Drama naj postane odprt center za premišljevanje današnjega trenutka

Na novinarski konferenci ste povedali, da institucija potrebuje kontinuiteto in da želite slediti dobrim praksam vodenja vse od Štiha, Bibiča, Pipana. Kakšne so te dobre prakse, značilne za SNG Drama?

Bojan Štih je postavil temelje sodobnega repertoarnega gledališča in s svojim delovanjem pokazal, da gledališče ne more zgolj slediti lastnim kanonom, ampak mora imeti stalno odprte oči in biti v stiku s sodobnim gledališčem v okolici. Gledališče je želel vzpostaviti kot upoštevanja vreden center znotraj (vsaj srednje) Evrope prav z radovednostjo in pozornostjo na to, kar se dogaja okoli nas. Odliko vodenja Poldeta Bibiča razumem v vzpostavitvi velikih igralskih kreacij, kar je tudi eno mojih osrednjih vodil. Igralski ansambel ljubljanske Drame obsega široko generacijo vrhunskih igralcev in za njihov razvoj je potrebno skrbeti. V obdobju vodenja Janeza Pipana me fascinira predvsem silna energija, ki se je sprožila v določenem obdobju.
Želim si, da bi ljubljanska Drama ljudem predstavljala vznemirljivo, sveže, maksimalno profesionalno gledališče, uprizoritve, ki povzročajo razburjenje, premišljevanje in ki se dotaknejo gledalcev. Seveda pa to ni nič takšnega, česar si ne bi želelo katero koli gledališče.

Vsebinsko ste program orisali kot raziskovanje našega položaja znotraj sedanje družbe, pri čemer ste izpostavili obletnico 1. svetovne vojne kot obdobje, ki je bistveno zaznamovalo kasnejši čas in občutja, ki jih živimo tudi danes – strah, negotovost, potreba po novem družbenem redu. Takšen programsko-vsebinski okvir ste začrtali za obdobje petih let. Se vam zdi, da potreba po temi, ki si jo gledališča začrtajo za eno sezono, preveč omejuje oziroma je lahko arbitrarna?

Ko govorim o petletnem repertoarnem okvirju, se to ne oddaljuje od načina, kot so repertoarji običajno koncipirani danes. Tudi Milerjev fokus na posameznika v današnji dinamični ali kaotični družbi različnih gibanj, civilnih iniciativ in političnih odločitev ter geslo prihajajoče sezone »Misel, zgani se!« lahko velja tudi za to, kar me zanima premišljevati v naslednjih petih letih – v kakšnem trenutku se nahajamo in kaj nas obdaja. Vprašanj ne želim konkretizirati, saj bi rad, da ostajajo kot kontinuiran in konstanten razmislek.

Znotraj daljšega obdobja pa si želim vzpostavljati različne manjše sklope. Potrebno se mi zdi zavzeti tako odnos do naše družbene in politične stvarnosti kot obravnavati druge dogodke, ki odpirajo zanimiva vprašanja. Ob bližajoči se Shakespearovi obletnici, na primer, kako avtorjeva dela korespondirajo z našim časom. Odprtje Male Drame pred petdesetimi leti je lepa priložnost za premislek, kaj se je v tem prostoru dogajalo v preteklosti, kakšno mesto zavzema danes in kaj se v tem prostoru lahko dogaja v prihodnje. 

Vedno sem imel občutek, da se razmislek o temi, začrtani za posamezno sezono, postopoma porazgubi ne glede na to, kako uprizoritve znotraj zastavljenega okvirja funkcionirajo. Zdi se mi, da tema zlahka postane zgolj platforma za nizanje predstav, sam pa si želim, da premislek ostaja primaren in da se o stvareh pogovarjamo. Sodobne teme se navezujejo ena na drugo, zato lahko v ospredje postavimo posamezno temo, nato pa fokus tudi prestavljamo. 

