»Dejavnost večopravilnega multipraktika«; simpozij Interkritika

Od 21. do 22. oktobra bo v organizaciji Festivala Borštnikovo srečanjein Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije (nacionalna sekcija AICT/IATC) na Univerzi v Mariboru potekala mednarodna konferenca z naslovom Interkritika. V napovedniku dogodka – med drugim – beremo tudi naslednje besede:

»Estetska, kulturna, produkcijska, družbena in politična stvarnost so v zadnjih desetletjih postavile tudi gledališkega kritika v vmesno polje interesnih razmerij, kar je prisotnost in vlogo kritiške pozicije ošibilo.«

»Kritik, postavljen v situacijo interkritika, postane ob svojem primarnem delovanju interaktivno vpet v vzporedna polja delovanja – ta so mu na neki način matična, a le posredno, predvsem pa zasedajo njegovo vizuro kritičnega opazovalca in presojevalca.«

»Koliko prostora in kako privilegiran prostor v tem spletu interesov preostane za kritikovo izvorno vokacijo? Kaj se zgodi z analizo, deskripcijo, vrednotenjem, socialno pozicijo opazovalca in z njegovim razmerjem do objekta opazovanja? Kaj sledi, ko kritik predstave ne spremlja več s privilegiranega distanciranega mesta, ampak zaradi različnih okoliščin postane del podobe same?«

Toliko o tematskih izhodiščih simpozija, glede zakulisnega dogajanja pa smo nekaj besed spregovorili z mag. Primožem Jesenkom, dramaturgom, gledališkim kritikom in  raziskovalcem, ki na aktualnem dogodku zaseda funkcijo vodje konference.

Na čigavo pobudo je prišlo do oblikovanja tematskega sklopa Interkritika?

Pobudnica za organizacijo simpozijskega dogodka v okviru Borštnikovega srečanja in Mednarodne zveze gledaliških kritikov (IATC/AICT) je bila Alja Predan, ki je na kongresu v Sofiji leta 2008 navezala prvi stik z zvezo, sledila je konsolidacija slovenske sekcije, Društva gledaliških kritikov in teatrologov (DGKTS). Na lanskem Borštnikovem srečanjuse je zgodil prvi mednarodni simpozij, in sicer na temo projekta Evropske prestolnice kulture, okoli katerega se je takrat začel dvigati prah. Prispevke smo letos kot tematski blok izdali pri Dialogih. Pobudnik tokratne teme je bil Rok Vevar. Izhajal je iz lastne izkušnje, ki pa pripada tudi širšemu krogu tistih, ki smo vpeti v gledališko prizorišče.

Že lanskega simpozija se je udeležil Yun-Cheol Kim, ki predseduje zvezi IATC/AICT; brez kontinuirane nege odnosov, ki je običajna v sferi mednarodnih povezav te vrste, danes ni mogoče delovati in biti vpet nikamor zunaj lastnega dvorišča. Zdi se precej samoumevno, a šele s Predanovo se je to premaknilo, in le sprašujem se lahko, kako so si predstavljale stik s tujino generacije predhodnih usmerjevalcev Borštnikovega srečanja (lahko se sicer spomnimo posameznih tujih gostovanj, a brez koncepta v ozadju). Zadeva pa sploh ni nedosegljiva, čeprav festival s tem seveda ne sme izgubiti fokusa na domačem gledališču.

Kakšen je bil doslej odziv (obveščene) slovenske javnosti na simpozij in kaj je bilo storjenega za promocijo dogodka (tudi v tujini)?

Poziv k sodelovanju je bil razposlan po celotni mreži članov IATC/AICT, tudi domači, kot tudi številnim gledališčnikom, ki jih poznamo iz tujine po drugih kanalih. Odziv domače strokovne javnosti ni bil prav obilen, a je zadostil pričakovanjem. Zdi se, da tema interkritike nagovori v prvi vrsti mlajše predstavnike gledališkega prizorišča, čeprav ta trditev zadevo nekoliko posploši. Pristopi govorcev so različni. Najbolj veseli, ko dana tema spodbudi dejansko formuliranje svežih, še neformuliranih spoznanj. Zelo zanimivo pa bi bilo slišati, kako gledajo na termin interkritištva izkušenejši kolegi; kako so občutili ta fenomen v šestdesetih, sedemdesetih, osemdesetih. Vzvratni pogled nam lahko pokaže, da je skozi kritiko deloma odsevala tudi politika, o tem bi se dalo govoriti še bolj natančno. Vendar upamo na lepo udeležbo na konferenci, kjer bo priložnosti za debate v različne, tudi nasprotujoče si smeri, več.

