*
Odgovor iz Marberjeve drame Od blizu v režiji Dina Mustafića ne bi mogel biti preprostejši: prav ničesar. Zasebnost je prav tisto, česar imajo štirje odtujeni liki, kljub ali prav zaradi vsega razgaljanja in samorazgaljanja, na pretek.
*
»Če ste videli film, vam to ne bo pomagalo, saj nima zveze z našo predstavo /…/ že zaradi narave gledališkega medija ne,« je dejal sarajevski filmski in gledališki režiser Dino Mustafić. A čeprav se močni učinek uprizoritve postopoma iztrga reminiscencam na film Closer, je v Mustafićevi postavitvi vendarle neka filmska logika. Filmsko dramaturgijo na način montaže prizorov podpirajo vsa gledališka sredstva: izbrana sodobna glasba, kostumografija in funkcionalna scenografija iz videoprojekcij, ki stilizirano označuje premike v dogajalnem prostoru (galerija, akvarij, nočni klub) in času (štiri leta). Izrazito gledališka pa je logika gradnje performativnega prostora – (neštevilno) občinstvo na vrtljivih barskih stolčkih iz štirih strani obkroža bela pista, na kateri poteka dogajanje. To omogoča kompleksna razmerja med prizori: simultanost dogajanja, asociativno spajanje, ironično kontrastiranje pa tudi disociativno in nerealistično rabo gledaliških sredstev, ki dogajanje potujujejo in mu odvzemajo na trenutke prežečo nevarnost patetike ali nazornosti.
Prostor ima tudi temeljno funkcijo v razmerju do gledalcev, ki dogajanje spremljajo dobesedno od blizu. Simultani oder jih primora k temu, da aktivno ustvarjajo lastno režijo pogleda z odločitvijo, čemu slediti; tovrstno »otežkočenje« gledanja po Lehmannu služi ravno samemu ozaveščenju dejanja gledanja, preobrnitvi pozornosti gledalca na njega samega. Lagodna pozicija voajerja neke tuje zgodbe, ki se dogaja, nikoli pa se ne zgodi nam samim, je tako onemogočena: igra sama pride blizu gledalcem, ki nenadoma postanejo tisti, o katerih govori.

Tovrstnemu približanju realnosti konkretne publike služijo tudi polimprovizirani monologi štirih igralcev, v katerih se ti samorazgaljajo. V interpretaciji likov prehajajo od prvotnih nekoliko stereotipnih (skoraj filmskih) figur k vedno bolj konkretnim slehernikom, kakršni smo sami, in k temu približevanju publiki, kot rečeno, pripomorejo tudi njihovi izstopi iz vlog. Vendar nam prav v sodobni družbi priznanja, kakor jo je imenoval Foucault, izpovedi ne morejo zares do živega. Sorodno težava glavnih likov niso toliko laži, na katerih gradijo medsebojne odnose, kot je to zahteva po nenehnem priznanju boleče resnice. Tudi resnica postane zgolj orodje medsebojnega obračunavanja. Edina, ki ne hlepi za resnico, je Alice, ki s svojo kameleonsko pojavo nenehno preigrava identitete, s katerimi vsakokrat začne znova. Njeno ime je psevdonim – s pravim imenom Jane Jones se predstavlja zgolj v nočnem klubu, kjer kot striptizeta na uslugo gledalcem prav pooseblja kameleonsko identiteto. In prav, ko je najbolj ona sama, ji nihče ne verjame.

Sodobna družba javnega priznanja je po Foucaultu družba nebrzdanega užitka in odsotnosti sramu za tradicionalne pregrehe. TV produkcija z reality showi, mediji z vsem tračanjem in literatura z osebnoizpovednimi pogrošnimi deli so našli uspešen način za kapitalizacijo človekovih pregreh in potrebe po njihovem brezsramnem priznanju. Zato priznanja pregreh ali ljubezni v Marberjevi igri nimajo več funkcije približevanja, niso več moralne ali afektivne kategorije, temveč zgolj hladna izjavljanja avtonomne pozicije posameznika.

*

Vključitev osebnih izpovedi igralcev (ki so, četudi improvizirane, vselej predvsem izjave na odru pred občinstvom, torej v temelju fiktivne) morda prav v svoji nemožnosti pristnega približevanja tako (hote ali ne) razkrivajo bistveno oddaljenost sodobnih posameznikov. Celotna predstava je kakor Annina razstava »fotografij žalostnih ljudi«, med katere v zaključku s fotografiranjem občinstva vključi tudi gledalce. Ko ljudi in njihove odnose pogledamo od blizu, se šele pokaže, kako zelo smo si zares daleč.

*

ANNA: »Ne bom. Nisem. Odjebi.«

Replike iz pogovora o predstavi – o samorazgaljanju v avtorskih monologih:

Nataša Matjašec Rošker (igralka): »Ko smo začeli s tem postopkom, sem bila jaz prva na vrsti in takrat se je ta osebna izpoved meni zdela kot nek vdor v celotno dramaturgijo predstave. Zato sem se odločila, da na ravni izpovedi pravzaprav ne bo ničesar – zgolj droben telesni vdor v osebno polje publike, droben dotik, par besed, zelo nevsiljivo … kakšne asociacije to sproži? /…/ Tudi meni je nerodno, saj gre kljub vsemu za zelo osebno stvar – a prav za to v predstavi tudi gre. Koliko blizu si sploh hočemo in upamo biti drug drugemu?«

Matevž Biber (igralec): »Ta osebni segment se mi včasih zdi super, včasih pa grozljiv. /…/ Jaz pridem občinstvu blizu tako, da razmišljam naglas. /.../ V gledališču še vedno nastavljamo zrcalo družbi /…/, zato jaz vsakič vzamem nekaj iz sočasnega dogajanja in o tem povem, kar menim…«

Eva Kraš (igralka): »Jaz sem se odločila, da grem ob vsaki predstavi v nekaj novega. In vsakič poskušam biti tako poštena do sebe, da se dotaknem nekega vozla, ki me trenutno najbolj zaposluje. Na začetku mi je to šlo neizmerno na živce, potem pa sem ugotovila, da skozi te izpovedi povem več, kot bi kdajkoli bila pripravljena povedati komurkoli /…/. Stvari, o katerih govorim, so skupne človeške lastnosti, preko katerih se zbližaš z drugimi. Tako se mi zdi, da sem se prek teh izpovedi približala sama sebi.«

Branko Jordan (igralec): »Jaz sem za svoj del šel skozi obdobje improvizacije, nato pa prišel do dela, ko se spovem, do neke zaključene celote. Jasno je, da natančno vem, kaj delam – tudi če kaj improviziram, to ni stvar naključja, to ni organski navdih, ki pride od zgoraj, ampak stvar velikega vložka in dela.«

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)