Ravno danes imate premiero nove predstave Ay, Carmela! (intervju je bil opravljen na dan premiere, 22. februarja, op. a.) ki je nastala v koprodukciji Gledališča Koper in beograjskega Ateljeja 212. Kako je prišlo do mednarodnega sodelovanja?

V koprskem gledališču gostujem sedaj že eno leto, nadomeščam Mojco Fatur, ki je na porodniškem dopustu – ravno sedaj se mi pogodba tudi izteka. S Katjo Pegan (direktorico Gledališča Koper, op. a.) se že dolgo poznava, bila je tudi umetniška vodja v Novi Gorici, kjer sem bila takrat zaposlena – ona je osebno poznala takratnega direktorja Ateljeja 212 Kokana Mladenovića in je z njim navezala še poslovne stike. Vmes sem tudi sama sodelovala z Ateljejem 212, s svojima dvema projektoma, Edith Piaf in Cuba Libre. Tako smo se vsi nevede, nehote istočasno nekako našli. Katja in Kokan sta prišla na idejo, da bi lahko delali koprodukcijo, in tako izkoristili tudi moj čas v Kopru, ko nadomeščam kolegico.

Igrate Carmelo, ki zaradi svojega prepričanja in poguma, da se upre zatiralski politiki frankistov, izgubi tudi svoje življenje. Če bi zgodbo še bolj abstrahirali, bi dobili vzporednice z vašim političnim udejstvovanjem. Se vam zdi, da s svojim političnim angažmajem izzivate podobno usodo ali vsaj neko obliko 'kazni', ki zadene tiste, ki se izpostavljajo, vsaj kakšno položnico, ker 'organizirate' proteste oziroma kavarniška druženja?

Seveda. Že Matjaž Hanžek je povedal, da je politični strah sedaj zamenjal eksistencialni. Če si v preteklosti zavestno šel v nekaj političnega, si vedel, kaj približno te čaka. Sedaj je ogrožena cela tvoja eksistenca, družina, služba – vse. Mislim, da je nevarno, da se mi morda zaprejo vse poti usvajanja. Z likom Carmele res čutim neko povezanost. Ne delujeva zelo razumsko, premišljeno. Jaz nisem politično udejstvovana, ne želim biti heroj, nimam političnih apetitov. Krivice, napravice, nepoštenje me tako nervirajo, da preprosto moram biti angažirana. Bolj me spravlja s tira to, če sedim doma in gledam poročila, kot če nekaj aktivno naredim. V tem smislu delujem s popolnoma čustvenega nivoja, kot Carmela – ona tega ne stori premišljeno. Že na samem začetku predstave se pokaže, da ni imela načrta, ni bila revolucionarka sama po sebi, to je postala spontano – ker so jo bolele krivice. Ni se mogla podrediti situaciji. Tu se pojavlja vprašanje ali zaradi strahu pred življenjem raje podrediš svojo umetnost nekemu režimu in se s tem na nek način prodaš, izigraš sebe, svojo etiko, umetniškost, ali pa ostaneš zvest sebi, svoji etiki – in narediš to, kar je storila ona – na kocko je postavila svojo eksistenco. Umetnosti brez svobode ni. Za to svobodo se moramo boriti. 

Kakšen je bil rezultat vašega kavarniškega maratona, ki ste ga organizirali pred kratkim in je bil namenjen druženju umetnikov in pozivu, da se bolj angažirajo za kulturo ter da se kritično pretresejo razmere tako v kulturi kot širše?

Odziv je bil premajhen. Prišli so tisti, ki so tako ali tako že podporniki. Ne samo umetniki, tudi navadni državljani so me prišli podpret ob skodelici čaja. Ljudje in mediji preveč razmišljajo o številkah, koliko nas je bilo – tudi na protestih, ki so se zgodili ob kulturnem prazniku – ni toliko pomembno, koliko nas je bilo, pomembno je to, da se ljudje sploh zberejo pri teh nizkih temperaturah in da se prisluhne temu, kar imajo za povedati.

Bi morali umetniki v večjem številu slediti vašemu vzoru kulturno-družbenega angažmaja?

Mislim, da nas ni dovolj. Ljudje se ne zavedajo (morda še posebej ne tisti, ki so varni v gledališčih, zaposleni) da so tudi njim lahko dnevi šteti. Že so tukaj ideje o odpuščanju, vsak trenutek se lahko situacija spremeni, zato smo vsi na istem, tako svobodnjaki kot zaposleni. Morali bi se bolj angažirati. Ne zavedamo se, da imamo morda še večjo moč kot politiki, ker znamo nastopati, znamo argumentirati, povemo, kot čutimo. Kar je najpomembnejše: imamo umetniško svobodo, da povemo, kar si mislimo. Meni sicer očitajo, da se borim za svoje privilegije – v prvi vrsti se borim za lačne, ker so brez potrebe lačni, in za tiste, ki bodo lačni jutri, in za nas, ki bomo lačni pojutrišnjem. Vesela sem, ker se nekateri vendarle oglašajo, a pogrešam igralce, glasbenike, kje je zdaj Peter Lovšin s svojo revolucijo?

