Edija Majarona skrbi premalo vere v moč lutke

Pri tej metodi igralec lutko animira pred seboj, kar je enostavnejša tehnika od omenjenih lutkovnih tehnik, kjer mora animator obvladati lutko in njene zakonitosti. S tem je, kot pravi Majaron, poudarjen pomen igralca ob lutki, ta pa izgubi svojo vlogo.

S podobnimi težavami se soočajo tudi drugod po svetu. Po Majaronovih besedah bi bilo treba spremeniti miselnost vseh gledaliških ustvarjalcev vključno z režiserji, da bi bolj verjeli v moč lutke.

Več upov Majaron polaga na mlade ustvarjalce, ki prihajajo iz igralske akademije, kjer so že nekaj let obvezne ure iz lutkarstva, to pa je mogoče izbrati tudi v podiplomskem študiju. Pričakuje, da se bo v kratkem lutka spet vrnila na naše odre.

Lutkovne predstave morajo po Majaronovih besedah nositi sporočilo. "Če predstava nima določene dramaturgije, zamuja priložnost," meni Majaron. Dobra lutkovna predstava mora nagovarjati tako otroke kot odrasle, je dejal Majaron, seveda pa obstajajo predstave, ki so namenjene le odraslemu občinstvu. Med te so v zgodovini sodile tudi predstave, ki so lutko izrabile kot orodje za manipulacijo oziroma širitev političnih idej, je spomnil Majaron.

Edi Majaron je diplomiral iz violončela na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je leta 1964 končal tudi podiplomski študij. Lutkarstvo je med drugim študiral tudi na Akademiji lepih umetnosti v Pragi.

Leta 1954 je ustanovil svoje prvo gledališče, ki se je nekaj časa imenovalo Lutkovno gledališče Dravlje, leta 1970 pa se je preimenovalo v Lutkovno gledališče Jože Pengov. Do leta 1979 je Majaron delal kot svobodni umetnik, nato pa prevzel mesto umetniškega vodja v Lutkovnem gledališču Ljubljana (LGL). Tu je pomembno vplival na repertoar, njegovo vodenje zaznamujejo sodobna lutkovna besedila s posebnim poudarkom na slovenskih novitetah. LGL je vodil do leta 1984, ko se je spet zapisal svobodnjakom. Leta 1992 je ustanovil neodvisno lutkovno skupino Freyer teater Ljubljana.

Režiral je okoli 90 predstav v različnih profesionalnih lutkovnih gledališčih v Sloveniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Poljski, Belorusiji in Italiji. Med najvidnejše igre sodijo Gugalnica Franeta Puntarja, Mali princ Antoina de Saint-Exuperyja, Sanje o govoreči češnji Milana Dekleve in po odhodu iz LGL Pravljica o carju Saltanu A. S. Puškina, za katero je leta 1988 prejel nagrado Prešernovega sklada, ter Aristofanova Lizistrata.

Predava na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od leta 2005 kot redni profesor. Za svoje delo je prejel vrsto domačih - poleg male Prešernove nagrade tudi bršljanov venec za življenjsko delo - ter številne mednarodne nagrade.