti, pa seveda tudi lutkarstvo (za širšo javnost) ne obstajajo: »Če te ni v medijih, te ni«. Tako kot ni nas, vseh nomadov, kritikov in publicistov, ki se nam življenje spreminja v festival, kot je pred nekaj leti v  enem izmed svojih prispevkov in »lecture performansov« (performativnem predavanju) ugotavljal prijatelj Rok Vevar. Konzumerji aktualne scenske ponudbe, sužnji lastnega entuziazma, vse bolj oddaljeni od sebe, zgolj še blago, ki skupaj s produkcijami kroži po »sceni«. V želji po lastni rehabilitaciji in rehabilitaciji umetnostnosti smo Dragana Alfirević, Dejan Srhoj, Goran Bogdanovski, Rok Vevar in jaz v letošnjem juniju zasnovali festival Pleskavica. Pleskavica je »ukinila estetske, produkcijske, promocijske in festivalske razmejitve med 'dozdevki' (festivalski programi) in realnostjo (vsakdanjim), ne da bi jih izključevala, ampak da bi rehabilitirala njihove možne razloge in s tem njihove potencialnosti«. A hkrati se s prisotnostjo na festivalih, ki so Pleskavici sledili, vračam v ustaljenost poblagovljenja – konzumerja. Popolnoma odtujena od blišča protokolarnih otvoritev, med katere spada tudi Borštnik. Mesta, kjer se kot v milnem mehurčku zdi vse kot v pravljici. Kjer gospe in gospoda s periferije razkazuje svoje večerne toalete. Ali se nacionalna kultura in preko nje (meni tuja) nacionalna identiteta izražata na tovrsten način? Kdo je vsa ta gospoda, ki med peščico »nekultiviranih kulturnikov« pozira pred fotoreporterji? Bi jih lahko klasificirala v tisti en odstotek ljudi, ki jim v zadnjih nekaj dneh oponirajo; ne le v Ameriki, ampak tudi v Evropi? Ali pa je ta izbrana množica le senca, približek, kopija, odsev tega nedosegljivega ideala – en odstotek. Ostanek predmeščanske družbe, ki v gledališču prepoznava tisto funkcijo, ki je že davno mrtva. Mnogo bolj mrtva od realnih shodov, ki se bodo naslednjega dne zgodili tudi v njihovem mestu. Bodo prisostvovali protestom in s svojo prisotnostjo vsaj poskušali ustvarjati dogodek  v badioujevskem smislu ali bodo raje do konca živeli v nostalgiji po ne-dogodku, kot je realsocializem v Jugoslaviji pojmoval Rado Riha?

Ob premišljevanju o diskrepanci med tema dvema svetovoma se znajdem v paradoksalni situaciji tudi sama – stoječa na obeh bregovih hkrati. Uživajoč kozarec penine s prijatelji kramljam o festivalu, predstavah in sceni ter kujem načrt za udeležbo na protestu. Na poti domov me spremlja PJ Harvey s pesmijo The Soldier,  »... take me home damaged and wanting ...«.

FBS

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, 16. 10. 2011
Izgubljeno s prevodom
Jasmina Založnik, 20. 10. 2011
Raje bi, da ...
Jasmina Založnik, 19. 10. 2011
Golo življenje ali Via alternativa
Jasmina Založnik, 23. 10. 2011
Brez naslova
Jasmina Založnik, 18. 10. 2011
Blazno resno na poti
Jasmina Založnik, 21. 10. 2011
Čisto navadno poročilo
Jasmina Založnik, 17. 10. 2011
Izgubljeno s prevodom II.
Jasmina Založnik, SiGledal, 6. 11. 2013
Ne! mlinarju, ki melje samega sebe
Jasmina Založnik, SiGledal, 14. 4. 2013
Gremo vsi na Gremo vsi!