Nika Leskovšek, SiGledal, 19. 10. 2010

Konkretna poezija (Tennesseeja Williamsa)

KRITIKA (Tennessee Williams: Menažerija, r. Anica Tomić) - Umetnost, ki jo piše življenje, ali življenje, ki ga piše umetnost.

Menažerija / borstnikovo.si

Nedeljsko sekcijo Mostov so zapolnili gostje iz reškega gledališča z že kvalitativno potrjeno predstavo (nagrajena je bila za dramaturgijo in igralske stvaritve), pod katero se podpisuje tandem: režiserka Anica Tomić in dramaturginja Jelena Kovačić. Gre za trenutno zelo popularen in relativno mlad hrvaški dvojec, ki dobiva pozitivne odzive tudi v tujini. Na Borštnikovem srečanjuse je ekipa predstavila s Stekleno menažerijo Tennesseeja Williamsa, naslovljeno kar Menažerija.

Če prav pomislim, so tekstualno predlogo pravzaprav uporabili zgolj kot odrivno desko za avtorski polet. Kar zopet ni povsem točno, saj bi po drugi strani lahko rekla, da so uprizorili čisto esenco Williamsovega soparnega in zatohlega južnjaškega, psihološko in sociološko klavstrofobično zadušljivega, morda (ker se nikakor ne gre otresti vsaj relativnih občutkov krivde) tudi brezizhodnega, gotovo pa do neznosnosti »zaciklanega« sedanjika. Potem pa pride gost. Skoraj oprijemljiva možnost spremembe je nenadoma tu, pije limonado in naklonjeno kramlja s hčerko.

Karakterna podstat Williamsove Laure sicer ni več dobesedno krhka in porcelanasto lomljiva, tudi njena obsesija s steklenimi figuricami umanjka. Preokupacije obeh otrok so prestavljene v poglobljen »umetniški kontekst«: Laura poje in tudi obožuje opero, Tom, prodajalec čevljev, svoje občutke preliva v (histerično konkretno) poezijo. Ampak v obeh primerih gre pravzaprav za umetnost, ki jo piše življenje, hkrati pa za življenje, ki ga piše umetnost – rekviziterka, šepetalka, kostumografka v enem sedi ves čas predstave ob strani kot (postarana) deklica za vse in dopolnjuje inscenirano uprizoritveno sliko. Avtoreferencialno se uprizoritev ves čas sprašuje o možnostih interpretacije različnih arij in nesrečno izpetih (ljubezenskih) zgodb, ki jim hči sprijaznjeno zre v oči, medtem ko mati vztraja v absolutnem zanikanju imobilnega stanja. Potem pa pride gost. Skoraj oprijemljiva možnost spremembe je nenadoma tu, pije limonado in naklonjeno kramlja s hčerko.  
 
Formalno predstava učinkuje kot prikaz absurdistične mešanice zaprašene, repetitativne, okostenele in kar je še te dolgočasno predvidljive malomeščanske navlake, iz katere se norčuje Ionesco. Čeprav je seveda kontekst drug, forma ostaja približno ista. Moralne (in družbene) konvencije so le vikendaški luksuz za tiste, ki si jih lahko privoščijo, bi rekel Williams – sicer v gotovo bolj romantični formulaciji. Scenski minimalizem je poenostavljen na prispevek štirih stolov, medtem ko definicije prostora (duha) ustvarjajo gibalna določila. Vsa izrazna sredstva so potencirana: oddaljenost cilja in ponavljanje gibov ter fraz, gneča na »verandi« in klavrni poskus plesa – a poskus vendarle – Laure in gosta, drenjanje na premaloštevilnih stolih … Okrog lastne osi vrteče se podobice ustavljajo zamrznitve  v spačenih grimasah resnice. Pričakovanje Dogodka med gostom in Lauro negira ponavljajoča se glasbena podlaga, ki se v ključnem trenutku »loopa« v pravo malo večnost. Zgodi se seveda nič, pa tudi če se ne bi … Ozračje, v katerega le provizorično na vsake toliko zaveje svež zrak ali (elegantno prezrt) emotivni odvod, ostaja nepremakljivo in zadušljivo moreče.

Uprizoritev (si) neizbežno zastavlja vprašanje (upoštevanja) ciljne publike in njene predhodne seznanjenosti z besedilom. Če se je gledalec pozabaval z Williamsom malo podrobneje, potem je lahko odnesel pretresljivo upodobitev ukleščenosti v lastno  ekonomsko, fizično in psihološko nemoč. Pretresljivo toliko, kolikor predstava ni enodimenzionalno patetična v poskusu zgolj prezentacije tragike, ampak distancirana  v poudarjanju reprezentacijskega okvirja. V srž tragičnosti vstopa skozi kontekst navidezne komičnosti, ki jo povzročita strnjenost in odrinjena realnost dogajanja.
 
Medtem pa je lahko preostala publika dobre tri četrtine predstave in več zrla v absurd, ki je ob repeticijah bledel v svojem komičnem efektu, in poskušala razvozlavati skope vsebinske indice, ki so pravzaprav mejili že na področje Williamsove zasebnosti (zakaj se Tom nenehno preobuva v vedno nov par čevljev? Zakaj jih potem v umetniškem izpadu besno zmeče ob steno? Čemu Laurino tekanje?). Tem gledalcem uprizoritev šele v zadnjem delu nenadoma v hipu retrospektivno razloži, dobesedno hitrostno zdrdra ozadje dogajanja, pri tem izbruhu realnosti pa še vedno ne zajadra v detajle, ampak ohranja deziluzijski portret družbe v generalni (sodobni) perspektivi. Kljub temu niso ostali prezrti dosežki igralcev, ki so v nenavadnem stilu poglobljeno kopali po emotivnih bremenih, obenem ohranjali nevtralni nivo statusa quo in vanj samoumevno vključili groteskne izpade. Torej: času prilagojeno, a kljub temu izčrpno in eksaktno branje Williams(oveg)a (in) besedila ali absurd s trpkim priokusom sedanjosti. Vsakomur svoje.
Menažerija
Po motivih Tennesseeja Williamsa
HKD Teatar Rijeka
Premiera: 11. 3. 2009, HKD Teatar Rijeka

Režiserka: Anica Tomić
Dramaturginja: Jelena Kovačić
Oblikovalec luči: Dalibor Fugošić
Oblikovalec zvoka: Aleksandar Jovanović
Izbor in obdelava glasbe: Frano Đurović

Igrajo:
Edita Karađole
Andreja Blagojević
Damir Orlić
Dražen Mikulić

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)

FBS

Nika Leskovšek, SiGledal, 16. 10. 2010
Študentske sobe
Nika Leskovšek, SiGledal, 17. 10. 2010
Študentske produkcije na Štuku, drugič
Katja Čičigoj, SiGledal, 20. 10. 2010
Bistvo gledališča: nenehna metamorfoza
Katarina Koprivnikar, SiGledal, 21. 10. 2010
Razmazane gledališke maske
Nika Leskovšek, SiGledal, 25. 10. 2010
Škodljiva neškodljivost zgolj komičnega
Nika Leskovšek, SiGledal, 26. 10. 2010
Kritika, ta izkušena devica
Nika Leskovšek, SiGledal, 12. 5. 2011
P-ostajanja slovenske drame
Nika Leskovšek, SiGledal, 31. 8. 2010
Beatlomanija?