Jasmina Založnik, 16. 10. 2011

Izgubljeno s prevodom

Dnevniški zapiski s Festivala Borštnikovo srečanje.

Okrogla miza o prevajanju za gledališče / Foto: Matej Kristovič

»Najlepša jutra so zjutraj,« je zapisal Ivan Volarič - Feo in s tem potrdil še eno neizbežno resnico. Vendar je jutro tudi relativna stvar, kot ugotavlja Alojz Gradišnik. Percepiranje jutra se pri kmetu razlikuje od percepcije svobodnjaka, ki se prepušča urbanemu utripu kakšnega (več)milijonskega mesta. Zame je fluidno, odvisno od delovnega urnika na eni in od vremena na drugi strani. Zanimivo je primerjati jutranji utrip med Mariborom in Ljubljano. Maribor zaživi mnogo hitreje. Vsaj na splošno. So pa seveda tudi izjeme. Včerajšnja gala otvoritev, ki se je za mnogo zavlekla pozno v noč, je naša jutra premaknila bolj proti poldnevu.

Na hitro se oblečem, ustavim notesnik v torbo in že hitim skozi drevored, prečim mestni park, na moji desni Prva gimnazija. Nekaj minut po enajsti prispem do Vetrinjskega dvora.

Pogovor o včerajšnji uprizoritvi Rojeni v Yu je že v teku. Avditorij je poln in ne preostane mi drugega, kot da se usedem v zadnjo, »talno« vrsto. Zamujata tudi Alja Predan in direktor SNG Maribor Danilo Roškar. Pogovor, ki ga vodi Ana Perne, je usmerjen v zakulisje predstave (izbor teme, načine dela, izkušnje igralcev ipd.) in tako odkriva skrite plasti, ki uprizoritvi manjkajo. Izjemna igralska zasedba, od katere se nas najbolj dotakne Branka Petrić. Njen neposreden nagovor Štefke Drolc je ganljiv. Še bolj reakcija nagovorjene. Ko spregovori, onemimo. Vselej znova. Nehote se utrne tudi kakšna solza, tako kot ob podelitvi Prešernove nagrade za življenjsko dela leta 2009. Štefka navdihuje s svojim mirom, lucidnostjo, uglajenostjo.

S pogovorom nadaljujemo v okrnjeni zasedbi na grajskem trgu, kjer lovimo še zadnje sončne žarke. Iz oddaljenosti bi množica dialogov in trialogov izzvenela kot kakofonija, govorci sami pa z lahkoto vstopamo in premeščamo svoje govorne pozicije (osebne, družbene, umetniške). Ura se približuje tretji, pričetku napovedanih protestov proti lakomnosti kapitalizma. Več kot dvainosemdeset držav, 1300 mest protestira. Tudi Slovenija. Nekaj minut pred tretjo se sprehodim po Trgu Leona Štuklja. Nekaj ljudi se je že zbralo. S kančkom slabe vesti zapustim prizorišče in odhitim nazaj proti Vetrinjskemu dvoru, kjer se ob isti uri pričenja okrogla miza z naslovom »Dramsko besedilo od avtorja do odra«. Morda bi lahko temo preizkusili v živo, na demonstracijah, pomislim. Demonstracije tudi govorcu Srečku Fišerju ne dajo miru. Sprašuje se o inovativnih oblikah demokracije, njeni avtentiki, h kateri pristopi skozi prizmo gledališča. Primer z zastranitvijo od tokratne teme, razpira in nadgrajuje triado odnosov med avtorjem, tekstom in odrom. Pa vendar, vrnimo se nazaj, k specifikam prevajanja dramskih besedil. Kako ga prevesti, da bi se izognili izgubljenemu v prevodu? Ali nismo v vsaki komunikaciji, dialogu prisiljeni vselej znova preverjati stičnost med povedanim in razumljenim? Kako šele ustvariti besedilo, ki bo razumljivo celotnemu gledališkemu avditoriju? Najprej je potrebno poenostaviti dojemanje in razumevanje jezika (omenjeni uvod je avtoričina lastna intervencija). Razlika med zapisanim in uprizorjenim je v živosti, aktualnosti, bližini med igranim in gledanim/slišanim. Zapisana beseda ni istovetna izgovorjeni besedi, je mnogo bolj artificialna, oddaljena od našega dejanskega bivanja. Pogovor v okrnjeni zasedbi se spretno gradi skozi premeščanje pozicij govorcev, osebne izkušnje in lastne primere (Mateja Koležnik spregovori s pozicije režiserke; Milan Štefe skozi preplet več funkcij – prevajalca, igralca in dramaturga; Mojca Krajnc, Tina Mahkota, Primož Vitez in Srečko Fišer pa svojo vlogo osnujejo prvenstveno skozi prizmo prevajalca). Okroglo mizo odlikuje njena živost in tudi, poimenovala jo bom etika govorcev do poslušalcev. Govorci se nadgrajujejo, izpeljujejo misli svojih predhodnikov, oponirajo in osvetljujejo raznolike vloge številnih akterjev, med katere se tovrstno besedilo vpenja. Uspe ji pričarati živo predstavo o izzivih in težavah, s katerimi se tvorci besedil soočajo.

