Jasmina Založnik, SiGledal, 1. 5. 2012

»Danes je bistvena solidarnost«

INTERVJU: Jaka Andrej Vojevec, gledališki režiser s statusom samostojnega kulturnega delavca v kulturi.

foto Jaka Babnik

Predstava zaradi koncepta odpade, najnovejša stvaritev Jake Andreja Vojevca, dramaturginje Simone Hamer, igralca Vita Weissa in plesalke Maje Kalafatić, je premišljen in simbolen odziv na družbeno realnost danes. Premierno uprizorjena v času dveh praznikov – dneva upora proti okupatorju in mednarodnega praznika dela – ne opozarja zgolj na naključno simbolno povezanost obeh, temveč ju navezuje na aktualno družbeno topiko, ki pritečejo samemu pojmu dela, poziciji prekariata in vladnim ukrepom, ki bodo prizadeli predvsem socialno najšibkejše, med njimi seveda tudi ustvarjalce na področju kulture. O spremenjenih pogojih dela in možnostih za njegovo rekonceptualizacijo kot tudi aktualnih in perečih družbenih vprašanjih sva premišljevala ob prvih sončnih žarkih na obrežju Ljubljanice.

V trenutni situaciji bi lahko rekli, da dobivata dan upora proti okupatorju in praznik dela podobne simbolne razsežnosti. Na eni strani se zdi, da si je »svobodo« potrebno ponovno izboriti, praznik dela pa v skladu s pravicami, priborjenimi leta 1886, ponovno premisliti. Kakšno simbolično funkcijo pripisuješ praznikoma? Kako prebiraš simbolno mesto obeh praznikov?

Zanimivo se zdi prav sovpadanje obeh praznikov. O njih premišljujem podobno kot Marcel Štefančič ml. v zadnji Mladini. V njej zastavi vprašanje, če slovenska vlada že ne počne istega, kar ji v tujini – v Bruslju – pravijo, da mora početi? Oziroma ali se slovenska vlada že zdaj ne obnaša kot bruseljska tehnična vlada, vlada, ki ji vladajo mednarodni finančni trgi? Če sledimo dogajanju v Evropi, predvsem pa spremljamo stanje v Grčiji, postane jasno, da lahko omenjene postopke, prepuščanje upravljanja države in naše usode tujcem oziroma kapitalu torej, lahko govorimo o OKUPACIJI. Ta nova oblika okupacije se razlikuje od pretekle izkušnje okupiranja ozemlja. Se pravi ne več z vojaško silo, vsaj ne v začetku in ne neposredno, temveč za interese kapitala. Kapital je začel okupirati državo. Seveda to ni nikakršen novum. Omenjen proces lahko lociramo daleč nazaj v zgodovino. A prav v zadnjem času zaradi doktrine šoka, pod krinko krize, postane okupacija razvidnejša.

Po naključju pri nas oba praznika sovpadata. Na eni strani dan upora proti okupatorju, kjer okupatorja predstavlja kapital, in na drugi strani praznik dela, ki simbolno označuje pomemben korak pri formaciji socialne države. Kapital pod krinko recesije in krize vpliva na pospešeno izginjanje pravic, ki so že bile izborjene.

»Sporočilo 70. obletnice ustanovitve Osvobodilne fronte je po mnenju predsednika republike Danila Türka sposobnost slovenskega naroda, da v odločilnem trenutku svoje zgodovine prelomi s svojo pasivno preteklostjo, saj je bil upor proti okupatorju največji tovrstni prelom. A tudi danes potrebujemo prelom – prelom z zablodami naše tranzicije, je poudaril predsednik.« (citat iz Dnevnika) Kako percipiraš zablode tranzicije in predvsem družbeno realnost, ki se kaže danes?

