Karmina Šilec je vokalni glasbi zapisana od otroštva. Kot umetniška vodja Carmine Slovenice, ki jo vodi od leta 1989, je s svojo predanostjo, drznostjo in vero uspela porušiti številne tabuje, odpreti nove prostore izraza, ki se razkrivajo v interdisciplinarnih celostnih stvaritvah. Carmino Slovenico je vzpostavila v kompleksno organizacijo, ki poleg koncertnega ansambla združuje festival ATTACCA, založništvo, festival glasbenega gledališča Choregie, izobraževanja. Za svoje delo je prejela številne ugledne nagrade. Med njimi nagrado Prešernovega sklada za projekt Vampirabile, ugledno mednarodno nagrado za prispevek stroki v svetovnem merilu – Robert Edler Prize, nagrado mednarodnega gledališkega inštituta ITI Music Theatre Now, Glazarjevo listino idr.

Pravi, da je vokalno glasbo začutila že v mladosti. »Od nekdaj je namreč primarno človeško izrazno sredstvo v vseh kulturah in tradicijah. Stoletja, tisočletja človeštvo spoznava in priznava nenavadno moč zvoka, glasu, glasbe. V življenje prinaša radost, spremlja človekove obrede in prehode, povezuje človeka z božanskim ali božjim, s tistim, kar je večje od nas. Veščina petja je del vseh največjih svetovnih religij in izročil in v svojem pomenu združuje izredno širok razpon glasbene izraznosti. Vokalna glasba spremlja raznolike dogodke: pripoveduje zgodbe, kot je na primer mistična pripoved o Lordu Rami v indijskem epu Ramayana, zdravi bolezni v zdravilnih napevih sibirskih šamanov, straši duhove kač pri avstralskih aboriginih, spremlja družabna srečanja Pigmejcev v centralni Afriki, služi v cerkvenih obredih kot na primer gregorijanski korali, uvaja mlade družinske člane v izdelovanje pravilnih vzorcev na kašmirskih preprogah ali v trans haitske vudune. Petje umirja in dviguje duha, odpira srca, lajša smrt. Petje povezuje ljudi v njihovih mislih, namerah, vedenju, ljubezni ... Zato mi je vokalna glasba najljubša.«
 
Kot umetniška vodja pevskega zbora Carmina Slovenica, ki ste ga prevzeli leta 1989, ste zboru podelili novo identiteto. Kako ste pristopili k preoblikovanju in zakaj?

Če pogledam najprej našo umestitev v svetovni kulturni prostor, moram omeniti, da smo skupno kariero začeli z mednarodnimi tekmovanji, s sodelovanjem na pomembnih mednarodnih festivalih, zatem pa se je fokus premaknil na bolj specializirana področja, oziroma na tematsko obarvane projekte, kot je bil denimo Musica Inaudita (dela skladateljic redovnic) in druge tematske usmeritve.

Zatem pa je evolucija vodila k vzpostavitvi vokalnega gledališča ali gledališča glasov. Carmina Slovenica je s tem postala določen fenomen na področju vokalne glasbe, po katerem je poznana tudi v svetovnem glasbenem gibanju. Tako je sedaj Carmina Slovenica ansambel, o katerem pišejo doktorske disertacije, delajo se razne raziskave, predvsem na ameriških univerzah, kjer so precej aktivni v iskanju novega in drugačnega.

Kaj je botrovalo širjenju glasbenega pristopa s scenskimi prvinami?

Razvoj v to smer se je zgodil zelo naravno. V nobeni umetniški obliki ni človeško telo na tak način izpostavljeno in s tem tudi »ranljivo« kot v odrski umetnosti, in to je zelo izzivalno in vznemirljivo. Telesa artikulirajo energijo, delovanje izvajalcev. Dihanje, petje, govor so gib. Glasba in gib (večkrat ples) pa sta neposredno povezana. Predvsem etnična glasba, domala v vseh kulturah oziroma tradicijah, ima skorajda neločljivo vez z gibom. Tudi sodobna glasba često spodbuja taka snovanja in umestitve izvajalcev na oder. Gre torej za naravno nadaljevanje od petja h gibu, od giba do umestitve v prostor.

Podobno se vpenjajo v delo ostale dejavnosti, ki jih organizacija pokriva ...

