Celjsko gledališče je za mlade igralce pogosto pomembna kalilnica, kjer si z mnogimi vlogami, ki so jih deležni, brusijo talent in nabirajo izkušnje. Vi ste del tega ansambla drugo leto, glede na nagrade in priznanja, ki ste jih prejeli za svoje delo v tem kratkem času, ste se odlično ujeli. Pa je bilo na začetku težko? Je bil občutek odgovornosti stati na 'pravem' odru kaj večji kot takrat, ko so vas v vlogah ocenjevali le profesorji?

Moram priznati, da mi je bilo lažje. Neko breme akademije, ocenjevanja profesorjev je odpadlo, prišlo je sicer dokazovanje na nek drugačen način. Končno sem imela pred sabo pristno publiko, odziv ljudi. V Celju so mi dali možnost dobrih vlog. Pri tem mi je zelo pomagal Janez Pipan, ko mi je zaupal vlogo Nine Zarečne v Utvi. Dosti se je ukvarjal z mano, mi zaupal, pomagal, da se osvobodim akademije in spet najdem sebe, najdem svoj način, si zaupam. V Celjskem gledališču imam možnost veliko igrati, morda kje drugje ne bi. Z mnogimi vlogami si pa dobiš samozavest, učiš se iz vloge v vlogo, rasteš. 

Zdi se mi, da ste že kot zelo mlada deležni tudi res dobrih vlog, kjer se lahko igralsko razživite – to se vidi pravzaprav tudi v številnih priznanjih – kateri študij pa je bil vam najbolj ljub?

Prav Utva. Ker obožujem Čehova. S to vlogo sem se spoznala že na Akademiji – v bistvu sem imela sedaj popravni izpit (smeh). V tej predstavi sem lahko pokazala široko paleto spretnosti, čustev, razvoj lika in njen propad, iz te mladostne navihanke do raztrganke; to me je tudi najbolj zanimalo – notranji boji v človeku, notranji razvoj duha.

Živite v Ljubljani, se bi želeli sem tudi vrniti, kljub dobrim priložnostim, ki jih dobite v Celju?

Ja, tega ne skrivam. Vsakodnevne vožnje znajo biti utrudljive, želim se vrniti v Ljubljano. Tu je moj dom. Sedaj je stanje v kulturi tako grozljivo, da me zelo skrbi, kaj bo. A želim se vrniti, še preden bom prestara – pravijo, da smo ženske v teatru kar hitro prestare. In to me boli, da nista zadosti vložen trud in energija.

So vam vse vloge izziv ali so nekatere takšne, ki so le neka funkcija v zgodbi, a jih kot igralka na začetku svoje kariere vzamete v zakup?

Se mi zdi, da so te manjše vloge zelo velik izziv, težek izziv. Seveda imamo vsi rajši večje vloge, ker se z njimi lažje soočimo, imaš več možnosti kaj pokazati, pri manjših ga lahko prej polomiš in se prej vidi, ali si pri stvari ali nisi. Imaš manj časa na voljo pokazati dobro igro. Sama sicer poskušam čim več iztržiti iz take vloge, kar ni vedno lahko. Dosti je seveda odvisno od teksta in režiserja, ponavadi se z manjšimi vlogami tudi nimajo časa ukvarjati, osredotočajo se na dve, tri glavne nosilne like, manjši pa so potisnjeni ob stran. Zato imaš večjo odgovornost ti sam, da kaj narediš. Imela sem kar nekaj takih vlog – na primer v Knapih slikarjih sem igrala Susan Parks, ki je bila manjša vloga, a hkrati hvaležna in simpatična, zanjo sem bila tudi nagrajena in hkrati zelo presenečena, da sem bila opažena v njej.

Kot mlada igralka imate spomine na Akademijo še najbrž čisto sveže. Katere veščine, znanje ali besede profesorjev vam pri igralski tehniki, študiju nekega lika, pri vseh težavah, s katerimi se soočite pri gradnji vloge, najbolj koristijo?

Ja – »manj je več«. To me je spremljalo skozi celo akademijo, ker sem imela vedno občutek, da moram res pokazati vse, a včasih je boljše, da samo si. Drugače pa mi je najbolj pomagal gib in predvsem Tanja Zgonc. To se je tudi videlo pri mjuziklu, ki smo ga delali v ljubljanski Drami, Neron. Tam sem res ozavestila svoje telo. To mi je ogromno pomagalo pri grajenju vloge, ki raste od noter navzven. Tako ne ostane samo neka forma znotraj, ampak se v bistvu razširi še v telo. Prej sem se počutila kot štor. Sicer sem bila od nekdaj športnica, a nisem imela ozaveščenega giba, telesa. To poskušam negovati še naprej.