So vam tudi kdaj očitali, da se izpostavljate zaradi publicitete, promocije?

Kdor koli me pozna, ve, da sem človek, ki iskreno pove, kaj si misli. Manj me stane, kot če se pretvarjam in lažem. Tudi kar delam na odru, delam iskreno, kot tako me pozna tudi gledališka publika. V ozadju besed, ki jih izrečem, ni ničesar drugega, kot to, kar je povedano. Zato mi tudi tisti, ki se ne strinjajo z mano, nikoli niso očitali, da bi se s tem promovirala. Sicer pa – kakšna promocija je to, če dam svojo glavo na prodaj? So očitali, da se borim za privilegije, ja, za svojo visoko plačo. Ob tem se vprašam, ali bi morali potem imeti vsi minimalno plačo, da nam tega ne bi očitali? Tako ali tako nimam dosti, imam za bencin, star avto in najemnino. Ne želim pa si vzeti tega dostojanstva, da bom lačna, izklapljala gretje – o čemer tudi že razmišljam! To je beda, da človek nima za osnovne potrebe in da moramo zaradi neumnosti politikov vsi obubožati.

Zakaj ste se po enajstih letih dela v SNG Nova Gorica odločili za pot svobodnjakinje?

Vedno sem si želela nazaj v Ljubljano, v Novi Gorici sem nameravala ostati bolj za kratek čas, potem pa se je gledališče zelo razživelo, veliko smo delali, bili smo izjemna ekipa, to je bila zlata doba in nisem hotela oditi. Potem pa se je zamenjal direktor in je šlo vse hitro navzdol. Iskreno rečeno, nisem želela biti več del tega propada. Ni bilo vizije, posluha za kvalitetne predstave, življenje v Novi Gorici me ni več napolnjevalo, hkrati pa sem si še vedno želela nazaj v Ljubljano, saj sem se ukvarjala s televizijo, glasbo. Tako mi je sama situacija pomagala oditi, morda sem šla v nepravem času, ker so se stvari v Sloveniji že začele obračati na slabše. Sem oseba, ki ji sicer ni nobena težava usesti se v avto in oditi gostovat po Sloveniji. Ampak vse se je začelo zapirati, teatri so polni žensk mojih let in mojega profila, bilo je težko. A ker sem vztrajna in uporna, močna želja in sanje premagajo vse ovire. Vedno sem si našla delo.

A kot sem razbrala iz mnogih vaših izjav za medije, je svoboda za vas edini modus vivendi, ki ga priznavate in edini pravi način bivanja.

Brez svobode zame ni umetnosti. Brez svobode tudi ni pravega življenja. Že tako smo nesvobodni, sama se vedno bolj počutim nesvobodno, pa ne samo sedaj, že leta prej. Ta 'demokratični' sistem, ki ga imamo, ni svoboden. Delamo za račune in kruh – in to dvakrat več za pol manj. Sama ne rabim veliko bogastva za življenje, ne želim pa da mi bodo sedaj vzeli še za račune. Sama sem vedno pripravljena vzeti kovček in oditi, če je to boljše zame. Tako zelo se omejujemo z odplačevanjem kreditov za hiše, avtomobile. Sama imam star avto in sem zato bolj srečna, ker nimam nobenega bančnega posojila. Mogoče je neumno, ampak nisem vezana na nič, bank ne zalagam z odplačevanjem kreditov. Ljudje so zato danes pod večjim pritiskom, ali bodo imeli jutri še službo, ker morajo odplačevati dolgove.

Bi se kdaj želeli spet ustaliti v gledališču? Se kdaj utrudite svoje večne neobrzdanosti, negotovosti, in ker vendarle ste na trgu, nenehnega trženja in iskanja poslovnih in ustvarjalnih priložnosti?

Nikoli se ne utrudim svojega dela, ampak tega, da se moram kot samozaposlena v kulturi ukvarjati z računovodstvom, organizacijo, z marketingom, iskanjem sponzorstev. Razmere so za samozaposlene v kulturi vedno slabše. Nisem delodajalka, sem delojemalka, kot delavec sem na trgu. In to je utrudljivo – preden sem prišla na oder, sem bila že povsem izmučena. V svobodnjake sem šla zato, da sem pripravljena vedno iti za delom. Če bi me kdo zaposlil, bi bila zelo vesela. Želim delati dobro. Za svobodnjake je preveč kruto, da moramo toliko vse delati sami, in če želiš početi nekaj umetniškega in kvalitetnega, ne moreš. Moraš se podati v komercialo, da preživiš.

