Po performansu Wellness, ustvarjenem v Tropski hiši Dunajskega Burggartna, se druga uprizoritev v seriji Popolni vrt (The Perfect Garden), razvita za Tanzquartier, osredotoča na fenomen časa. Kako uporabiti čas, kako ga porabiti ali zapraviti, kot pogovorno pogosto rečemo, kako ga začutiti, ga pozabiti, ga pustiti za seboj, ga ponoviti, ga ponovno zavzeti ali ga pogrešati? Kako v današnji družbi pospešenega tempa najti način bivanja, usklajen z ritmom narave, in ne podlegati človeškemu konstruktu časa, ki nas dandanes vedno bolj preganja oz. nam ga vedno znova zmanjkuje?

V seriji Popolni vrt gre za modularne predstave, v katerih francoski vizualni umetnik Michel Blazy ustvarja začasne paradiže iz druge roke – mikrokozmične modele ali utopične scenarije, zaradi katerih ga pogosto označujejo za Julesa Verna umetnosti. Vrt Blazy ustvari glede na posamezni prostor, tako da modul predstave vsakič prilagodi karakteristikam prostora, v katerem predstava poteka. Pri tem se ne spremeni zgolj scenska instalacija in uporabljen material, ampak tudi gibanje in koreografija, ki ju začasni scenski vrt določa. 

Začasne biotope Blazy ustvarja iz vsakdanjih materialov in predmetov, ki jih nabere v trgovinah z materialom za gradnjo ali vrt ali v supermarketih. Njegovo delo označuje moto »postajanje in razpadanje« in jasno namiguje na krožnost, cikle in čas. Organski materiali, zelenjava, agar, steklo, sadike, mreže in pena so rekviziti, ki s stalnim spreminjanjem izzivajo plesalce. Velikanske rože, fantastični meteoriti, prekriti s sadikami leče, razpadajoča melona, instalacije iz pene, ki nenehno raste, v naslednjem trenutku pa se sesede sama vase in ustvari novo podobo ali objekt odnese veter ter drugi objekti s svojimi transformacijami razkrivajo, kar se pogosto odvija zunaj našega pogleda. Minimalne spremembe, ki izkazujejo novo rojstvo in propadanje na drugem koncu, so povečane do ekstremov, kar nam odpira negotovo pot odkrivanja neznanega. Narava pač ne sledi željam posameznika, njegova odločitev pa se giblje med (nemogočo) željo po nadzoru narave in upoštevanjem naravi lastnih principov.

V enaki usmeritvi ambient gradi tudi zvočno okolje Andreasa Bergerja, ki od zasnove predstave dalje sledi plesalcem in skupaj z njimi gradi ustrezno akustično podobo, v kateri se fizični zvoki plesalcev neprenehoma spreminjajo in transformirajo. Zvočni prostor se nenehno, a neopazno preoblikuje, širi in krči ter včasih miruje. V specifični gibalno-ambientalni atmosferi gibanje podpira zvok širokega spektra od kompozicijskih figur do elektronskih zvokov in hrupa, ki niha od med človeško občutljivostjo, primarnimi kriki in zvočnimi pokrajinami vsakdanjega.

Tako zvok kot scenografija začasnih vrtov sledita logiki organske rasti, s katero eksperimentirajo tudi plesalci, včasih z minimalizmom, v drugih trenutkih z obiljem ekspresije. V tej utopični deželi se osredotočenost na telo in njegovo dobrobit v iskanju ravnotežja včasih spremeni v manično koreografijo in spominja na nočno moro ali arhaične strukture, telesa se zapletejo v mrežo vrvi, naslednji trenutek pa se gibi, geste in tekst že realizirajo v drugačni shemi. Abstraktna živahna telesa neumorno utirajo svoje poti skozi prostor in čas. V prvem trenutku bitja rastejo in uspevajo, v drugem mirujejo ali umirajo. Ekonomija senzibilnosti, ki jo pogosto pripisujemo naravi, se v predstavi Mush Room naseli v človeška telesa, ki so v vsakdanji praksi vse pogosteje podrejena drugačni družbeni ekonomiji in odtujena od prvinskih ritmov. Pravega počitka v zaslombi udobja ni, narava se nenehno pretaka in transformira, četudi neopazno, in plesalci prav tako sledijo procesu nenehnega prebavljanja možnih identitet.

Ples, scenska in zvočna podoba so v harmonični interakciji, ki ustvarja impresijo popolne organske sinteze. Ples se širi in vihra kot rastlinske kulture, ki se postarajo in nestabilno ter naključno nihajo med nežnimi poetičnimi gestami, natančno izvršenimi rituali in nenadno končno razrešitvijo. Življenje se v tem biotopu »popolnega vrta« prikaže od poganjka do prvih znakov staranja in končne razgradnje – kot holistična slika časa, prostora in minljivosti vseh stvari.

Vrt tako Liquid Loft in Michel Blazy, z navdihom ob sliki Vrt zemeljskih naslad Hieronymusa Boscha, uporabljajo kot metaforo ekspanzivne rasti in domišljije pa tudi naravnih tveganj in nekontrolirane čutnosti. Popolni vrt je živ organizem, ki mora biti fleksibilen, ne služi le igrišču ali ambientu, ampak tudi inspiraciji. Njegova notranja zasnova teži k uresničitvi, oblike in vzorci, variacije in metamorfoze so implicitno že prisotni in »čakajo« na idealne zunanje pogoje za uresničitev – te pa pogosto določa človek, ki skuša obvladovati naravo in si jo podrejati.

Mush Room tako vzporeja časovnost narave in človeka ter družbe in na polju t. i. ekologije časa raziskuje človeški nadzor naravnih fenomenov ter možne koncepte življenja skozi usklajevanje naravnega, človeškega in pospešenega socialnega ritma. Medtem ko počnemo eno stvar, razmišljamo o drugi, tretja pa se nepričakovano izvije v trenutek življenja. Te mehanike izjemnega, a tudi ponovljivega, si želimo zaradi njenega šarma nepričakovanega, osvobojenega logike časovne predvidljivosti in napovedljivosti, linije od preteklosti do prihodnosti. »Na začetku 21. stoletja je samo telo razumljeno kot časovni stroj, kot skupek različnih časovnih pasov in horizontov, ki jih prekriva ena koža.«

Vsakdanji načini uporabe časa v različnih časovnih pasovih telesa in različni s tem povezani koncepti so analizirani pod povečevalnim steklom plesa in koreografije, laboratorijski prostor za to pustolovščino pa zagotavlja soba, preoblikovana v nenavaden biotop kot začasni časovni kokon, kjer ima vsako bivanje svoj čas, življenje, spomin, brez linearne premice od preteklosti do prihodnosti, zgolj pogoje za trenutek rasti. V posameznem trenutku, kljub različnim zahtevam in zunanjim pogojem, lahko simultano obstajajo raznolike forme, in v tem primeru vprašanje o določenem načinu uporabe časa izgine.


Povezava:
Liquid Loft