Presenečen sem nad izjemno hitrim preobratom v percepciji ljudi. Še pred nedavnim smo bili pod vplivom diktata pozitivizma, danes pa se zdi, da je postala črnogledost del splošne klime. Kot da bi drseli proti točki, ki bo pripeljala do obrata. Zgodovina nas uči, da sta v izrednih stanjih možni le dve poti; v gozdove ali na ulice. Po zgledu Grčije, se zdi, da tudi naša država drvi v podobno smer. Poglejmo samo stavko javnih uslužbencev. Ne, da so stavke nekaj novega, vendar je novost njihova množičnost. Rekel bi, da je to potrebno gledati v pozitivni luči. Če se ozremo nazaj in pod drobnogled vzamemo le katerokoli družbeno polje, vidimo, da se pravice in dostop do dobrin počasi zmanjšujejo že vrsto let. Procent tukaj, procent tam, pravica tukaj, pravica tam … Trenutne napovedi obračajo sliko. Iz manjših ustvarjajo večje reze in prav ti so tisti, ki nas bodo predramili iz apatije in pasivnosti.

Omenjene družbene spremembe problematizira tudi dogodek Predstava zaradi koncepta odpade. Simbolično so vpisani v čas uprizoritve – dan upora proti okupatorju in praznik dela. Zakaj omenjeni datumi?

Razlogov je več. V grobem jih lahko klasificiram na pragmatične in simbolične.
Pragmatičen pogled; ljudje imajo čas; ponudba kulturnih dogodkov je znatno manjša in hkrati je odločitev za premiero v času praznikov nenavadna odločitev, ki lahko vzbudi pozornost in radovednost širše javnosti.
Hkrati je odločitev tudi simbolična. Je odziv na splošno družbeno percepcijo umetnosti in umetnikov. Umetniki smo označeni za lenuhe in pijavke davkoplačevalskega denarja. Realnost umetniškega poklica pa je bistveno drugačna. Pri kognitivnem delu ni ločnice med delovnim in prostim časom, kar pomeni, da delamo praktično 24 ur na dan. Tudi kadar nisi neposredno vpet v projekt, premišljuješ in raziskuješ in podobno. Vendar to delo ni v povratnem sorazmerju z zaslužkom. Življenje umetnika je zaradi projektne narave dela neurejeno – časovno »nedoločljivo« in eksistencialno negotovo.
Premiera in ponovitve v času praznikov so odgovor tem splošnim pavšalnim pogledom. Umetniki delamo tudi med prazniki. Pa ne samo to, dodati je potrebno, da gre za prvi projekt mladih avtorjev in ustanavljajočega se zavoda, kar pomeni, da je simbolična gesta še izrazitejša.

Še posebej sedaj, ko je vlada sprejela sklep o prepovedi sklepanja avtorskih pravic z javnimi zavodi in seveda finančne reze na polju kulture. Občutiš posledice tega sklepa ali celo že zakonskega določila na lastni koži?

Dejstvo je, da v tem trenutku nimam nobenih projektov. Ne vem, če je to posledica tega sklepa ali pa je vzrok prepletajočih se dejavnikov, predvsem vsesplošnega varčevanja v kulturi, torej tudi pri javnih zavodih (krčenje programskih sredstev vpliva na zmanjšanje količine projektov in posledično se količina dela zmanjša). Za razliko od pretekle sezone, ki je bila zame zelo uspešna, je prihodnost popolnoma negotova. Ne vem, če bom sploh kaj delal na tem področju.

Kaj pa bi pomenila prepoved sklepanja pogodb za gledališče?

Baje ne gre več samo za začasen ukrep, ampak trajen. Je del Zakona za uravnoteženje javnih financ. Kako in na kakšen način se bodo z njim spopadali javni zavodi, ne vem. A če pogledamo zakon, postane jasno, da bi velik del posameznikov, ki delajo v gledališčih, ostal brez dela. Od režiserjev do kostumografov, scenografov, glasbenih opremljevalcev in drugih. Še več, glede na to, da večina gledališč nima zaposlenega režiserja, in glede na to, da je naše gledališče režisersko gledališče, potem postane res vprašljivo, kaj se bo zgodilo, kdo bo ustvarjal, režiral. Se bomo vrnili v čas Shakespeara in bodo igralci sami režirali predstave ali pa bomo prevzeli model, ki se na Hrvaškem in v Srbiji že prakticira? Ta nov hrvaško-srbski model so gledališča uvedla zaradi izpada programskih sredstev. Gledališča s polnozaposlenim ansamblom, tehnično in administrativno ekipo so primorana izvajati le stare programe ali gostovanja.