Da. Carmina Slovenica pokriva več dejavnosti: koncertni abonma, festival ATTACCA, založništvo, festival glasbenega gledališča Choregie ... Ena izmed dejavnosti je tudi izobraževalna, v okviru katere izvajamo Pevsko šolo CS.

Ali pa na primer ansambel ¡Kebataola!, katerega ustanoviteljica ste. Bi lahko izpostavili razlike med ansamblom in zborom Carmina Slovenica?

!Kebataola! je komorni ansambel, ki se je v zadnjih letih profiliral kot zanimiv poustvarjalec predvsem sodobne, pa tudi srednjeveške glasbe. Z glasbeno-scenskimi projekti Navpične misli, Prasonata, Miracles, Stripsody 1, Stripsody 2, Spixody in drugimi je prinesel svež pristop k izvajanju vokalnih del ter na slovenskih odrih doslej še neizvajano sodobno glasbeno literaturo. Oba ansambla, ki ju vodim, raziskujeta nove zvoke, nove vokalne tehnike, nove oblike izraza v interdisciplinarnem delu z vizualno umetnostjo, dramo, gibom in literaturo. Je pa !Kebataola! edina vokalna zasedba, ki goji sodobno komorno in tudi solistično vokalno glasbo in izvaja zvočno poezijo. Zaradi tega posebnega poustvarjalnega pristopa menim, da je !Kebataola! ansambel, ki pomembno plemeniti slovensko glasbeno sceno. Ansambel !Kebataola! sestavljajo izkušeni ustvarjalci, ki sicer delujejo na različnih področjih operne, zborovske, etnične, džezovske glasbe in dramskega gledališča.

Kebataola! se ukvarja z raziskovanjem zvočnih prvin, z osnovnim fonetičnim materialom kot najmanjšim delcem jezika, z njegovo čisto zvočnostjo in vplivom besede na »novo glasbo« ter na avantgardizme v njej. Izvaja nesemantično zvočno poezijo, ki uhaja iz polja poezije in prehaja v polje glasbe, torej na performativno raven. Pri izbiranju repertoarja projektov je glas razumljen kot instrument, kot prepričljiv, zgovoren, eklatanten, otipljiv jezik sam zase, ki širi meje vokalne koncertne predstave in ustvarja zvočne pokrajine. Za razliko od jasne zborovske formacije Carmine Slovenice !Kebataola! projektno prilagaja tudi svojo zasedbo. Odvisno od repertoarja – od solističnih do komornih del. Z uporabo razširjenih vokalnih tehnik in z interdisciplinarnimi projekti pa se tako !Kebataola! kot Carmina Slovenica nagibata k izvajanju projektov, ki uspevajo v sečišču glasbe in giba, zvoka in svetlobe, podobe in objekta.

Kakšno je vaše mesto v omenjenih ansamblih?

V obeh ansamblih je moja vloga enaka: izbiram repertoar in ga pripravljam z izvajalci, sem skratka njun umetniški vodja in dirigent ter odvisno od projekta tudi režiser, koreograf, kostumograf in podobno.

V procesu nastajanj predstave je moja vloga da posredujem, organiziram, ritualiziram. Takrat lahko opazujem, nadzorujem, zaznavam, ugotavljam. Sem velika ušesa, velike oči vsem izvajalcem. Takrat predlagam, privabljam, zavračam, spodbujam.

Kaj pa ideje. Od kod se porajajo?

Tako iz ždenja in stalne budnosti. Ta je še posebej naporna, nikoli ne odnehaš. Pa ideje pritekajo in odtekajo, ene se zataknejo in iz njih naredim škatlo v svoji delovni sobi. Pa se začne zbiranje materialov. Leto ali dve za en projekt. Ideje so kot zajci. Imaš dve in se hitro množijo.

Tak proces se torej običajno prične z neko idejo o temi, ki me zanima in jo želim razviti. Sledi iskanje različnih virov, materialov, nekako povezanih s temo: od slikovnih, zgodovinskih, socioloških, antropoloških, literarnih, filozofskih ... in vzporedno s tem tudi širši nabor glasbenih del, ki lahko sodijo v ta kontekst. Sčasoma se prične selekcija, čiščenje, dopolnjevanje ... Vse skupaj traja kakšno leto dni, medtem pa seveda potekajo vse druge aktualne aktivnosti.

