Torkov program Borštnikovega srečanja je bil v znamenju treh predstav: slovaške predstave M. H. L. (avtorica predstave je Sláva Daubnerová); Liferante podpisujeta Miha Nemec in Nejc Valenti; uprizoritev Goga, čudovito mesto pa je nastala v režiji Sebastijana Horvata. Uprizoritve so si sledile ena za drugo – da bi jih ujeli, smo v rahli paniki hiteli z enega na drugo prizorišče in samo upali, da nam bo uspelo prispeti pravočasno. Kulturni konzumenti in delavci v kulturi potrebujemo vselej znova kakšen hladen tuš, ob katerem spoznavamo »bedo« svojega lastnega kruha. Predstava, premik, predstava, premik, predstava, ki je ni hotelo biti konec. Domov. Kaj povezuje današnji dan? Nas in njih (predstave, seveda). »Golo življenje«. Seveda v agambnovskem pomenu besede. Pa začnimo. Preprosto in morda malce poenostavljajoč zadeve.

Agamben opredeli »golo življenje« v trilogiji Homo sacer. Strukturira ga v odnosu do »zoe« in »biosa«. Omenjeno razmejevanje življenja, distinkcija med pojmoma – dve kategoriji opredelitve življenja najdemo že pri starih Grkih, najbolj adekvatno pri Aristotelu. Agambnova izpeljava »golega življenja« izhaja delno iz grške tradicije, a hkrati se od nje razlikuje v odnosu do suverena, katerega osrednja, fundamentalna funkcija je prav produkcija t. i. »golega življenja«.

»Golo življenje« je politična kategorija, kategorija, v kateri je življenje opredeljeno ne kot »zoe« (vezan samo na (biološko) življenje) niti kot »bios« (ki opredeljuje nadgradnjo biološkega, ne več samo življenja), temveč se kaže v načinu njune separacije, vpisano v samo formo življenja. Načini formacije in reprodukcije golega življenja so razvidni v analizi političnih sistemov, analizi njihovega funkcioniranja, sam pojem pa je izposojen iz eseja Walterja Benjamina Kritika nasilja (v katerem avtor zariše ločnico med nasiljem in pravom).

Sodobne politične formacije so, v navezavi na Foucaulta preko Agambna, usmerjene v produkcijo človeka, reduciranega na »golo življenje«, življenje, ki ni niti človeško niti živalsko. To je življenje, ki eksistira na meji etičnega in političnega.  Če omenjeno misel nadaljujemo z Badioujevo Etiko, uvidimo sledeče: Človek kot žrtev, opravičilo, možnost njegove redukcije, se vzpostavlja preko etike. Kot pravi Badiou: »Prav etika je tista, ki človeka opredeli kot žrtev – najprej s tem, da ga opredeli v odnosu do zla, in nato, ker ga opredeli kot univerzalnega človeka.«  Človek je tisto, kar se je sposobno prepoznati kot žrtev. In takšno stanje je nesprejemljivo. Zakaj? Badiou pravi, da zato, ker stanje žrtve priliči njegovi živalski substrukturi, njegovi goli identiteti živega bitja, življenja kot zgolj skupka funkcij, ki se upirajo smrti. V mnogih skrajnih primerih se človek pokaže kot Nesmrten, Neskončen, ki svojo suverenost uveljavlja nad kontingentnostjo trpljenja in smrti. Takšne junake spoznamo v vseh treh uprizoritvah.  Junake, ne dobesedno zreducirane do svoje skrajne točke, ampak vztrajajoče, premikajoče se proti tej skrajni opredelitvi »golega življenja«.

V uprizoritvi M. H. L. spoznamo Magdo Husákovo, prvo slovaško režiserko, rojeno leta 1916. Zamenjava politične oblasti poseže v njeno življenje. S priznane in cenjene ustvarjalke je njeno življenje zreducirano na boj za preživetje. Ponižana pišoč pisma vrhovnim avtoritetam, proseč priložnosti, dela in s tem priznavanja, priznanja, osnovnega človeškega dostojanstva. Kljub temu da v kontinuiteti poniževanja ne izgubi svojega ponosa, pa se zdi, da je njeno življenje zreducirano. Je le še golo življenje.

Nekoliko drugačna je prispodoba ruske igralke, ki se za svojo ljubeznijo poda v Ljubljano – Človek Igralka (igra jo Maja Nemec) v drugi miniaturki Liferantov, naslovljeni The Lady from Astrakhan. V njej spremljamo ostarelo igralko, ki v sivem in mračnem stanovanju prebira pisma svojih občudovalcev in nemo čaka na poslednjo sodbo. V kratkih in ponavljajočih se replikah gledalca popelje v grenko življenje, polno poniževanja in prezira, stopnjevanega po upokojitvi, ko ji država/oblastniki odrečejo celo pokojnino. Življenje je le še sen, diametralno nasproten dejanskemu stanju. Tega bi lahko ugledali tudi v luči golega življenja. Kje je torej alternativa? Viva alternativa via alternativa. Ogledalo? Klic? Opomin? Resnica?

Vsekakor rešitve Goga, čudovito mesto ne ponudi. Goga je prav to, redukcija življenja na golo življenje. Prav v tem duhu je tudi ustvarjena. Stvaritev, ki nosi samosvojo avtorsko interpretacijo, linearno dramaturgijo (čeprav strukturirano v devetih prizorih), ki plast za plastjo ustvarja še večjo distanco in tesnobo. Da bi nas popolnoma izčrpala in tudi nas popeljala na mesto, ki ni vredno imena človeka, nas pripne na sedeže za dolgi dve uri in nas cuza do konca, da se od krčev zvijamo ter nas nato izvrže, izpljune kot kupe dreka.

Človek, kot vsakega od nastopajočih okarakterizirajo Liferanti, kaj je to? Morda ga bomo ugledali v Mariboru prihodnje leto, ko bo na sporedu vseh 365 dni Dogodka v mestu Goga oziroma, kot ga preformulira Horvat, Goga, čudovito mesto. Lahko ga čakamo ali pa upamo na alternativo. Liferanti nas opomnijo; ne le, naj živi alternativa, ampak da bi lahko živela, je potrebno najprej kreniti proti njej – via alternativa!