Mladi levi so privabili Roda Dickinsona, vizualnega umetnika in predavatelja na področju medijev in kulturnih študij na University of West England v Bristolu. Predvsem zadnje desetletje se ukvarja s ponovnim uprizarjanjem pomembnejših zgodovinskih dogodkov, s katerimi razkriva mehanizme družbenega nadzora v znanosti (Milgramov eksperiment o poslušnosti – Milgram Re-enactment, razstava gigantske naprave za nadzor razuma na podlagi blodnih opisov pacienta iz 19. stoletja – The Air loom), religiji (primer množičnega »samomora« Jonestone, policijska zaseda religiozne skupnosti v Waco, Texasu) in politiki (Closed Circuit).
Na sobotni uprizoritvi Mladih levov, Closed Circuit (Who, What, Where, When, How and Why #2) je v podobi simulirane tiskovne konference prikazal do neprepoznavnosti zmontirano zaporedje političnih govorov (različnih govorcev) iz druge polovice 20. stoletja, z dvema igralcema, ki z minimalnimi gestami posvajata retoriko politikov, medtem ko se besedilo izpisuje na panojih v ozadju z informacijami o govorcu, kraju, času, vsebini,…
Gostovanje se je dogodilo na pobudo Aksiome, ki kritično motri (strukture) postmoderne družbe in njene strategije delovanja. V okviru platforme re:akt pa se ukvarja s postopki zgodovinjenja, medijske konstrukcije realnosti oziroma sedanjosti ter razkriva manipulativne gradnike družbe s (ponovnim) uprizarjanjem (re-enactment) njene zgodovine.
O razlogih za gostovanje, počutju in predstavi je neposredno po predstavi povedal…
V Sloveniji sem prvič, poznam pa jo že od prej, predvsem prek prijateljev, ki so od tu ali so jo že obiskali. Že na poti sem opazil prelepo pokrajino, ki si jo bom gotovo ogledal v prihodnjih dneh. Gostovanje smo začeli načrtovati že pred kakšnim letom na povabilo Aksiome. Takrat sem sicer delal predstavo, ki je bila dokaj podobna današnji – imela je prav tako strukturo tiskovne konference -, ampak se je osredotočala na retoriko konflikta in vojne. Uprizorjena je bila lani v Amsterdamu. Današnja uprizoritev pa ima drug tekst in drug fokus: pozornost je usmerjena na katastrofične in kritične primere ter načine, kako jih obravnava politika in posledično tudi mediji, tako da gre pravzaprav za neko povsem drugo predstavo.
Današnja uprizoritev, Closed Circuit, ima zanimivo strukturo: na simulirani tiskovni konferenci ločujete vizualno podobo (igro) od govora (retorike) in pisne podobe teksta, ki je projiciran na panoje v ozadju, tako da se mora publika odločiti, katero bo spremljala.
S to strukturo smo pravzaprav želeli prikazati mehanizme retorike in govorov. Če razumemo politiko kot sosledje različnih javnih govorov, lahko rečemo, da je politika do neke mere konstituirana prav skoznje. Zanima me prav struktura teh momentov govora, kako je bil govor napisan oziroma skonstruiran. Če »govor« zgolj gledamo oziroma poslušamo, ga ne dojemamo na ta način, ampak prej na ravni emotivnega sprejemanja, retorike: poskušamo se identificirati z govorcem, ki nas seveda hoče v nekaj prepričati. Namen današnje predstave je bil torej razstaviti vse te elemente in občinstvu prikazati notranji mehanizem.
Ponavadi se pri političnih govorih oziroma tiskovkah uporabljajo »stekleni trotl bobni«, ki so narejeni posebej zato, da lahko politiki vidijo tekst, občinstvo pa ne, obenem pa skozi tekst vzpostavljajo očesni stik z občinstvom, ki se na ta način čuti povezano z govorcem. S to predstavo smo pravzaprav želeli prikazati prav te nevidne in transparente zaslone in omogočiti vpogled v fragmentarnost te konstrukcije, ki jo lahko naknadno zlepiš na način reciklaže, pa bo še vedno smiselna. Občinstvu smo želeli omogočiti razparcelirano izkušnjo, kjer je tudi ob čustvenosti v igralčevem glasu in retorični strukturi govora, povsem jasno, da igralec/politik le bere tekst, ki ga najverjetneje ni niti sam napisal. Zanima me torej ta konstrukcija in njeno razkritje, povnanjenje.