Sledi načrtovanje termina premiere, izbor izvajalcev, umetniških sodelavcev in predvsem dolgotrajen študij nove glasbe.

Zakaj glasbeno gledališče? V čem je njegov čar?

Gledalec je izročen gledališkemu dogajanju in na nek način lahko s situacijo na odru posegamo v njegovo »varnost«. V primerjavi s konzumiranjem katerekoli druge umetnostnih zvrsti (poezija, kiparstvo ...), kjer ima bralec oziroma gledalec avtonomijo mentalnega podoživljanja umetnine, avtonomijo v tempu, v količini, v času, v ritmu recepcije umetnine, ga glasbeno gledališče vrže iz njegove tirnice. Knjige ali slike se od gledališča razlikujejo, da lahko spodbudijo šok, razburjenje … – vendar se v estetski recepciji ti odzivi spremenijo v razne oblike refleksije. Medtem ko neposredna in časovno in prostorska prisotnost glasbenega gledališča in dogajanja na odru iz misli prestopi neposredno v dimenzijo življenja samega. Zato je ta izkušnja lahko toliko bolj »agresivna« do občinstva. Če je glasbeno gledališče sodobne glasbe kot postdramsko gledališče odprto za širok spekter izraznih sredstev, je ravno sodobna glasba sama (ki bi sicer lahko samostojno habitirala tudi na koncertnem odru) tista, ki zaživi na odru tako silovito, da gledalcu dobesedno uniči kontemplativno varnost. Gledalec je potegnjen v predstavo. Nočemo, da prizore racionalno razlagamo in razumemo, izzivati želimo asociacije: lastno produktivnost gledalca, spodbujeno z nabojem med odrom in gledalcem. Kar se v glasbenem gledališču v resnici zgodi, se ne zgodi samo na odru in med pevci, ampak v vmesnem magnetnem polju. Pevci na odru predstavljajo aktivni pol tega polja in so odgovorni za cilj, zaradi katerega delajo predstavo. Od njih je odvisna kvaliteta napetosti med odrom in gledalci in torej tudi razlike v sprejemanju.


placebo ali komu potok solz ne lije / foto dorian šilec petek
Pred tremi leti ste zasnovali festival Choregie – festival novoglasbenega gledališča. Kaj je porodilo idejo za nastanek festivala?

O nastanku festivala Choregie smo razmišljali že nekaj časa, ključno za nastanek pa je bila nagrada ITI (International Theatre Institute) na tekmovanju New Music Theatre in moja udeležba na podelitvi nagrad. Takrat sem dobila veliko spodbud tudi na mednarodni sceni.

Pri razvijanju ideje o konceptu Choregie sem veliko črpala iz grške tragedije in vloge zbora v njej. Pa tudi iz nenehnih iskanj združitve vseh parametrov (glasba, govor, gib, oder …), ki so sledila skozi dolga stoletja – od nastanka opere, gesamtkunstwerka, performansov. Spremeniti smer, opustiti že znano, ki nam je tako ljubo, ter ga zamenjati za neznano, ki nam še ne more biti ljubo, je dokaz vere. Umetnost je stališče.

Kakšen je pomen poimenovanja – Choregie?

Beseda choregie izhaja grščine, kjer bi naj choregi bili nekakšni meceni umetnosti. Sama sem namreč pri razvijanju ideje o konceptu choregie veliko črpala iz grške tragedije in vloge zbora v njej. Termin »novoglasbeno« pa se nanaša na glasbo, ki je nastala v današnjem času, in pa na glasbo, ki ni stalnica na odrih in je za nas tako rekoč nova. S tem imam v mislih denimo srednjeveško polifonijo, denimo dela skladateljic in podobno.

Kako terminološko pojasniti in zamejiti pojem glasbenega gledališča oziroma Choregie?