Glede na to, da je zgoraj omenjeni vsebinsko-programski okvir zastavljen precej široko – kakšne vsebinske in umetniške smernice vas predvsem zanimajo?

O repertoarju, ki ga snujem, je še prezgodaj govoriti, vsekakor pa me v povezavi z današnjim časom zelo zanima začetek prve svetovne vojne in stanje tik pred vojno. Časi so si strašansko podobni, spirala zgodovine se kontinuirano suče z le majhno razdaljo od štartne točke. Sam prepoznam številne vzporednice med današnjim in omenjenim časom, zato bi mi bilo zanimivo pogledati, kaj se je zgodilo z nami v tem času, kako se je človek razvijal in kje se nahajamo zdaj – kako se vrti svet danes, kaj pomeni današnja kriza, kako se obnašamo znotraj danih okoliščin, kaj bomo naredili sami s seboj in z našimi odnosi, kaj se je zgodilo z moralo, etiko, kakšen je naš odnos do smrti, do ljubezni, do vsega, kar nas obdaja. Gledališko uprizoritev razumem predvsem kot umetniški dodatek ali center diskusije.

Kaj je poleg vsebinskih zanimanj še pomembno pri sestavljanju repertoarja?

Vsaka uprizoritev in vsak avtor prinese svoje zahteve. Pri tem se ne želim omejevati. O teh temah se lahko govori na različne načine in skozi raznolike gledališke stile. Mislim, da lahko gledališče ponudi ogromno možnosti, in želim si, da bi gledalce, ki morda včasih niso vešči spremljanja zahtevnejših režijskih poskusov in se odvrnejo od prekrasne uprizoritve, ker ne morejo prepoznati koda, lahko vpeljali v ta gledališki svet. Kot v galeriji moderne umetnosti včasih potrebujemo razlago, da lahko umetnost zares doživimo v polni meri, tudi gledališče včasih potrebuje navodilo za dekodiranje odrskega dogajanja. 

Vsaka uprizoritev pa mora delovati tudi na čute. Večina obiskovalcev v gledališče prihaja po zgodbo. Beseda katarza je zelo pompozna, vendar je bistvo gledališča še vedno to, da se nam tu nekaj zgodi, da nekaj doživimo in nekaj vzamemo. Sam lahko največ doživim preko igralca. Igralec je vez med mano kot gledalcem in vsebino, in če me igralec pritegne, me pretrese in to v meni povzroči neko čustvo ali razmislek. Seveda pa je bistveno sodelovanje igralca in režiserja oziroma celotnega umetniškega tima in vodstva, kako v pravem času izpostaviti pravo temo na pravi način.

Želite predvsem ostajati pri klasičnem dramskem teatru? Kakšen je vaš odnos do vključevanja raznolikih uprizoritvenih načinov ali drznejših, inovativnih pristopov?

Mislim, da se naše gledališče ne boji novih pristopov. Eksperimenti ali raziskave gledaliških oblik so se vedno dogajale izven institucij in se nato počasi infiltrirale vanje, zdaj pa se je ta slika malo spremenila in tudi zaradi trenutnega družbenega stanja je takšnih poskusov manj, dogajajo se tudi v institucijah, elementi, ki jih v uprizoritvah razvijajo neinstitucionalni umetniki, pa se nato naselijo tudi v drugih uprizoritvah. V programu naslednje sezone se bodo v naši hiši predstavili tudi neinstitucionalni projekti. Via Negativa pripravlja avtorski projekt iz serije Nerazrešljivo, s Sebastijanom Horvatom pa sodelujemo pri uprizoritvi Srce v breznu: the movie. Tudi sam želim program odpreti nevladnim in eksperimentalnim poskusom, predvsem kot dodaten program znotraj Drama centra, znotraj katerega si želim ponuditi možnost tako našim ustvarjalcem in igralcem, da se izrazijo, kot si želijo, kot tudi zunanjim sodelavcem. Skratka, želim si, da bi bila Drama s svojimi prostori odprta za vse, seveda pod pogoji, ki jih ta ustanova in prostor zmore ponuditi. Seveda je vse to potrebno organizirati in pregledati razpoložljiva sredstva. Želje so velike, možnosti pa jih ne podpirajo vedno. A vsaj nekaj od teh želja bomo gotovo lahko realizirali.