Kaj pa pisci, ki se skrivajo za temi govori. Če se ti v karieri politika na vodilnem položaju zamenjajo, to najbrž nekaj vpliva na spremembo njegove javne podobe.
Bilo bi zanimivo zaznamovati trenutke v karieri, kjer se pisci govorov zamenjajo in raziskati, če lahko opazimo spremembo v govoru. V Angliji je na primer zelo težko izvedeti, kdo jih je sploh pisal, ker so to skoraj zaupne informacije, gotovo pa ne vsesplošno dostopne. Ampak to me pri mojem delu niti ni toliko zanimalo, ker ni bilo pomembno, kdo je pravzaprav napisal govor, niti če je bil politik niti profesionalen pisec.
V vaših delih uporabljate formo političnih, znanstvenih in religioznih dogodkov ter jih predstavljate v kontekstu gledališča, medtem ko tudi ti dogodki pravzaprav uporabljajo igralske taktike.
Vsi uporabljajo performativne elemente, ampak jih kodirajo na drugačen način, tako da jih ne opazimo. Takoj ko izpostavim njihovo performativnost, pa to po mojem mnenju spremeni način njihovega dojemanja, predvsem politike pa tudi performansa in v tem kontekstu tudi dojemanje naših lastnih življenj. Če politiko obravnavamo kot zaporedje govorov, potem je naše življenje zaporedje performansov, kjer izvajamo različne vloge.
Ponovno ste uprizorili tudi Milgramov eksperiment, ki je bil narejen v šestdesetih, kako pa z njim danes (gre za preverjanje poslušnosti avtoriteti, kot odziv na dogodke II. svetovne vojne)?
Dejansko ni šlo za ponovitev eksperimenta, ampak ponovno uprizoritev oziroma njeno dramsko kopijo. Celoten tekst je v bistvu transkripcija pogovorov iz originalnega eksperimenta, ki ga govorijo igralci. Nisem se šel torej sociologa, ampak sem zgolj opozarjal na performativne momente v znanosti. Mislim, da se lahko iz tega precej naučimo o sami znanosti tudi brez pravih rezultatov. Pravzaprav me zanima, kako znanost uporablja reprezentacijo, gledališče in performans. Pri Milgramu gre celo za prevaro [subjekti so bili na ukaz primorani drugim zadajati elektrošoke, ne da bi se pri tem zavedali, da so reakcije zgolj odigrane op.a.], neke vrste iluzionističen trik, ki mu sledi njegovo razkrinkanje - kot pri skriti kameri. V tem primeru bi lahko celo raziskali historično linijo od skrite kamere do Milgrama.
Ni ta linija med igralstvom in znanostjo morda še bolj očitna pri Phillipu Zimbardu, ki je napravil podoben eksperiment, po njem pa je bil celo posnet film?
Ja, Das Experiment, tega sem celo recenziral za BBC Radio in z Zimbardom sem bil večkrat na liniji prav v tistem času. Film mu ni bil preveč všeč, mimogrede. Ampak Milgram in Zimbardo sta se dejansko poznala še iz otroštva. Mislim, da je bilo med obema prisotnega tudi nekaj rivalstva, kateri bo napravil bolj ekstremen socio-psihološki eksperiment [Zimbardov eksperiment je kasnejšega datuma kot Milgramov op.a.].
Kaj pa menite o fenomenu ljudi z afazijo oziroma agnozijo, ki ne dojemajo obeh nivojev - emocionalnega in verbalnega(hkrati) -, tako da jih niti preplet vseh teh elementov ne zavede (kritični primer je prav Reaganov govor).
