Vsaka stvar se na neki točki konča. Pa čeprav je ta zaključek le trenuten in ne pomeni dokončnega konca. Konec dnevniškega zapisovanja in preigravanja formatov v določenem kontekstu, konec sezone, konec festivala. Konec je namreč tudi začetek. Začetek priprav, začetek oblikovanja, konceptualizacije prihodnje edicije.

V času nastajanja še zadnjega dnevniškega zapisa je tudi žirija že opravila svojo delo. Naznanila je nagrajence; opredelila presežke sezone. V soju luči ali potopljeni v senco noči. V slednji ostaja tudi pogonska sila festivala, torej vsi tisti, ki celo leto konceptualizirajo, programirajo in pripravljajo vsak še tako majhen kamenček, ki festival oblikuje v celoto. Vsak člen, tudi tisti najmanj opazen, je pomemben. Brez enega samega kamna namreč ne bi bilo mostu, kot nas uči Marco Polo. V pogovoru s Kublaj Kanom, na prošnjo, naj opiše most, Marco prične graditi na njegovih posamičnih delih – od kamna do kamna. Brez kamna ni mostu.

Zakulisje. O njem premišljujem prav zato, ker se tako pogosto nanj pozablja. Ker so vsi ti nevidni junaki tako zelo samoumevni. To so tisti, ki tako kot v Pekarni Mišmaš, ko leže noč na zemljo, pričnejo z delom. Vse dokler tečejo stvari gladko. Producenti, organizatorji, skrbniki za goste, tehniki, moderatorji, služba za stike z javnostjo, čistilke, hostesna služba, biljeterji, prostovoljci, vozniki, uredniki biltena, pisci, fotografi, programerji, dizajnerji ... programirajo, koordinirajo, sprejemajo, postavljajo, usmerjajo, obveščajo ... POSTAVLJAJO. GRADIJO. USTVARJAJO. Tiho, ne-povsem-vidni, korak vstran od soja žarometov. Ne pozabimo jih. Niso samoumevni.

Druga stran odra – (lokalni) obiskovalci. V poplavi pogovorov in diskusij, usmerjenih v izgradnjo in utrjevanje publike, poskušam abstrahirane subjekte, nedoločljive, neujemljive, postaviti nazaj na zemljo in jih iztrgati tudi iz stabilnih entitet, samoumevnih profesionalnih kolegov kot edinih, ki jim za tovrstne dogodke gre. Pogosto pozabljamo, da publika že stoji naravnost pred našimi očmi. Gledamo jo. A vprašanje je, če jo tudi vidimo?

Pozabljamo, da so vsi ti členi, posamični deli, nedoločljivi obrazi, nelocirajoče pozicije enako pomembne od vsega blišča večernih toalet, ponosnih predstavnikov takšne in drugačne znamke. Niso le predstave tiste, ki delajo festivale. Ampak gre za preplet obojega. Brez festivalskih snovalcev in izpeljevalcev vsebine ne bi bilo festivala, tako kot ga ne bi bilo brez obiskovalcev.

Borštnikovo srečanje, umeščeno v Maribor, je pomembno zato, ker lokalnemu prebivalstvu ponudi bero sezonske ponudbe. Ponuja možnost strnjenega vpogleda v gledališko sezono, ki jo bogati s pestrim izborom tujega, domačega, mladega, starejšega, teoretsko-praktičnega. Kljub opazkam o zaprtosti festivalskih formatov, kljub občutku, da je tudi ta festival hermetičen in »izmeščen«, pervertiran pogled. Obrazi lokalnega prebivalstva. Veliko jih je. Veliko ponavljajočih se tudi na dnevni bazi. V tem mestu ni poplave produkcije. V tem mestu vlada suša. Suša periferije. In zato Borštnik. Njegov pomen.

Nekateri prenasičeni, zasičeni z določenimi gledališkimi formati, načini uprizarjanja, topikami. V nenehnem primerjanju in vzporejanju programov. Pozabljajoč na druge, na te, ki prihajajo občasno, zelo občasno. Morda samo na Borštnikovo srečanje. Kaj pomeni torej njegova umestitev v mesto? Retorično vprašanje ali zgolj vprašanje, katerega odgovor bi izvenel v posploševanju. Poenostavljanje ali informiranje? Takšen občutek mi je dala delavnica/simpozij o festivalih. Splošna mesta. Splošne opazke. Bolj ko so panelisti poskušali zadeti srčiko njihovih svojih primerov, bolj so se oddaljevali. Kaj pa Borštnikovo srečanje? Bi lahko o njem povedali kaj specifičnega?

Določili bi lahko programske spremembe, uvedene preteklo leto pod taktirko Alje Predan. Pozdravili smo jih. Novosti so festival razgibale in odprle. Letos pa jih je začinila še dobra gledališka sezona, razvidna iz selekcije Gregorja Butale. Povrnitev upanja in zaupanja v slovensko gledališče. Hkrati pa tudi sezona, znotraj katere so mnoge koncizno narejene predstave (v obrtniški maniri) spolzele mimo nas.  Našega spomina. Ne-nevarne. Povprečne ... Ostajajo vprašanja kvalitete, kriterija za določevanje najboljšega? Kaj vse upoštevati? S čim utemeljiti? Kaj vse zajema kriterij? Kako ocenjujemo mi? Čemu in kdaj jim ploskamo? Se jim poklonimo v celoti ali se poklonimo kakšnemu specifičnemu elementu v predstavi? Ste kdaj zaploskali svetlobnemu oblikovalcu za odlično opravljeno delo? Kostumografu? Zvočnemu oblikovalcu? Verjetno ne. Saj ko ploskamo, ploskamo režiserju ali ansamblu ali enemu samemu igralcu, nikdar pa ne vsem tistim drugim, (ne)pomembnim elementom, ki v najboljšem primeru ugledajo mesto v pasici kakšne kritike. Kot da ne štejejo. So samoumevni? Nevidni? So letne nagrade dovolj? Se sploh spomnite, komu je preteklo sezono žirija poklonila nagrado za najboljšo scenografijo ali masko? Ne. Ploskamo jim. Seveda. Tudi tem. Majhnim, nevidnim, (ne)pomembnim. Vsaj tistim, ki ustvarjajo predstave. Ne pa tudi tem, ki so za njihovo predstavitev (gostovanje) zaslužni.

Zato nazdravljam vsem, ki jih pogosto pozabljamo. Nazdravljam panelistom, majhni in strumni ekipi, moderatorjem, zunanjim sodelavcem. Predvsem pa nazdravljam tistim obiskovalcem, ki dokazujejo, da festival s svojo umeščenostjo ni naletel na gluha ušesa in da ga prav to mesto potrebuje.

Sem patetična? Morda. Morda ravno zato, ker stojim na dveh bregovih hkrati – na levem bregu reke Drave in na tistem bregu, ki ga mnogi sploh ne zaznajo, v vlogi predilke, ki plete in postavlja festivale, takšne in drugačne. Pa tudi zato, ker ob koncu po običaju dvignemo čaše ter se izogibamo kritiki.