Na Dnevih komedije sodelujete v kar dveh predstavah, Parole, parole ali Ni bila peta, bila je deveta in Filumena Marturano. Pred leti ste bili v Celju, po mnenju občinstva, izbrani za komedijantko večera. Zdi se, da je komedija res tisti žanr, v katerem vas režiserji najpogosteje zasedajo in kjer igralsko najbolj žarite in po katerem vas občinstvo tudi najbolj pozna. Ste zaradi tega v igralskem smislu kdaj nepotešeni?

Ja, predvsem zaradi svojega temperamenta se me res hitro da v komedijo, ker v njej pride do izraza. Primorci smo res znani komedijanti, ampak sem tudi marsikaj drugega – kar lahko pokažem sedaj v Carmeli. V Novi Gorici sem imela priložnost igrati tudi resne stvari, širok diapazon različnih stvari, ne zgolj komedije.

Katere predstave v zadnjem času bi lahko izpostavili kot vam res ljube?

Na Piaf sem najbolj čustveno navezana, je moj projekt in je na posebnem mestu. Blizu mi je sedaj Carmela. Komedijsko pa so nam najbolj uspele Parole, parole, v tej predstavi je toliko pozitive, celotna ekipa uživa vsako minuto na odru. To se širi z odra in je tisto, kar šteje, da pride do tega presežka, ki je dan občinstvu.

Sicer se mi ne zdite konfliktna oseba ali da ne bi znali najti kemije s soigralcem, pa se vam je v teh letih vendarle kdaj zgodilo, da ni prišlo do tiste sinergije, ki je potrebna za dobro igro?

Res nisem konfliktna, sem zelo temperamentna. Je pa res, da ni odvisno samo od mene. Ravno to, kako balansirati vse te odnose, uravnotežiti množico gledaliških egov, se mi zdi v našem poklicu največja umetnost. Pa ni bistvo v tem, koliko dober je igralec, ampak v različnem pristopu do dela, ujeti pa se moraš. Se mi je že dogajalo, da ni bilo stika, ampak iz tega moraš vseeno nekaj narediti. Igrati mimo drugega je težko in zelo nezaželeno, a včasih pride tudi do tega.

Čeprav komedija velja za lahkotnejši žanr, se vendarle mnoge komedije, med drugim tudi Filumena, vendarle izkažejo za kompleksnejše in kritično zastavljene. Lahko komedija nastavlja bolj ostro ogledalo svetu kot bolj spoštovane drame – ostrejše zato, ker se grenko skrije za smeh in je kontrastiranje večje, zato bolj ostra bodica resnice?

Zagotovo. Komedija ni tako enoznačna, ni zgolj lahkotna. Odvisno je od tega, kako komedijo igraš in katero besedilo vzameš. Če jo res igraš z najbolj »šmirantskimi« sredstvi, je res lahko zelo slabo. Žlahtna komedija pa je tista, ki je ne igraš na prvo žogo. Kar tudi abonenti začutijo in znajo razlikovati med komercialo in žlahtnostjo komedij. To pomeni, da smo vzgojili občinstvo v to smer, da zna prepoznati kvaliteto, kar me zelo veseli. Najrajši imam, kadar so stili zmešani, sploh sedaj pri Carmeli – ki je pravzaprav elegija, torej žalostinka, v kateri pa so tudi komični elementi. Takšno je tudi življenje, ne veš, ali bi se v določeni situaciji jokal ali smejal. Rada imam to prepletanje komičnega in tragičnega v zgodbi. Takšna je bila tudi moja Piaf. Zdi se mi, da je dober komedijant tudi veliko boljši dramski igralec kot tisti, ki komedije ne obvlada. Komedija zahteva mnogo spretnosti. Za to, da je neka stvar videti lahkotno, je naštudiran vsak gib, premišljen je vsak korak, vsaka gesta – to se na primer vidi tudi v Parolah. To je zame žlahtnost. Zato se komediji res dela neka večna krivica.

Kaj vam osebno pomenijo Dnevi komedije?

Spremljam festival, letos bom po daljšem času na Dnevih tudi sodelovala. Veseli me, da negujejo festival komedije, festival mora biti. Ravno zato, da se vidi razlika med žlahtno in šmirantsko komedijo. To zelo pozdravljam, mislim, da izbirajo dobro, in upam, da bo tako še naprej.

Letos ima festival nekaj finančnih težav, odpadel je na primer spremljevalni program.

Natančno to govorim ves čas – vzeli nam bodo vse festivale, ki jih imamo. Ne vem, čemu, kaj želijo s tem doseči, to ni rešitev iz krize. Kultura je naša identiteta, naša osebna izkaznica v tujini. Če bo šlo tako naprej, bomo Slovenci kot narod izginili. To je treba ustaviti … In sedaj nam bodo vzeli še smeh …