Razmišljanja, kaj Choregie je, lahko strnem v:
- je gledališče, ki ga vodi glasba, kjer glasba, jezik, vokalizacija in gibanje soobstajajo, se dopolnjujejo ali stojijo drug drugemu ob strani v določeni enakovrednosti. Vendar so lahko izvajani z drugačnimi izvajalci, v drugačnem socialnem ambientu, kot je to običajno kategorizirano v primeru opere ali muzikala;
-  je prostor, kjer glasba in gledališče igrata komplementarni in potencialno enakovredni vlogi;
- dehierarhiziranje standardnih gledaliških in glasbenih sredstev;
- zgostitev med seboj večkrat dokaj odtujenih govoric (igra, petje, ples, gib, svetloba);
- prostor, kjer so glasbene, prostorske, gibalne in igralske oblikovne ravni avtonomne umetnosti, ki je bolj »inkluzivna« kot »ekskluzivna«.

Morda je lažje definirati, kaj Choregie ni: ni opera, ni opereta in ni muzikal.

Kako pa bi opredelili prisotnost glasbenega gledališča v Sloveniji?

Glasbenega gledališča v Sloveniji ni prav veliko, če seveda odmislimo opero, tu in tam kakšno opereto in muzikal. Prav tako je precej odrinjeno ob stran, saj ni institucionalizirano ali vsaj primerno financirano. Z ustanovitvijo zavoda Choregie smo imeli vizijo, da bi ustvarili profesionalno zaledje za vrsto glasbeno-scenskih projektov, ki bi zajeli najširša polja glasbenega gledališča. Produkcija glasbenega gledališča namreč potrebuje določene tehnične zahteve, in to seveda pomeni resen, z opero in dramo primerljiv proračun, saj so za realizacijo potrebni enaki segmenti (scena, kostumi, luč, ozvočenje in tako dalje). Seveda pa se bo zelo težko razvijalo, če bo nastajalo v marginalnih prostorih in če bo edino glasbeno gledališče, ki je produkcijsko (finančno in prostorsko) pokrito, romantična opera.

Vendar kljub temu opažamo premike, umeščenost nekaterih del »novoglasbenega gledališča« v gledališke festivale (na primer na letošnjem Festivalu Borštnikovo srečanje smo si lahko ogledali predstavo Evropejci). Zakaj je pomembno uvajanje festivala novoglasbenega gledališča kot posebne oblike festivala pri nas?

Trenutno razumem glasbeno gledališče kot gledališče, ki ga vodi glasba, kjer glasba, jezik, vokalizacija in gibanje soobstajajo, se dopolnjujejo ali stojijo drug drugemu ob strani v določeni enakovrednosti. Ga pa vodi oziroma narekuje glasba. Poznam Evropejce in Adameka, saj sva se spoznala prav na tem New Music Theatre tekmovanju pred leti, in vesela sem, da je bil povabljen na Borštnikovo srečanje. Kak obstoječi festival resda tu in tam umesti kakšno glasbeno predstavo v svoj program, a to vsekakor ni dovolj. Choregie namreč spodbuja nastajanje novih del, saj deluje kot generator premiernih uprizoritev. Tako vizualnih, gibalnih projektov, ki jih vodi glasba, do scenskih koncertov, kjer je kultura očesa v podrejenem položaju.

Hkrati pa je usmerjan z izhodiščno mislijo in zastavkom; prvo leto je bila to misel mojstra Eckharta »če ni novega, tudi starega ni«, drugo leto obrnjena misel »če ni starega, tudi novega ni«, v letošnjem letu pa se osredotočate na (Ne)dolžnosti. Kaj prinašajo izhodišča?

V prvi izdaji smo se odpirali v prostor in z mislijo »Če ni novega, ni starega« skušali pomagati razumeti, zakaj sodobna glasba, zakaj ta festival ... Drug festival je prinašal spoj umetnosti preteklosti z našim časom – zato parafraza prvega in »Če ni starega, tudi novega ni«, letošnji pa ima podnaslov »Like a Virgin« in prinaša poglede na idejo devištva.

In tudi premierno predstavitev vseh predstavljenih projektov.

S tem uresničujemo enega izmed ciljev – spodbujati produkcijo novih del, v kolikor je to le možno.