Ti bi gotovo morali biti na vsaki tiskovki. Tega sicer nisem vedel, zanimivo pa, da se to zgodi prav pri Reaganu. Med pripravami na predstavo sem seveda prebil kar nekaj mesecev med pregledovanjem različnih tekstov in načinov retorike. Ob tem postaneš pravzaprav neke vrste connoisseur političnih govorov in na Reaganove sem se prav navezal. Fantastični so, ne samo govori, ampak tudi njegov nastop – no, seveda je igralec in ni presenetljivo, da je sposoben tako prepričljivih in privlačnih nagovorov. Postal sem njegov fan, pa tudi Lyndona Johnsona in njegovih slavnih govorov o vietnamski vojni. To so gotovo eni največjih govorov dvajsetega stoletja, primerljivi s Churchillovimi. Če jih zgolj berete, se povsem zavedate, kaj vse je narobe - da se pravkar dogaja katastrofa, ki se bo še nadaljevala -, retorika pa kljub temu nenavadno močno učinkuje. Vse je skonstruirano sijajno in povsem prepričljivo, zato tudi imajo tako močan učinek. Prav zaradi te moči so se mi tako priljubili. Med delom na tem projektu sem odkrival različne kritične trenutke in načine uporabe retoričnih figur za doseganje nekega namena. Na primer odlomek iz govora Tonyja Blaira, ki uporabi analogijo o otrocih na Severnem Irskem, da spregovori o tamkajšnjem konfliktu. Zanimivo je, da se v tistem trenutku stvari ravnokar razrešijo z velikonočim sporazumom (Good Friday Agreement) in dejansko ni nobene potrebe po prepričevanju o pozitivnosti situacije. V takšnih primerih lahko res jasno vidiš, kakšna je strategija.
Če že govoriva o Tonyju Blairu - uporabili ste tudi sporni odlomek iz govora našega bivšega premierja, Janeza Janše. Čeprav je v vašem projektu očitna neverjetena podobnost in ponovljivost večine citiranih političnih govorov, je potencialni plagiat v tem primeru izzval precejšen odziv. Zakaj menite, da je šlo prav za ta govor?
Prav zaradi teh obtožb sem ga tudi uporabil. Prebral sem kar nekaj njegovih govorov – oziroma njihovih prevodov - in ker gre v bistvu za zelo generičen govor, mislim, da je bila obtožba plagiatorstva v tem primeru fantastično naključje - sploh zame. Kot Anglež sem prišel v Slovenijo predstavit svoje delo in nenadoma se znajdem pred veliko povezavo med Janšo in Blairom, ki kar kliče po raziskavi. Uporabil sem prav sporni odlomek in zanimivo je, da niti ni tolikšne podobnosti med obema. Če berete na primer govore Obame so včasih zelo podobni govorom Martina Luthra Kinga ali tudi tistim Lyndona Johnsona, tako da bi lahko tudi njega obtožili česa podobnega. V bistvu gre za lažne obtožbe, ker proizvodnja teh govorov sledi nekemu vzorcu, ki ga je gotovo kdo že poprej raziskal. Vsi pisci in politiki so brali ostale pomembne govore in vedo, na kaj ciljati. Prepričan sem, da jih je bral tudi Obama. Čeprav sem mnenja, da so njegovi govori povsem absurdni, ker so tako bombastični.
Glavna linija vseh teh govorov je bila tudi nenehno opozarjanje na "zunanjega sovražnika", kar pravzaprav omogoča vzpostavitev notranjega reda. V današnjem svetu pa je pravzaprav izgovor za vseprisotne nadzorne kamere, ki dajejo vtis, da je vsakodnevno dogajanje performans.
Ja, se povsem strinjam. Na voljo nam je skorajda leksikon naših življenj in povsem jasno nam je, da nastopamo, pa če to hočemo ali ne. Zaradi skritih kamer, realnostnih šovov, video dnevnikov, naša življenja postanejo vkodirana v televizijo, ki nam kaže, kako nastopamo. S takšnim izpostavljanjem naše performativnosti se zavemo, da igramo. Pri političnih govorih in tiskovkah pa je, nasprotno, vse namenjeno prav temu, da bi prikrili idejo o inscenaciji. Da bi performativnost ostala nevidna potrebujemo nevidne zaslone, lažni očesni kontakt in retoriko. Pravzaprav so resničnostni šovi in nadzorne kamere na eni strani ter politični govori in zborovanja na drugi le inverzija drug drugega.