Biti dramaturg v slovenskem gledališču je zahteven, lep, pa tudi prevečkrat javno spregledan poklic, ki temelji na bogatem arzenalu znanj, vedenj in hotenj, da bi bilo naše gledališko in dramsko ustvarjanje čim boljše, pretehtano, analitično, prepleteno z estetskimi in etičnimi normami, tako v teoriji kakor v praksi. Da bi imelo umetniški izziv in veljavo.
V tem času, ko je zlo nenapovedanih sil zaustavilo mnoga delovanja, slovenske dramaturginje in dramaturgi ne mirujejo – pišejo razčlembe, eseje, znanstvena dela, urednikujejo, prevajajo, berejo, spremljajo aktualno dogajanje na vseh področjih scenskega ustvarjanja, pripravljajo teoretične in praktične razčlenitve, razmišljajo o repertoarjih, so dramaturginje in dramaturgi pri posameznih uprizoritvah in scenskih dogajanjih, v samostih in dialogih s soustvarjalci razglabljajo o vseh možnostih uprizoritvenih konceptov, sodelujejo z gledališkimi ustvarjalci, se predstavljajo javnosti … da teatrska vest z besedo in vidnostjo ne utihneta. In to zelo uspešno.
Dragi moji, nočem preveč modrovati, ampak iz vseh prebranih pisem mojemu igralcu, iz javnih predstavitev, oglašanj na družabnih omrežjih se zdi, da smo na vas, dramaturginje in dramaturgi, kot gledalci v dvoranah in bralci vaših zapisovanj kar nekako pozabili. Zato vam posvečam to pismo, četudi v marsičem še nedorečeno.
V resnici pa za nas nikoli ni pravega počitka, mnogokrat je dramaturško delo opravljeno brez gledalcev. Ob premiernih uprizoritvah v soočenju z občinstvom, s kančkom ustvarjalne treme, a s hkratnim oddihom ob vsakem novem teatrskem rojstvu predstave z igralci na najlepšem prizorišču – na odru ter s polnim avditorijem gledalcev, se čudimo dogajanjskim prepletom iluzije in stvarnosti, kjer je čuječnost občinstva do konca posvečena zadnjemu poklonu in aplavzu.
Dramaturginje in dramaturgi niste anonimni ustvarjalci: poslušam vaš glas, gledam vaše uprizoritve, berem vaše prevode, znanstvene prispevke in monografska dela … pa še in še.
Zelo pa me streseta srd in jeza na vse, novinarje in novinarke in siceršnje govorce in pisce, ki po nemarnem dnevno zlorabljajo besedo "dramaturgija stvari" ali "dramaturški lok" nekega banalnega dogodka, celo političnega, ker jim je pojem "všečen", njegovega pravega bistva in pomena pa ne poznajo. Poimenovanje z "dramaturgijami" vseh vrst zlorabljajo zlasti v času letošnjega kovida 19 in vsakovrstnih prepovedi državljanom. Niso ne razsvetljeni in ne prosvetljeni.
Dramaturgija je vendarle veda mnogoterih in interdisciplinarnih znanj, proces dolgoletnega študija, in dokler se ji posvečaš, običajno vse življenje, v samosti ali v gledališču, pri uprizarjanju dramskih besedil, ki stremijo k popolnosti dojemanja snovi, živiš s temi postulati, z mnogoterimi vprašanji o interpretacijah, aktualnostih, odrski vizualizaciji itd. Osebe iz območja dramaturgije so kot na "popotovanjih" čez mostove – k ciljnemu premišljevanju o umetnosti in ustvarjalnosti.
Če bi imela možnost, bi uporabo besede dramaturgija ali naziv dramaturg-dramaturginja prepovedala vsem neveščim parlamentarnim in vladnim kovid govorcem. V njihovi sveti preproščini, ko so nas vse poskušali osamiti v brlogu, pa jim to ni uspelo, je njihov kovid besednjak postal sila beden.
V naravi sleherne umetniške ustvarjalnosti je tudi strast in naše delo dramaturginje in dramaturga prav tako lahko poteka nekje v miru in v zbrani odmaknjenosti od vsakodnevnih norosti ali pa z izostrenim občutkom dodajamo v gledališko realnost del osebnega ustvarjalnega procesa. Ob poglabljanju v zelo raznovrstne duhovne humanistične tokove.
Tamara Matevc, hvala za izziv in povabilo k pisanju.
Srečno!
- Mojca Kreft