Pri tem seveda ne smemo pozabiti na abonente in ostale redne obiskovalce gledališča, ki jih moramo peljati na našo skupno pot in jim omogočiti, da rastejo in napredujejo skupaj z nami. Ko sem prišel v gledališče, ga je občinstvo popolnoma drugače sprejemalo in v zadnjih 30 letih je bila opravljena dolga pot. S kakšnim korakom stopamo naprej in kakšna je razdalja med občinstvom in gledališčem, je zelo pomembno vprašanje. Ob nenadni spremembi občinstvo izgubi stik z gledališčem. To razmerje mora biti kot pri plesu, kjer nekdo vedno vodi korak. Pravzaprav je že Cankar rekel, naj umetnik vedno hodi en korak pred bralcem, in za gledališče velja isto. Gledališče je tisto, ki vodi občinstvo, ne obratno. 

Izpostavili ste tako imenovani Drama center, prostor za srečevanje, primerljiv z nekaterimi evropskimi centri, ki bi omogočal ustvarjanje zgodbe gledališča ali okolje, v katerem se gledališka uprizoritev zgodi kot nadgradnja ali vrhunec različnih programskih sklopov (pogovorov, predavanj, razstav, koncertov). Pri nas se zdi, da lažje razmišljamo o samem umetniškem delu, o ustvarjanju in podpiranju konteksta zanj pa ne. In če so v galerijah in muzejih vodeni ogledi in delavnice za mlade ustaljena praksa, so v gledališčih pogovori po predstavah zelo redki.

Vsi moji načrti so dolgoročni. Vzbuditi zaupanje pri obiskovalcih in interes za pogovore je proces, ki se gradi počasi. Ljudje se lahko hitro zaprejo in dobijo občutek, da so na predavanju, da jim nekdo hoče nekaj vsiliti. Predstave bi morale delovati kot virus, tako v občinstvu kot v nas bi morale sprožiti vprašanja. Mi, ki ustvarjamo gledališče, bi morali biti na nek način na istem. Samo iz zaresnega spraševanja o, recimo, ljubezni, ko tudi sam pri sebi razmišljam in se sprašujem o tej temi, sem lahko dovolj odprt, da tudi drugi pristopijo. Kadar pa sam že vse vem in to poskušam nekomu dopovedati, nastopim kot predavatelj. Spodbuditi želim predvsem komunikacijo, saj menim, da lahko posameznik več pridobi, če se sam vključi v debato. 

V kolikšni meri lahko razpravo dosežemo zgolj z uprizoritvami in koliko k temu pripomore širša zasnova programa, kontekst in dogodki okoli uprizoritev?

Morda je moja vizija naivna, a vendarle si predstavljam, da s pogovori o neki tematiki lahko dosežemo majhen premik znotraj razumevanja te teme, uprizoritev kot dogodek na koncu diskusije pa je lahko še toliko bolj intrigantna. Želim si recimo uvesti javne uvodne vaje. Tako bi že na začetku procesa ustvarjanja uprizoritve začeli razvijati zanimanje za temo, ki jo posamezna uprizoritev obravnava. Obiskovalce bi nato na polovici študija ponovno povabili na ogled delčka uprizoritve in na pogovor z režiserjem ali igralci. Občinstvo je preveč oddaljeno od gledališča in ima dostop samo do končnega izdelka, ki ga nato gleda in ocenjuje, nekaterih se dotakne, drugih ne, pogosto pa uprizoritev ostane brez odmeva. Če bi obiskovalci sledili procesu dela in premiero pričakovali z zanimanjem, kaj se je zgodilo z materijo, pri oploditvi katere so prisostvovali, uprizoritev postane drugačen dogodek, ki lahko še dolgo odmeva.