Je fleksibilno in kondicijsko natrenirano telo pomembno za dobro igro? Lepo oblikovano telo najbrž ni pogoj tudi za fleksibilno in udomačeno telo?

Se mi zdi, da širina in debelina telesa sploh nimata zveze z okornostjo. Okoren je lahko nekdo, ki je suhec, ali nekdo fizično močen. Primož Pirnat je primer takšnega dobrega igralca – je fantastičen gibalec, obvlada svoje telo – pomembno je, da ga zna nositi skozi vlogo. Zaveda se, kaj ima, in zna to izkoristiti. Rada bi hodila na mnoge tečaje, že na akademiji sem sicer obiskovala plesne vaje, kot mlajša sem trenirala kickbox in odbojko. Sedaj bi šla tudi na mešanico borilnih veščin in na tango – neke čisto kontradiktorne si vaje pravzaprav, ki pa ti vsaka zase pusti nekaj, kar lahko potem v vlogi spontano uporabiš. To je za igralca pomembno: da znaš veliko stvari, da si veliko izkusil, ker potem lažje gradiš vloge. 

Nehote sva se prej dotaknili tudi pojma prezence igralca – v kakšnem razmerju sta po vašem mnenju telo in prezenca?

Zame prezenca prihaja od notri in skozi oči. Koliko si živ, pristen, dojemljiv, odprt. Ravno zadnjič sem brala članek o karizmi – dali so primer Obame in njegovega predvolilnega soočenja z Romneyem, ko je izgubil prvo debato. Kaj ga je pokopalo? Njegova poza za mizo, ki je izgledala vdana v usodo. Potem so v naslednjem soočenju dvignili njegovo karizmo samo s tem, da je sedel pokončno, vzravnano, z dvignjeno glavo in odprtih oči in s tem ni pokazal vdanosti, ampak pripravljenost na boj. To je dobra prispodoba, kaj je karizma, da jo je treba negovati in da je odvisna od različnih dejavnikov, tudi telesnih.

Kako pomembna je teorija za prakso?

Zame je zelo. Res je, da se moraš strogega akademijskega znanja na začetku kariere vseeno otresti. Vedno so mi na akademiji govorili, da sem prepridna. Nikoli nisem razumela, kaj to pomeni. Zdaj razumem, da sem se res preveč trudila in hotela biti dobra. Preveč sem si želela. In sem bila v to ukleščena, poskušala sem vedno naredite vse, kar so mi drugi rekli, pri tem pa pozabljala na sebe. Po akademiji se učiš zopet zaupati sebi. 
Katere koli vloge se lotevam, poskušam čim več prebrati o ozadju, o avtorju – zdi se mi, da vsak avtor črpa iz svojega sveta in ti poznavanje tega pri kreiranju vloge pomaga. Detajli so pomembni. Nikoli pa ne gledam posnetkov predstav ali filmov, ker se bojim, da bi potem posnemala. Se mi zdi večji izziv, če sama iz sebe poskušam ujeti to, kar naj bi vloga bila.

S predstavo Sleparja v krilu sodelujete na Dnevih komedije. Koliko lažje (če?) je igrati komedije z vidika takojšnjega odziva, potrditve v obliki smeha? Občutek, da je dvorana s tabo, je najbrž neprimerljiv z odzivi v resnem žanru drame, kjer je publika bolj zadržana. Je v tem smislu bolj razbremenilno igrati komedije?

