Zgodba
Glavni motivi te sijajno napisane igre so: občutek krivde, rekonstrukcija razbitin preteklosti in poskus pričeti življenje na novo. Sestavljena je iz petih prizorov, med posameznimi prizori mineta približno po dva meseca. Čas dogajanja je sedanjost.
Spoznamo, da ni vedno terapevt tisti, ki pomaga in odpre oči pacientu. Spoznavamo, da resnica ni vedno v izrečenem besedilu, nasprotno, dostikrat je skrita med vrsticami. Spoznamo, da sta molk in monolog enako pomenljiva. Da je dolgo trajajoče medlo nezadovoljstvo lahko hujše kot hipna bolečina. Zgodba je v celoti osredotočena na ljudi. Mesto, četudi omenjeno v naslovu, je tu le kulisa, velikanska osvetljena maketa, pred katero žarijo štiri zbegana človeška bitja.
Sprva so imela njegova dela zelo monološko strukturo, šele v zadnjem času je začel pisati drame po bolj tradicionalnem dialoškem vzorcu. Pojavlja se tudi več ženskih likov, saj se poskuša poglobiti tudi v ženske dele svoje psihe, kar mu je bilo v svojem pijanskem obdobju zelo težko. Krivda je glavno vodilo v Sijočem mestu, kjer sta tako pacient kot njegova zrcalna podoba, psihoterapevt, ujeta v začarani krog krivde in odgovornosti.
O avtorju: Conor McPherson (6. avgust 1971, Dublin)
Leta 2001 je bil Conor McPherson star komaj trideset let, a že na vrhuncu umetniške slave. Avtor desetih gledaliških iger (najznamenitejša med njimi je Jez), soavtor treh filmov, dobitnik mnogih nagrad. Conor McPherson pravi zase, da je bil vedno izgubljen v temi eksistence, da se je vedno zavedal zagate, v kateri se znajdemo že samo z dejstvom, da živimo ... da živimo v ogromnem kozmosu, v katerem smo sami le zelo majhni. Vse njegovo delo je preplavljeno s skrbjo za ljudi in zaradi tega sta mu medčloveška komunikacija in sočutje najvišji vrednoti. Njegova večna splošna zaskrbljenost in anksioznost sta ga nazadnje porinili v pisanje in pa tudi v pitje. Viski pri Ircih tako priljubljena substanca je v končni fazi preprečevala, da bi se počutil še slabše. Nadaljno popivanje pa mu je preprečilo njegovo zdravje, kjer je na neki londonski premieri dobil hudo vnetje trebušne slinavke. Tako je prav Sijoče mesto prva drama, ki jo je napisal v treznem stanju in v kateri tudi ni skoraj nič alkohola. McPherson je že v najstniških letih začel pisati kratke zgodbe, čeprav ni imel namena postati pisatelj, pa vendar je že pri rosnih 25-ih začaral bralce oz. gledalce s čarobno močjo pripovedovanje zgodb. Postal je po vsem svetu igran in nagrajevan dramatik. Po hudi zdravstveni in osebni krizi ter daljšem ustvarjalnem premoru se je leta 2005 vrnil z dramo Sijoče mesto, ki ohranja vsaj dva od najbolj značilnih elementov njegovega pisanja: sočutje in odprtost. Ob londonski premieri Sijočega mesta so zapisali, da je McPherson najboljši dramatik svoje generacije. V Sloveniji smo ga spoznali z Jezom (SNG Drama Ljubljana, 2001), Rum – vodko (Gledališče Ptuj, 2004) in Dublinsko zgodbo (Gledališče Koper, 2004), zdaj pa je pred nami Sijoče mesto (MGL, 2010).