Omenjen sklep pa ni edini ukrep vlade. Nedavno je bil objavljen tudi Predlog Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o samozaposlenih v kulturi ter Predloga pravilnika o strokovnih komisijah (kultura). Kaj izraža le-ta?

Predvsem je jasno, da je napisana uredba pripravljena nestrokovno, pavšalno. Za pridobitev ali podaljšanje je potrebno doseči minimalno 71 točk. A kar 50 točk prejmeš iz dveh kriterijev, ki sta popolnoma nejasna, nemerljiva, prepuščena tem, ki bodo o statusu odločali. Prvi kriterij je prispevek h kulturi, drugi pa prispevek k stroki. Vendar to še ni vse. Po novem tudi za komisijo niso potrebni nobeni formalni pogoji. Nastopi lahko kdorkoli. Torej se lahko na mestu postavlja tiste, ki bodo delali po navodilih vlade in oblasti. Kratko malo, gre za cenzuro.

In hkrati za temeljno kontradikcijo z zakonom o prepovedi sklepanja avtorskih pravic in rezu sredstev. Kako boš izpolnil normo števila režij, če dela enostavno ne bo?

Tudi iz tega postane jasno, kako nepripravljeno in na vrat na nos vlada uvaja ukrepe. Najprej so govorili o tem, da bi pravico do plačila socialnih prispevkov ukinili tistim, ki imajo dovolj lastnega premoženja. Iz tega bi sodili, da to pravico razumejo kot nekakšen socialni korektiv, socialno podporo. Zdaj pa v novem predlogu kot glavno normo uvajajo kriterij vrhunskosti, ki ga ni moč prebirati v navezavi na socialni in materialni položaj, ampak zgolj v odnosu na strokovno polje, ki je nek presežek. Gre za dva kontradiktorna pristopa, ki imata popolnoma drugačno vlogo in pomen. Naj se že enkrat odločijo, kaj pravica do plačila socialnih prispevkov sploh pomeni. Moje stališče je, da ni ne eno ne drugo, temveč mehanizem, ki poskuša vsaj nekoliko olajšati prekernost in negotovost položaja samozaposlenih v kulturi, se pravi zmanjšati razliko med statusom samozaposlenih in zaposlenih v kulturi.

Kot član Društva gledaliških režiserjev, ki je zaradi dolgotrajnih postopkov še vedno v ustanavljanju, ste svoje nestrinjanje do sprememb vlade izrekli tako s podpisom javnega pisma ministru, hkrati pa ga izrekate in vpletate v vse javne nastope in govore ...

Vsa stanovska, torej strokovna društva so se strinjala, da je potrebno v izhodišču zavrniti predlog sprememb. Nestrokovnost zapisanega je sramotna. To, ugotavljamo, se ne kaže samo v zadnjih ukrepih vlade, ampak se je kazalo že prej. Zakonodajna in izvršna veja oblasti zelo redko upošteva strokovne nasvete. Društvo gledaliških režiserjev smo ustanovili v želji, da bi tudi sami kot stroka prepoznani, povezani, složni. Prav zato smo na sestanku z Nacionalnim svetom za kulturo izrazili željo, da bi kot strokovno telo sodelovali pri oblikovanju kulturne politike. In le nekaj tednov kasneje, je prišla ta »bomba« z uredbo statusov.

Se kot Društvo izrekate le za svoj poklic ali delujete širše?

Če bi bile stvari na polju kulture vsaj v temeljih urejene, bi se ukvarjali predvsem s strokovnimi zadevami. A žal, kot vidimo, je slika mnogo bolj kompleksna, stvari so medsebojno povezane in zato se v tem hipu izrekamo širše. Danes je bistvena solidarnost. Potrebna je medsebojna podpora. Kot Društvo smo zato podprli stavko javnih uslužbencev, saj lahko vse te reze in ukrepe zvedemo na isti imenovalec. Če sedaj ne bomo stopili skupaj in poiskali skupnega načina nastopa ali boja, bo z vsemi nami konec. Prvi smo sicer na udaru samozaposleni, ki nam na prefinjen način poskušajo odvzeti status in nas prepustiti trgu, a takoj za nami bodo na udaru javni uslužbenci.

