Al je »umetnik in ameriški vojak,« ki pred ameriško zastavo v vznesenem političnem govoru v južnjaškem narečju, izdatno podprtim z alkoholom, zagovarja vrnitev k tradicionalnim ameriškim vrednotam. Ma je njegovo občinstvo – njegova žena, ki ga voljno posluša in ki se sprva nekoliko uporno, kasneje pa vedno krotkeje prepušča njegovim pijanim izbruhom (spolnega) nasilja. Al je Vietnamski veteran. Ma je mati, ki je izgubila edinega sina. Al in Ma sta zakonca Glass iz literarnega opusa J. D. Salingerja, ki si ju je izposodil Bernard-Marie Koltès. Ma in Al sta lika v interpretaciji Senke Bulić in Marka Mandića iz istoimenskega performansa v režiji Ivice Buljana, katerega tekst sestoji iz kolaža monologov omenjenih piscev. Ma in Al sta lika, ki eksplicitino pred občinstvom, predvsem pa drug pred drugim, preigravata neskončno propadanje prototipa ameriškega para.

Že njuni imeni zgovorno pričata o dinamiki njunega odnosa – Ma je kljub svoji ognjeviti prezenci predvsem prototip južnjaške žene in (ma)tere, Al je moški z lastno identiteto, prototip južnjaškega očeta – glave družine. Ma je »prava ženska.« Al je »pravi moški.« Nemočno odvisnost od žene kompenzira z nebrzdanim animaličnim nasiljem nad njo, spodbujenim z nebrzdanim pitjem. Ustrezna je tudi dramaturgija celotnega dogodka, ki se začne z Mainim histeričnim korakanjem pred občinstvom, njeno absurdno kafkovsko parabolo o banditu »z naukom« brez nauka in njeno pesmijo ter nato, prek insceniranih spopadov/spolnih združitev z močno telesno investicijo obeh akterjev, preide na Alove monologe, politične govore, pesmi in interakcije z občinstvom, ki kmalu prevzamejo nadzor in dominirajo do konca. Dinamika njunih zbliževanj in spopadov razkriva širši družbeno-politični kontekst – počasna destrukcija para je paralelna dekonstrukciji mitov ameriške družbe in mentalitete.

Teatralni kontekst, ki preigrava tipično »ameriške« žanre kabareta, stendapa, političnega govora/pridige, je poudarjen z glasbo v živo, z minimalno, a funkcionalno (barsko?) scenografijo in teatralno kostumografijo, ki Ma in Al umeščajo na spolzka Lynchevska tla med teatralno fikcijo, nočnimi morami in realnostjo. Pravzaprav se zdita Ma in Al še izdatna groteskna karikatura že tako grotesknih karikiranih likov iz Lynchevega Modrega Žameta (Blue Velvet, 1989), v katerega je Ma v začetku tudi res odeta. In če sta pri Lynchu Frank in Dorothy svojevrstni spoj mačistično branega Lacana in de Sada, sta ti razsežnosti pri Buljanu z močno telesno investicijo, ki pripelje do nebrzdanega pitja, nasilja, vulgarnosti, celo gnusa (npr. ob Mandićevem nenamernem bruhanju na odru), prignani do skrajne meje vzdržljivosti.

Buljanov »performans« se začne z Maino zgodbo »z naukom« brez nauka in zaključi s ponovno poroko para (pijanega Ala in v črnino odeto, pretolčeno Ma) – ob notah pesmi House of the Rising Sun v izvedbi občinstva. Smisel te popolne potrošnje telesa in afektov na odru je tako – njena ne-smiselnost. Močna raba performativnih sredstev, ki potujujejo teatralnost igre in jo spreminjajo v groteskno farso, razkriva inherentno teatralnost pa tudi performativnost mita ameriškega sna, ki obstaja zgolj tako dolgo, dokler ga igramo. Sorodna je nebrzdana potrošnja nasilja in perverzne seksualnosti v filmski parodiji žanra slasherja z zgovornim naslovom Red, White and Blue (Simon Rumley 2010) ali v filmu Twentynine Palms (Bruno Dumont, 2003). Oba umeščena v ameriško južnjaško okolje z odsotnostjo smiselne žanrske naracije dekonstruirata mitološke vzorce ameriške mačistične družbe in imperialistične politike.