Novost letošnjega leta je tudi mednarodno tekmovanje novoglasbenega gledališča Choregie. Selekcija v zasedbi Aldo Kumar (skladatelj), Jernej Lorenci (režiser), Giovannino Raffanelli (pevec) in Karmina Šilec (dirigentka) je že bila opravljena. Žirija se na podlagi ogledanega ni odločila za podelitev ne prve in ne druge nagrade s pojasnilom, da je glasbeni del, ki bi naj v glasbenem gledališču imel vidno vlogo, skorajda praviloma poenostavljen ali pa potisnjen v spremljavo vizualnega dogajanja. Tako, da bi težko govorili o predstavah, ki jih »vodi« glasba.
Ali bi po tem takem sklepali, da je glasbeno gledališče podrejeno »klasičnim gledaliških formatom«? Kje iskati vzroke?

Mislim, da ne gre ravno za podrejenost formatom. Tekmovanje je vedno specifična stvar in je seveda precej spolzko. Če govorimo o glasbenem gledališču, potem je pač najbrž logično, da je zelo pomembna raven glasbenega dela, njegova izvedba, vloga glasbe v celoten konceptu predstave. Seveda pa se z vprašanjem, kaj je glasbeno gledališče pri nas, šele pričenjamo resneje ukvarjati in v teh premišljevanjih so najbrž pomembni tudi takšni dogodki, kot je bila okrogla miza na prvem festivalu, in razmišljanja teatrologov, režiserjev, skladateljev, performerjev in drugih. Enoznačnega odgovora pa najbrž ni.

Tudi v načinu sodelovanja med režiserjem/koreografom in glasbenim ustvarjalcem/dirigentom vnaša novosti. Na kak način poteka sodelovanje?

V Choregie je najti razhierarhiziranje standardnih gledaliških in glasbenih sredstev. Sredstva, ki tvorijo projekt Choregie, ne ilustrirajo in ne podvajajo drug drugega, marveč ohranjajo lastno identiteto in se ne zanašajo na neko konvencionalno hierarhijo med seboj. Raznoteri žanri so povezani v eni uprizoritvi (gib, ples, petje ...), sredstva so uporabljena bodisi uravnoteženo bodisi v prid enemu (predvsem glasbi); spoj tega ima zelo različne pomenske smeri. Pri Choregie gre za zgostitev med seboj večkrat dokaj odtujenih govoric (igranje, petje, ples, gib, svetloba). Glasbene, prostorske, gibalne in igralske oblikovne ravni so tukaj avtonomne. Takšno je potem tudi sodelovanje med ustvarjalci.

V glasbi je notni zapis v neposredni oblasti glasbenika; recepcija izvedbe glasbenega dela je tako odvisna le od njegovih spodbud. Za glasbo v predstavi Choregie to ne velja več na enak način; ta zato zahteva od glasbenika popolnoma drugačno izkušnjo. Prisoten je namreč dejavnik, ki žarčenju glasbe priključi še kulturo očesa, občutek za zunanjo obliko. Glasba je umetnost časa, je čas in trajanje. Glasba narekuje gibanje prek ureditve odrskega prostora, zato je v tem konceptu pomembno razmerje med glasbenim izrazom in prostorom, v katerem naj bi ta izraz zaživel - pomembno je njuno harmonično razmerje.

Kakšne načrte imate za festival v prihodnosti?

O prihodnosti festivala bi sedaj težko govorila, saj je njegovo dosedanje delovanje finančno vezano na podporo EPK 2012. To se letos izteka in festival bi moral najti finančno okrilje nekje drugje. To je osnovni predpogoj za karkoli v prihodnosti.

Kaj pa osebni načrti in lastno ustvarjanje?

Svoje bodoče ustvarjanje vidim v razvijanju vokalnega gledališča. Gre za vzpostavljanje razmerij med izraznimi sredstvi (pevec, glasba, gib, svetloba, prostor), za uprizoritveno hierarhijo, ki jo sicer preko glasu določa partitura in narekuje gibanja prek ureditve odrskega prostora. Choregie – vmesna oblika med koncertno in odrsko, živo umetnostjo ni zaključena in dokončna oblika. Po eni strani se nagiba k čisti glasbi, po drugi strani pa se otresa nadzora in se razvija v svobodnejši atmosferi. To je velik izziv. Taki bodo tudi januarski premierski projekti, ki jih pripravljam: scenski koncert Placebo ali Komu potok solz ne lije – meditacija na temo trpljenja in materinske ljubezni,  glasbeno-kostumska pokrajina Ženske radosti s sodobno in zgodnjo glasbo ter performativna inštalacija Kdo bi si mislil, da sneg z glasbo.