Kakšna je vaša vizija omenjenega Drama centra?
 
Gledališkega salona pri nas ni. Želim si, da bi nam uspelo dobiti prostor za takšen center kot srečevališče, kjer bi se odvijali pogovori, intervjuji, razstave, koncerti, delavnice in podobno. Tu bi lahko bili dostopni tudi različni gledališki materiali, tuje revije o gledališču ali umetnosti. Ta prostor bi lahko združeval marsikaj, bil neke vrste vsebinski zametek gledališkega inštituta, ki bi ga v našem prostoru potrebovali. Seveda so načrti zanj, a se pri nas stvari vedno lotimo z administrativnim delom. Ko se porodi ideja, se najprej napiše pravilnik, od tu naprej pa že vse zvodeni. Stvari bi morali razvijati konkretno, od ideje po korakih do realizacije te ideje in šele na koncu bi napisali pravilnik, ki bi vse to vzpostavil tudi na pravni ravni.

Kot pove že ime, si želim povezovati institucije, organizacije, posameznike, želim si, da bi presegli sebičnost in ozkost, ko vsi delujemo ločeno in se vsak trudi po svoje. V današnjem času neoliberalizma je potencial gledališča in umetnosti nasploh samo v povezovanju, v zavedanju skupnosti in tega, da je to, kar delamo, pomembno za kvaliteto bivanja.
 
Omenili ste tudi nov prostor za želene dejavnosti. Kakšni so načrti za ta prostor?

Pogosto se govori o prenovi SNG Drama, in ko bo do te res prišlo, bo potrebno upoštevati zahtevo po takšnem prostoru, a seveda v časih krize ne moremo čakati na prenovo ali na nove prostore, ampak maksimalno izkoristiti obstoječe pogoje. Sam vidim dve možnosti. Blizu gledališča, v Nemški hiši imamo prekrasen secesijski prostor, ki se ga uporablja kot skladišče repro materiala, česar pa v središču mesta zares ne potrebujemo. Drugo možnost vidim v nekdanjem Kletnem salonu, nekdanji restavraciji pod dvorano velikega odra, kjer sedaj potekajo bralne vaje, a je prostor zaprt in ne tako atraktiven. 

Še preden se uredi poseben prostor, za to sezono že načrtujete realizacijo nekaterih idej?

Začeli bomo predvsem s pedagoškim delom za šole in za najmlajše, za katere smo vzpostavili dva abonmaja, Cici in Najst. Po vzoru mnogih gledališč si želim ustanoviti klub Drame, kjer bi se zainteresirani obiskovalci lahko udeleževali pogovorov, intervjujev, delavnic. Tudi odrasli smo prepogosto prepuščeni samo predavanjem, manj pa je možnosti za osebni angažma in aktivno sodelovanje.

Takšne programske razširitve ne razumete le v kontekstu vzgojno-izobraževalnega momenta za mlajše, ampak tudi kot odpiranje premisleka o temah, ki jih boste vzpostavljali s predstavami. A Ljubljana niti ni tako mrtvo mesto in glede na velikost mesta je različnih dogodkov kar veliko. Obstaja potreba po dodatnih dogodkih?

Ljubljana ima veliko umetniških dogodkov, a v gledaliških institucijah se poleg uprizoritev ne dogaja veliko, zanimanje pa obstaja. Vsekakor računam na povezovanje s tistimi, ki se ukvarjajo s podobnimi zanimanji in tematikami. Če bi našli konsenz in se družno odločili, da bomo skupaj nekaj naredili ali razmišljali na posamezno temo, o dogodku ali o festivalu, to lahko sproži velik vrtinec. Ne mislim, da bi vsi morali hoditi v Dramo ali da bi vsi nekaj počeli samo zaradi lastnih interesov. V Ljubljani je zaradi univerze ogromno mladih ljudi in mislim, da je v takšnem mestu možno vzpostaviti močno ustvarjalno energijo, na kakršen koli način. Mesto, v katerem sta naseljeni kultura in umetnost, je svetlo, veselo in pozitivno.

