V družbi avtorja knjige ter lutkovne animatorke, režiserke in pedagoginje Martine Maurič Lazar, ki je vanjo prispevala spremno besedo, so spregovorili o obsežnem in dragocenem delu, ki dokumentira slovensko lutkovno ustvarjalnost 20. stoletja, obenem pa jo uvršča v kontekst sočasnega evropskega dogajanja. Predstavitev knjige, na kateri so nastopili tudi gosta iz LGL Maja Kunšič in Lovro Finžgar ter člana igralskega ansambla MGL Ana Dolinar Horvat in Matic Lukšič, je povezovala urednica Knjižnice MGL Petra Pogorevc.
O knjigi
Edi Majaron, lutkarstvu predan ustvarjalec, pedagog, režiser, kritik, umetniški vodja, teoretik – mislec in praktik lutkovnega gledališča v Sloveniji in širše. Pregled njegovega opusa in zapiski njegovega dela ne predstavljajo samo pomembnega dokumenta in vpogleda v lutkovno ustvarjalnost 20. stoletja. Z zapisanim in izdanim razmišljanjem o svojem delu uvrščajo slovensko lutkovno misel v kontekst evropskega lutkovnega gledališkega dogajanja, ki ga s svojimi ustvarjalnimi portreti, poetikami ali študijami v zadnjih desetih letih zaznamujejo tudi Majaronovi sodobniki – Josef Krofta, Wiesław Hejno, Karel Makonj in Henryk Jurkowski. Dejstvo, da se k temu pridružuje tudi pričujoča knjiga, je za naš in evropski lutkarski prostor velikega pomena. Majaronove vezi z omenjenimi ustvarjalci, primerjava njihovih opusov in pristopov k lutkovni umetnosti ni naključna. Njihovi skoraj sočasni zapisi dokazujejo, da je bil čas druge polovice 20. stoletja na nam geografsko najbližjem območju čas prelomnega razmisleka o Lutkovnem. Avtorji so izhajali iz »klasične« lutkovne tradicije, jo obvladali in spoštovali, a jo v toku s časom in družbeno - umetniškimi dogajanji nadgradili in spreobrnili v aktualno umetnost, ki se je preizpraševala, preobračala, izničevala in znova sestavljala, se raziskovala in si z novimi rezi upala posegati v zvrst, ki je – kakorkoli pogledamo – usodno povezana z arhetipalnostjo in tradicijo.
(Martina Maurič Lazar, iz spremne besede)
O avtorju
Edi Majaron, rojen leta 1940 v Ljubljani, je končal specialistični študij violončela na ljubljanski Akademiji za glasbo, izpopolnjeval pa se je na Akademiji lepih umetnosti v Pragi, kjer je hospitiral tudi na Katedri za lutkarstvo. Ustanovil je več lutkovnih skupin ter režiral več kot 80 predstav v poklicnih lutkovnih gledališčih Evrope; mnoge so bile predstavljene in nagrajene na številnih mednarodnih festivalih po vsem svetu. Za Televizijo Slovenija je posnel več lutkovnih in glasbenih serij. Kot redni profesor je predaval na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani in Univerze na Primorskem, vodil pa je tudi predmete lutkarstva na oddelku Igra in lutkarstvo Umetniške akademije v Osijeku. Raziskuje teme o lutkovni estetiki, zgodovini, režiji in dramaturgiji, zlasti pa o vlogi lutke v vrtcu in šoli. O tej temi predava in vodi delavnice v Sloveniji, na Hrvaškem in v Italiji, predaval pa je tudi študentom univerz na Finskem, v Avstriji in Italiji ter na mednarodnih kongresih o vzgoji z umetnostjo v Franciji, na Nizozemskem, Finskem in Danskem. Objavlja članke v periodiki, zbornikih in knjigah. Dolga leta je bil član izvršilnega odbora mednarodne zveze lutkarjev UNIMA in sodelavec raznih njenih komisij; od leta 2010 je njen častni član. Leta 1988 je prejel nagrado Prešernovega sklada za umetniške dosežke na področju lutkovne umetnosti, leta 2004 nagrado Republike Slovenije za pomembno delovanje na področju šolstva, leta 2006 pa v Subotici mednarodno nagrado Mali princ za pomemben prispevek k razvoju gledališča za mlade. Rektor Univerze v Ljubljani mu je leta 2015 podelil naziv zaslužni profesor.