Pravzaprav je ravno obratno. Jaz imam blazno strahospoštovanje pred komedijo, sedaj sem se drugič v življenju z njo spopadla. Enkrat smo na akademiji z njo imeli katastrofalno izkušnjo – a hkrati dobro, ker nas je streznila. Igrali smo Tartuffa in ne vem, če so se gledalci trikrat nasmejali … Jokali smo, preden smo šli na oder, se tresli, želeli, da mine. Pri ustvarjanju komedije se moraš imeti lepo, moraš biti sproščen, pustiti kreativi, da pride na dan, moraš se igrati, ponujati, morajo ti pustiti, da ponujaš. Sedaj imam lepo izkušnjo s Kobalom. Sem se sicer kar malo bala, kako bo. Nikoli pa se nisem trudila, da bi bila smešna. Niti same sebe ne dojemam kot zelo duhovitega človeka oziroma nisem ravno smešna, no. Ko sem sedaj delala to vlogo pri Sleparjih v krilu, me je režiser spodbujal, naj pustim domišljiji svojo pot in mi pri tem dajal tudi dober odziv. Ob predpremieri, ko smo prvič igrali pred občinstvom, sem bila res presenečena, zakaj se tako smejejo. Ko se odzovejo, imaš občutek, da bi jim dal še, bil še bolj smešen – to lahko postane nevarno, da pritiskaš preveč, da postaneš tako odvisen od publike in tega odziva, da hočeš še in še. Zato je treba paziti, da ne pretiravaš. Hkrati je odziv publike nevaren tudi v tem smislu, ker odziv ni vedno isti, ena publika se ti na nekem mestu zasmeji, druga pa ne. Potem se ti zdi, da je nekaj narobe, da si ti nekaj naredil narobe.

Na predpremieri Sleparjev je bila polna dvorana in genialna publika, tako sem bila presrečna, da so prišli v takem številu, kljub krizi, ki se v teatru precej pozna v upadu občinstva. A še vedno je ostalo zanimanje za kulturo in to me veseli. S Kobalom smo naredili nekaj dobrega, gledalci so se tako zabavali in mi je bilo res super igrati, ker je igra za dve uri olajšala njihovo in obenem tudi našo dušo.

Na oder se najbrž sliši veliko več kot si gledalci mislimo, so bili že kakšni komentarji, ki so zmotili igro? Morda je to še najbolj vidno pri otroških predstavah, ko so otroci res neposredni, a najbrž tudi bolj pozitivni?

Takoj začutiš, če publika reagira iz nekega navdušenja in sodelovanja ali iz neke sovražnosti, arogance. Odvisno je tudi od vrste publike. Pri odraslih še nismo doživeli kakšne večje neprijetnosti. Starejše gospe znajo biti precej duhovite v svojih komentarjih – po tem vidiš, da je gledališče res živa stvar. Zadnjič na premieri Frajerja, ko se na koncu na nekem sodu zjočem čisto zraven publike, sta bili pred mano dve gospe, ki sta me skoraj spravili v smeh, ko sta komentirali, kako mi je spolzela solza po licu. To je zame čarobno, da ni četrte stene. Pri otroški predstavi na primer, Pikica in Tonček, me včasih bolj zmotijo profesorice, vzgojiteljice, ker preveč mirijo otroke in se sliši samo njihov »psst« – kar je bolj moteče kot hrup otrok, ki pa je pravzaprav njihov odziv na našo igro, otroci so samo želeli sodelovati. Zato bi vzgojitelji in vzgojiteljice morali poznati mejo, kdaj se otroci sprostijo tako, da sodelujejo, in kdaj so res nemirni in preglasni. 

Pri tem je pomembna improvizacija. Je lahko občutek za improvizacijo mejnik med dobrim in slabim igralcem?

Mislim, da ne. Se pravzaprav vsak igralec znajde, izkušnje sicer dosti prinesejo, to je res. Mene pravzaprav zelo vznemirja to, ko gre kaj narobe – ne ravno na premieri, takrat si vsi želimo, da je popolno. Improvizacije so dragocene, ker presenetiš samega sebe in ostale igralce. Gledališče takrat postane res živa stvar, pri otroški publiki je to najpogosteje. Ravno pred kratkim se je nekaj takega zgodilo, ko je otrok prišel na oder in sodeloval z mano, vzel vžigalice, ki sem mu jih ponujala, in trgoval z mano. Pred njim nihče mojega nagovora ni vzel dobesedno. Ti momenti so res vredni. Ko ti zmanjka teksta, se stvar na novo razigra, in to imam res rada.

Precej izkušenj imate pred kamero, koliko je improvizacije v filmih, tam ni toliko časa za vaje?

Pravzaprav ni toliko improvizacije. Odvisno je od režiserja in projekta. Pri Izletu ni bilo skoraj nič improvizacije. Morda le prizor v avtu. Improvizirani deli morda izpadejo bolj življenjski, ker prihajajo iz tebe. Dobro je, da se znajdeš, ker ti to tudi pride prav na avdicijah, kjer je dosti improvizacije, ker pokažejo, kako se odzivaš na samo situacijo, kakšen si do partnerja. Pri nadaljevanki, ki smo jo pred kratkim snemali z Vojkom Anzeljcem, je na koncu vedno minutka improvizacije.

