Katja Pegan: Učna leta dobrega gledališkega direktorja so dolga

Zakaj združevati gledališča na Primorskem?

Verjetno obstaja več odgovorov, pa bom za začetek povedala tega, Nerudovega: »Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna.«
Potem in še vedno najprej je tu občinstvo − skupni kulturni prostor, ki ga gledališči ustvarjata in ju zavezuje. Poročilo s konference »Evropska občinstva 2020 in naprej« govori o konceptu razvoja občinstva kot ene osrednjih prioritet programa Ustvarjalna Evropa. Osredotočenost na občinstvo naj bi bila vpeta v celotno delovanje vsake kulturne ustanove, vodstva kulturnih ustanov pa naj bi imela dovolj energije in strasti ne samo do umetnosti, ampak tudi do svojega občinstva. Prepričana sem, da bi združene sile obeh gledališč ta cilj lažje dosegale, saj izhajata iz različnih konceptov nagovarjanja in negovanja občinstva − iz tradicionalističnega na eni ter veliko bolj inovativnega in preživetvenega na drugi strani. Mogoče bi bil prav preplet teh izkušenj generator te, nam še ne dovolj znane strasti do svojega skupnega občinstva.
Potem je odgovor tolikokrat poudarjena težava postprodukcije. Zakaj rojevamo predstave za šest ponovitev? Programsko ciljno naravnani projekti in predstave bi imeli dva »trga« in bi dosegali večje število ponovitev, kar bi zadovoljilo tako občinstvo kot »administracijo«.
Zanimivo bi bilo ustvariti veliko in močno Primorsko gledališče z močjo in samozavestjo primorskega duha in temperamenta, ki bi bilo edinstveno po svojem izrazu, saj bi ga sestavljali avtonomni ustvarjalni sili dveh prostorov, povezani v skupnem programu in skupnih projektih, od katerih je eden brez dvoma Poletni festival.

Katere so osnovne smernice združevanja?

Ta hip je združevanje vizija, projekcija prihodnosti. Gledališči sta združeni v svojih koprodukcijah in v prodaji skupnih predstav. Živita in delata po svojih lastnih hitrostih, premislekih in ambicijah. Vizija združevanja ju bega, kot vse novo in nepredvidljivo. Ampak v gledališču z vsako predstavo stojimo na začetku. Torej smo borci, in poguma nam ne manjka. To bi bila zame osnovna smernica.

Povezovanje že obstaja na ravni koprodukcij med SNG Nova Gorica in Gledališčem Koper. Predstava Sljehrnik se bliža 200 ponovitvam. Katere so po vaših izkušnjah prednosti koprodukcijskega delovanja?

V našem primeru je šlo vedno za povezovanje ljudi, ekipe, ki je bila izbrana, da opravi delo, ki ga vsak sam ne bi zmogel. Lahko govorimo o finančnih prednostih, tehničnih, organizacijskih, ampak zame je bistveno ustvarjanje umetniške ekipe. Uspeh, ki so ga te predstave imele ali ga imajo, domuje v zavzetem in profesionalnem delu ekip obeh gledališč.

Kljub uspehom koprodukcij med SNG Nova Gorica in Gledališčem Koper letos ne bo. Zanima me, koliko je po vašem mnenju vsebinsko združevanje lahko uspešno (v smislu kontinuitete) brez formalnega okvira?

Vsebinsko združevanje je vedno nosilo imeni dveh ljudi. To sta bila umetniški vodji obeh gledališč, ki sta s koprodukcijami ustvarjala močno vez obeh ansamblov, zavedajoč se svojih nalog in poslanstva. Umetniški vodja je samostojen ter odgovoren za svoje razmisleke in dejanja.

Racionalizacija je beseda, ki jo v teh časih pogosto slišimo. Kakšne ekonomske učinke bo imelo združevanje?

Prepričana sem, da odlične, če bi gledališče vodili ljudje, ki ga zelo dobro poznajo, vanj verjamejo in ga imajo radi. Je pa vodenje gledališča kar zapletena zadeva, saj zahteva odlično poznavanje gledališke produkcije in gledaliških poklicev, poznavanje programa in poslovanja gledališča. Poznavanje okolja, pridobivanje sponzorskih sredstev ter zaupanje ustanovitelja in financerjev pa so naloge, ki jim mora biti direktor kos. Učna leta dobrega gledališkega direktorja so dolga.

V gledaliških krogih poslušamo opazke o razdeljenosti, nepovezanosti in vrtičkarstvu slovenske gledališke srenje. Boris Kobal pravi, da se gledališčniki med seboj pravzaprav ne marajo, čeprav se ves čas objemajo in poljubljajo. Kje opažate največje ovire za združevanje?

Mislim, da se lahko povežeta samo dve gledališči, ki v tem skupnem projektu vidita možnost za svoj razvoj in prihodnost. Tu ne bo dovolj marati ali ne marati se, saj bi bili v očeh davkoplačevalcev, milo rečeno, smešni. Kriza tudi ni primeren razlog za takšno početje. Združevanje je zavestno dejanje dveh zrelih in uspešnih gledališč, ki z vizijo razvoja predpostavljata združitev kot uspešnejšo za življenje in promocijo gledališke dejavnosti na Primorskem.