V intervjuju s Petrom Rakom ob prejetju Borštnikovega prstana, ste povedali, da igralec ne bi smel biti zgolj izvajalec, da vas vse zanima in se vtikate tudi v kostume, sceno, poanto celote, da se lahko počutite kot »kreator« svoje vloge in da lahko stojite za celoto. Kako pa razumete svoje delo ravnatelja, kako in v kaj se boste »vtikali« kot ravnatelj, ali drugače: kako in do katere mere se lahko umetniški vodja vključuje v realizacijo načrtovanega programa? 

Prepričan sem, da gledališka uprizoritev ne more nastati brez sodelovanja celotne umetniške ekipe, zato morajo vsi ustvarjalci čutiti pripadnost načrtu, viziji in ideji, da lahko pridejo do cilja in da je ta cilj kvaliteten. A režiserju in avtorskim ekipam je potrebno pustiti svobodo. Ravnatelj in umetniški vodja na program močno vpliva že s tem, koga povabi k delu, s svojimi pričakovanji, z idejo, ki te intrigira. Po tem pa je delo potrebno prepustiti tistim, ki si jih povabil k ustvarjanju in ki jim zaupaš, da bodo svoje delo opravili dobro. Naloga umetniškega vodje je neke vrste krovni pogled, katere »žogice« dati na kup, da bo ekipa ravno prav pisana, da bodo ustvarjalci kompatibilni in da se bodo lahko znotraj skupine pravilno izrazili ter sodelovali drug z drugim. Sam bom skušal biti prisoten pri procesu, ne da bi se vtikal, ampak pomagal in sodeloval, saj je dobronamerna misel vedno dobrodošla. 

Ko ste stopili na mesto ravnatelja drame, ste povedali, da se boste odpovedali igranju v novih predstavah. Kaj to pomeni za igralski ansambel oziroma možnost zasedanja vlog, glede na to, da primanjkuje moških igralcev vaših let in da ste bili izredno prepoznaven igralski obraz ljubljanske Drame?

Igranju se ne bom odpovedal popolnoma. Nekatere uprizoritve, v katerih igram, še živijo, sicer pa se bom na odru pojavljal, kadar mi bo to dopuščal čas. Preprosto si ne moremo privoščiti, da pet let ne bi skrbel za lastno igralsko kondicijo.

Glede na igralski ansambel se snujejo tudi repertoarji. Kadar je manko v določeni generaciji, na repertoar ne moremo uvrstiti tekstov, ki zahtevajo igralca te generacije. Načrtovanje repertoarjev je kombinacija med tem, kar želimo povedati, in tem, kar imamo na razpolago. Drama ima 45-članski ansambel, v sezoni pa smo dolžni narediti deset predstav, sam si poleg teh želim še več drobnih dogodkov, kar je težak zalogaj. Občutek imam, da se nekateri igralci niso mogli realizirati, kot bi se lahko, in poskušal jim bom dati možnost, da se lahko izrazijo. Najpomembnejše se mi zdi razmišljati o razvoju igralca, kar je pri tako velikem ansamblu sicer težko in tudi teksti pogosto ne omogočajo določenih vlog, a to bo vsekakor ena mojih prioritet.

Vaše igralske izkušnje in sodelovanje z drugimi igralci vam bodo pri tem verjetno v pomoč?

Mislim, da mi bo pri tem pomagalo predvsem to, da sem sam igralec. Zase vem, kaj bi v nekem trenutku potreboval, da bi prestopil stopnico v razvoju, pa tega nisem dobil. Kot igralec sem senzibilen glede potreb igralcev in to se mi zdi tudi ena večjih nalog umetniškega vodenja.