Zasledila sem, da ste po Izletu še vedno dosti delali na filmu, še naprej sodelovali z Nejcem Gazvodo, lahko pričakujemo te filme v kratkem?

Z Vandimo (v režiji Jasne Hribernik, op. a.) imamo precej težav, nobeden od izvajalcev do zdaj še ni prejel honorarja. Mi je zelo žal, ker dosti ljudi živi od filma. Ne vem, kaj je sicer bilo. Montira se, upam, da pride kdaj tudi v javnost. Ker gre za zanimiv kostumski film, kakršnih pri nas ni veliko. 

Z Markom Šantićem sem snemala pred kakšnim letom, mislim da bo film prišel na festival v Portorož in bo na televiziji, ker je v produkciji RTV Slovenije. Poleti sem z Nejcem snemala tudi Dvojino, ki je krasen projekt. Je koprodukcija z Dansko in Hrvaško – z dansko igralko imava glavni vlogi. Večina filma se odvija v angleščini, kar je tudi fantastičen izziv. Sicer sem že imela podobno izkušnjo na akademiji, ko sem sodelovala s slovaško režiserko in sem igrala v angleščini. Bilo je super, čeprav sem se sprva bala, kako bo igrati v tujem jeziku, spraševala sem se, če bom zmogla razmišljati v slovenščini in potem to prevajati v angleščino. Pri Dvojini je bila neka situacija, ko se razjezim – v navalu jeze bi morala govoriti angleško, pa mi je ušla slovenska beseda. Tu se je videlo, kako v takšnih čustveno nabitih situacijah privre na dan tisto primarno. 

Načrti za v prihodnje?

Pravkar sem zaključila s snemanjem nadaljevanke z Vojkom Anzeljcem, ki na RTV Slovenija prihaja septembra. Za naprej pa nič ne vem. In me skrbi.

Vi imate sicer srečo v 'teh časih', kot pravimo, da ste redno zaposleni, sodelujete pri filmih, kako pa je bilo s srečo pri vaših študentskih kolegih? Imate vpogled v to, kaj se godi z vašimi, morda tudi kakšno leto mlajšimi kolegi?

Ja, imam srečo, ker imam socialno varnost. Moji sošolci so se sicer precej znašli, veliko delajo, a za majhen denar. Večina jih je na svobodi. Z Blažem Setnikarjem, sošolcem, sva imela res srečo takrat, da sva dobila zaposlitev v Celju, drugače pa je težko. Govorim z mladimi in vsi pravijo, kako jih skrbi. Že to je problem, da na AGRFT sprejmejo preveč ljudi za ta naš mali prostor. Tudi dosti igralcev iz starejše generacije sploh ne poznamo. Res moraš imeti srečo pri tem poklicu. In sem jo imela, da sem imela priložnost delati z Nejcem pa sedaj s Šantićem, že prej z Lapajnetom v Osebni prtljagi. Filmi so mi zelo pomagali, tudi pri igralskem razvoju. Pri filmu se res veliko naučiš, na primer, kako razčlenjevati govor. Gre za čisto osnovne stvari, ki bi jih sicer moral igralec vedeti, a na akademiji to spoznavaš na drugačen način, takrat si tudi obremenjen s toliko informacijami. Film mi ogromno pomeni, upam, da bom dobila še kakšno priložnost. Krasno bi tudi bilo, da bi bili teatri odprti do teh naših zunanjih sodelovanj, da ne bi imeli težav.

Bi šli v tujino s kovčkom, za dlje časa snemat filme?

Bi. Ravno sedaj dosti razmišljam o tem. Sem sicer vezana na Celje, a bi vendarle želela v Ljubljano, in če se mi morda ne bo nič odprlo v prihodnje, bi šla – si zunaj našla agenta in poskusila srečo, kar bo, pa bo. Vsakega igralca je sicer strah, da ne bi igral in bi bil ob igralsko kondicijo, ki je za igralca tako pomembna. Ne upam si izpustiti iz rok nobene stvari iz rok, ker mislim, da se lahko iz vsake izkušnje toliko naučiš. Ne glede na vrsto projekta, komercialo, visoke umetniške projekte, nekaj za dušo – iz vsega se lahko toliko naučiš in samo s tem rasteš. Treba je izkoristiti to, da smo mladi in še nimamo družine.