Prenos besedila na oder namreč zahteva kontinuiteto stika med ostalimi akterji, vključenimi v njegovo uprizoritev (režiserjem, igralci), saj šele tovrstna združitev obeh govornih/besedilnih manifestacij lahko privede do kakovostnih rezultatov. Kot ugotavljata Milan Štefe in Alja Predan je v slovenskem prostoru sodelovanje med prevajalcem in ustvarjalcem prej izjema kot pravilo. Je pa seveda ključno, saj lahko prav v dialogu razrešujeta in oblikujeta dobro uprizoritev. Zapisan jezik namreč ne sme obveljati kot zapoved, temveč kot temelj, iz katerega pričenja vznikati uprizoritev. Zaradi umanjkanja standardov za pogovorni jezik so si lektorji oblikovali lastne sisteme, ki med seboj niso kompatibilni. Zato ne preseneča, da so se sami igralci pričeli množično upirati uporabam pogovornega jezika v uprizoritvah, pravi Koležnikova. Delo na različnih projektih in z različnimi lektorji sproža frustracijo, dodatno delo, nerazumevanje. Štefe opozori na pomembno razliko v ustvarjanju med institucionalno in neinstitucionalno sceno. Slednja je namreč mnogo bolj odprta, z jezikovnimi sistemi si običajno ne beli glave. Lektorjev neodvisna produkcija ne pozna. To ne pomeni, da ne polaga pozornosti na živost in aktualnost besedila, da se ne odziva na konkreten prostor in čas, v katerega je umeščena. Prevajalec ali ustvarjalec besedila ima v obeh okvirih isto funkcijo – funkcijo interpreta. Prevajalec poskuša najprej besedilo kontekstualizirati, hkrati pa mora vzpostaviti vzvode (skupaj z režiserjem), preko katerih bo besedilo v uprizoritvi identifikatibilno za publiko.

Prevajanje zahteva rahločutnost do jezika, ki jo njen ustvarjalec izraža skozi sintakso, leksiko pa tudi ritmičnost besedila.  Vendar s tem še vedno ostaja odprto vprašanje o tem, kaj storiti z zapisom, da ne bi obstal v mrtvem kodu knjižnega, ampak prešel v živo tvorbo? Predanova meni, da bi bilo to mogoče že s signalnim zapisom, s katerim bi dali vedeti, da naj ne bi bile vse stvari izgovorjene v zbornem jeziku. Komunikacija med ustvarjalci bi lahko pomenila prvi korak na poti do cilja – oblikovanja sistema, ki ga poznajo drugi, starejši jeziki (na primer francoščina, angleščina, španščina, italijanščina ...), kot je opozoril Vitez.

Prenos besedila od avtorja do odra preverim tudi sama in se v vlogi ustvarjalke preselim na živ oder protesta. Trg je relativno poln. Žal med prisostvujočimi ni ugledati mlajše, študentske populacije. Diskrepanca med njihovimi izjavami in dejanji je očitno resnično nepremostljiva. Še danes je prav na jutranjem pogovoru deklica v avditoriju ugotavljala, da mladi hrepenijo po socializmu oziroma po neki predstavi socializma – zagotavljanju socialne varnosti. Ne glede na moje lastne pomisleke in možno vzpostavitev kritike tovrstne izjave pa zbode prav pasivizacija, vpisana v našo družbeno stvarnost. »Šank« pogovori in reševanje sveta s kavča ohranjajo status quo. Čeprav se zavedam, da je moja prisotnost na dogodku minorna ali celo nična, in celo v kontradikciji z dnevnim preživljanjem časa, pa verjamem, da je sisteme mogoče prečiti in preoblikovati prav z majhnimi gestami. Tudi tako, da ustvarjamo nove parole iz medijskega časopisja. Manifesti in manifestacije, takšne in drugačne kreacije, ki poganjajo našo misel in nas oddaljujejo od orodnosti našega lastnega početja.

Kljub entuziastičnemu planu o ogledu obeh večernih uprizoritev v gledališču se drugi odpovem. Topel napitek v Gledališki kavarni s prijatelji in znanci, preden odhitim nazaj k mojemu zvestemu prijatelju – računalniku.

FBS

Jasmina Založnik, 20. 10. 2011
Raje bi, da ...
Jasmina Založnik, 19. 10. 2011
Golo življenje ali Via alternativa
Jasmina Založnik, 23. 10. 2011
Brez naslova
Jasmina Založnik, 18. 10. 2011
Blazno resno na poti
Jasmina Založnik, 21. 10. 2011
Čisto navadno poročilo
Jasmina Založnik, 17. 10. 2011
Izgubljeno s prevodom II.
Jasmina Založnik, 15. 10. 2011
Otvoritev – (ne)dogodek
Jasmina Založnik, SiGledal, 20. 6. 2012
Vstopite! Odšli boste zadovoljni in zadovoljeni ...
Jasmina Založnik, 18. 10. 2011
Blazno resno na poti