Čas se zdi »patentiran« za interkritištvo toliko bolj, ker silijo človeka vanj tudi (a ne izključno) preživetveni razlogi. Posameznik s preskrbljeno zaposlitvijo posega v intergledališko sfero manj, prave potrebe po tem ni. Toda kaj danes kritiški eksistenci sploh še pomeni stalna zaposlitev, gre za privilegij redkih. Interkritika je torej v pomembni meri vezana na zunajinstitucionalno sfero, na položaj dramaturgov z izkušnjo in vpogledom v dejavnost večopravilnega multipraktika, ki nenehno preskakuje med tremi, štirimi, petimi projekti, pisanji, analizami, ki jih ima na mizi. Tudi tu pravila ni. Manevriranje s časom je pri tem ključnega pomena. Zelo podobno relacijsko izkušnjo imajo Slovaki, ki jih je sicer pet milijonov, a je latentna »incestuozna« prepletenost akterjev na gledališkem prizorišču tudi pri njih stalen vremenski pojav.

So vsi našteti problemi simptom sedanjega časa oziroma zakaj se je potreba po simpoziju Interkritika pojavila prav v tem trenutku?

Gre za detekcijo stvarnega stanja, ki ga živimo vsi, ki spremljamo uprizoritveno dogajanje, tudi za refleksijo mesta gledališke kritike v današnjem kontekstu sploh. Marsikdo pa tudi podvomi, češ da vsa zadeva z interkritištvom ni nič novega.

Kako pa je s tematsko podobnimi dogodki v tujini?

Vpetost v mednarodno organizacijo že sama po sebi spodbuja aktivno sodelovanje članov na dogodkih te vrste. Od vpetosti v tovrstne tokove lahko v veliki meri pridobimo sami, saj to po nekakšnem blagem avtomatizmu sčasoma proizvede tudi preglede in na neki način temeljne teatrološke ali zgodovinske refleksije, ki so v slovenskem okolju deloma odsotne (tema erevanskega simpozija je bila denimo reprezentacija ženskosti v scenskih umetnostih po drugi svetovni vojni). V perspektivi gre tudi za boljše razumevanje razvoja družbe.

Kaj bi si želeli s simpozijem doseči? Komu je v prvi vrsti namenjen?

Namenjen je v širšem smislu vsem gledališčnikom kot tudi vsem tistim, ki so odprti za premene v družbenih poljih. Če se navežem na misel iz prispevka Blaža Lukana, je tudi o gledališki kritiki treba govoriti. Najbrž to velja za majhen narod še nekoliko bolj. Nevarnost, da se kritika sfiži v prijazno omledo, ki se ne sprašuje, pač pa želi predvsem ugajati, je najbrž trajna. Prav zato je treba sproti reflektirati tudi stanje kritike. Poleg tega se je danes v Sloveniji uveljavila krilatica, da so bili kaj vredni samo t. i. »stari« kritiki, današnja kritika pa da ni nič vredna. Takšne poenostavitve se primejo najhitreje. Toda spremenila se je družba, spremenil se je teater, z njim pa tudi celotna paradigma kritiškega pisanja. Navsezadnje pišemo leto 2010, ne 1968. A to kaže na situacijo, ko se mladim kritikom ne pusti niti odrasti – izrazito kontraproduktivno. Seveda zbodejo površnosti ali očitna neobveščenost o stvareh, ki so komu drugemu samoumevne. Je pa tudi vsak kritik »zgodba v nastajanju« in izkušenj ni mogoče prehitevati.

Simpozij je za zdaj načrtovan v obliki dvodnevnega in enkratnega dogodka. Je bila morda že izražena kakšna pobuda za nadaljnje razvijanje podobnih refleksij in ob rednejših intervalih?

V okviru zveze gledaliških kritikov so simpoziji te vrste stalnica, ki se dogaja v rednih intervalih. Gre predvsem za stvar ambicije in pobude. V DGKTS smo pohiteli s pobudo za pripravo konference, ker so tovrstna srečanja tudi način uveljavitve nacionalne sekcije, mreža deluje zelo aktivno in to vse na volonterski bazi – za te čase skoraj nepredstavljivo. Prav tako pa bo ob konferenci potekal v Mariboru tudi sestanek Izvršilnega odbora IATC/AICT, ki je bil izvoljen na kongresu v Erevanu.