Nekoč je bila umetnost polje, ki je ponujala in ustvarjala alternative. Danes se ji očita predvsem njeno hermetičnost in nagovor prepričanih. Ima umetnost sploh še kakršno koli moč?

Izguba moči in zaupanja v možnost oblikovanja alternativ ni vezana samo na umetnost, ampak na vso kritično misel, ki je izginila. Relativno blagostanje, v katerem smo dolgo živeli, usmerjenost k ugodju, komoditetam, človeka uspava, polenobi. Prepuščenost stihiji, trgu ne vodi h kvaliteti, ampak h kvantiteti. Namesto premisleka k ugodju. Podobno je z umetnostjo. Znano je, da najboljša umetnost uspeva prav v kriznih časih. Oziroma, kot pravi znana puhlica, dober umetnik je lačen umetnik. Cinično rečeno bi lahko vladne ukrepe v tej luči prebirali kot pozitivne.

Bo gledališče tisto, ki bo razbilo trenutno družbeno ogledalo?

Mislim, da bo možnost nekega razbitja prišla, ko se bodo stvari še dodatno zaostrile. Vendar je za spremembo potrebno zadostno število ljudi, multituda. Kljub temu, da morda umetnost ni tista, ki bo razbila ogledalo, da je preveč robna, majhna in hermetična, je pomembno, da se ohrani. V njej se lahko oblikujejo drugačni svetovi. Kljub temu, da je ozka, obstaja in se ohranja in napaja naprej. Ima nastavke, in ko bo prišla do položaja, bo morda svet, ki ga gradi, postal tudi širše relevanten.

Je umetnost lahko torej še vedno polje za preizkušanje drugačnih form življenja?

Vsekakor. To se zdi osrednja funkcija gledališča. Gledališče kot laboratorij za preizkušanje alternativnih resničnosti. Svet, v katerem živimo, je omejen in v njem se zdi mnogo težje preizkušati novosti. Vsaka novost oziroma drugačnost ali alternativa je obsojena na začeten upor. Fiktivni svet gledališča ima možnost ustvarjanja drugačnih pogledov, nekih radikalnih oblik, ki jih iz vsakdanjega življenja nismo vajeni.
Za pojav nove Antigone. Tiste, ki v Smoletovi izgine iz odra. Ali je čas in možnost, da se Antigona ponovno pojavi.
O tem se že dolgo sprašujejo številni ustvarjalci. Spomnim se, v času, ko sem bil še na akademiji, je imel nek nizozemski ustvarjalec željo ustvariti mednarodni projekt, v katerem bi iskal »nacionalne Antigone«. V Sloveniji je nekdo predlagal tedanjega predsednika države Janeza Drnovška. Bilo je ravno v času znanega spora med njim in Janezom Janšo, ki je nastopil v vlogi predsednika vlade.
Sam mislim, da še ni prišel trenutek za novo Antigono, ampak verjamem, da prihaja čas, ko bo Antigona spet možna, celo nujna.

Jaka Andrej Vojevec

Povezani dogodki

Jasmina Založnik, SiGledal, 4. 5. 2012
Hlapci hlapcev
Stanovska društva v kulturi, 29. 4. 2012
Pismo stanovskih društev proti predlagani Uredbi o samozaposlenih
Jasmina Založnik, SiGledal, 11. 5. 2012
Motnja v sistemu
Jasmina Založnik, SiGledal, 3. 9. 2013
Slovo od Levov
Simona Hamer

OČITNO JE MOGOČE

Očitno je mogoče biti človek. Očitno je mogoče reči ne. Hkrati na cesti, hkrati, vsakomur, in za vsakokrat, ko to ni bilo mogoče. Očitno je pomembno biti živ. Očitno je pomembno, da celo krivična moč, odvisna od naših življenj, potrebuje tista najmanj pomembna dejanja, ki jih na cesti dan za dnem stori vsak od nas. In treba bo misliti na lekcijo: zavedati se, vsak trenutek, da je v storjenem dejanju skrito orožje, zavedati se, da smo še živi. In da je življenje, očitno, še mogoče.

Jaime Gil de Biedma (prevod: Ciril Bergles)

1. 5. 2012