Nika Arhar, SiGledal, 25. 8. 2012

Maligni odvodi plesne tehnike

Sodobnoplesna predstava Tehnika v refleksiji lastnega medija preiskuje svoje orodje in se sprašuje, kako plesne tehnike oblikujejo telo in njegovo gibanje ter na kakšne načine uporabiti tehniko glede na želeni namen, da se sredstvo ne bi spremenilo v golo formalnost.
foto Jasenko Rasol
foto Jasenko Rasol
foto Jasenko Rasol

Predstava hrvaške umetniške skupine MARMOT (Mala avtorska delavnica odnosa med objekti in telesom), ki od leta 2001 pod umetniškim vodstvom koreografinje Irme Omerzo deluje na področju produkcije plesnih predstav, plesnih filmov, akcij in performansa, se ukvarja s plesnim raziskovanjem in pedagoškimi programi, v izhodišče Tehnike postavlja z naslovom označeno tematiko. Zanimanje za tehniko, ki se vpisuje v plesalčevo telo, je bil v delu Irme Omerzo opazen že prej skozi način njenega dela. V intervjuju z Ivo Nerina Sibila je koreografinja »logično gibanje« označila kot klišeje in sheme, skozi katere telo deluje zaradi navade, izziv pa sama najde ravno v tem, da išče nov material in vztraja, da s plesalci najde skupni jezik na poti, kjer se še niso preizkusili.

»Z rahločutnim opazovanjem lastnega ustvarjalnega izraza odkrivamo tehniko z vsakim procesom znova. Sčasoma postane del nas, del naše izraznosti in našega vsakdana, tudi takrat, ko bi njeno pomembnost raje prezrli. Brez jasnega konteksta, znotraj katerega bi lahko tehniko uporabili, ali brez navdiha za ustvarjanje, je tehnika oziroma tehnično, po našem mnenju, zgolj formalnost (technicality), ki je sama sebi v namen.« Tako plesalca Pravdan Devlahović in Zrinka Užbinec ter solo pevka Davorka Horvat razgrajujejo svojo tehniko – v Klaićevem slovarju hrvaškega jezika je ta opredeljena kot »zbirka vseh znanj in orodij za produkcijo oziroma zbirka metod, ki se uporabljajo pri kateremkoli delu, poklicu, hkrati pa namiguje na sposobnost implementacije teh metod« – in jo v neposredni komunikaciji z gledalci razgalijo – kot veščino, sposobnost, način dela, postopek, delovni proces – da bi morda ti lahko na sodobni ples pogledali z drugega zornega kota.

Kot predmet raziskovanja se razkrije kompleksnost vsega, kar pojem »tehnika« predpostavlja; absurdno in neumestno podobo pokaže, kadar tehniko uporabimo zaradi tehnike same, strogo upoštevanje posamezne tehnike izziva nerazumevanje in rigidnost, poskus hitrega usvajanja posamezne tehnike običajno spodleti, zapiše Mirna Rončević (Plesna scena). Tehnika kot orodje in sredstvo torej v uporabi zlahka zdrsne iz okvirjev svojega namena.

Prav zato je neprestano preizpraševanje, ozaveščanje in odkrivanje skritih elementov tehnike, njenega že vtisnjenega delovanja na telo in delo izvajalca pomemben del raziskovanja ustvarjalčevega orodja – telesa. Plesalca in pevka se izražajo v različnih medijih, a njihove tehnike in preokupacija s to delujejo po enakih principih. Pevka na odru v ekstrovertnem zamahu pleni pozornost plesalcev na odru in gledalcev, medtem ko vadi svojo vokalno tehniko v poskusu popolnejše zmogljivosti glasu, z vajami osvobajanja glasu, ekspresije, glasovnimi igrami, vokalno improvizacijo. Plesalca plešeta le za sebe, gibata se z zadržanimi, skromnimi in nezaključenimi gibi, izogibata se koreografski ureditvi giba. V nenehnem raziskovanju giba se spotikata ob naučene tehnike, ki so s časom postale del njunega telesnega habitusa. Negativni odvodi se pokažejo, ko plesalca poskušata pevko naučiti svoje plesne tehnike s pojasnjevanjem in prepričevanjem v pravilnost lastne tehnike, pri čemer se polno izrazi tehnična pogojenost telesa in misli plesalcev pa tudi nemožnost hitrega usvajanja posamezne tehnike. Pevka nasprotno svojo tehniko razlaga tako plesalskima soizvajalcema kot gledalcem in tako vzpostavlja neposreden odnos z občinstvom, ki je, kot med drugim opozarja predstava, pri sodobnem plesu umaknjen – plesalci se od gledalcev izolirajo, da bi jih kot voajerje še močneje pritegnili v prizor (Mirna Rončević). Prav nasprotje med tehniko pevke in plesalcev izriše še močnejšo in bolj jasno podobo sodobnega plesa.

Ne le v njegovem odnosu z občinstvom, ampak tudi v konkretnem političnem položaju, ki na Hrvaškem v zadnjih letih z bistvenim zmanjševanjem finančne podpore izveninstitucionalni kulturni sceni sodobnemu plesu onemogoča pogoje za delo in grozi z uničenjem celotne produkcije. Irma Omerzo s Tehniko opozarja tudi na ta problem. Predstava je zaradi pomanjkanja sredstev brez kostumov, scenografije, kompozicije glasbe, dramaturgije, videa, oblikovanja svetlobe in grafičnega oblikovanja, na kar koreografinja jasno opozarja v programski knjižici predstave ali na sporočilu, ki ga gledalci dobijo skupaj z vstopnico. A kot opozarja koreografinja, pri tem ne gre za »polovičen proizvod«, ampak predstavo, ki s svojimi elementi opozarja na realno situacijo. Koreografinja neprijetno situacijo izkoristi tudi na odru z duhovitimi prikazi, kaj takšna situacija pomeni za produkcijo in delo v sodobnem plesu (na primer komično in drzno vpletanje tehničnega vodje Bojana Gagića v delo izvajalcev med predstavo ali kreativna iznajdljivost plesalcev ob soočanju z preprekami) in tako v celoti, kot zapiše Mirna Rončević, izkaže »subtilno nadmoč umetnosti nad politiko, pa tudi pričevanje o nezlomljivosti umetniške strasti in volje«.

Front@

Povezani dogodki

Nika Arhar, Sigledal, 29. 8. 2012
Les SlovaKs: Igriva in virtuozna Pot domov
Nika Arhar, SiGledal, 31. 8. 2012
Zadovoljstvo elektronske komunikacije. LOL.
Nika Arhar, SiGledal, 24. 8. 2012
Igriva pokrajina med animiranim in zračnim telesom
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 29. 7. 2010
V slovenskem opernem prostoru manjka refleksije
Nika Arhar, SiGledal, 13. 10. 2010
Pričevanja: Mojca Kreft
Nika Arhar, SiGledal, 4. 3. 2011
»Rad hodim po robovih«