V nadaljevanju prispevkov, povezanih s kratkim romanom Triptih Agate Schwarzkobler Rudija Šelige in s tokratno izdajo tega dela pri založbi Mladinska knjiga, objavljamo zapis Andraža Gombača, urednika pri dnevniku Primorske novice, ki je za sedanjo izdajo napisal spremno besedo. Z Rudijem Šeligom se je po zanimivi poti spoznal že kot najstnik, ga zatem večkrat obiskal in trikrat intervjuval – jeseni leta 2003 je z njim opravil tudi zadnji pisateljev intervju, ob tisti priložnosti pa je nastala tudi fotografija, ki bo objavljena v naslednjem prispevku. Za okus v branje dajemo tudi del spremne besede, naslovljene 61 gramov reizma in povrh še nekaj spominov. Andraž Gombač bo kot gost sodeloval tudi na osrednjem dogodku, posvečenemu temu izjemnemu literarnemu delu in predstavitvi knjige, ki bo v četrtek, 10. maja, ob 11.00 uri v knjigarni MK Konzorcij v Ljubljani.
ANDRAŽ GOMBAČ: 61 GRAMOV REIZMA
Rudija Šeliga (1935-2004), eno največjih avtoritet v slovenski kulturi druge polovice 20. stoletja, sem poznal samo zadnjih pet let njegovega življenja, ne, komaj dobra štiri. Pa vendar mi je verigo srečanj z njim spomin precej podaljšal, jo raztegnil, kakor bi bila elastična. Na enem koncu – oziroma začetku – je pripeta prav na pisateljevo najslavnejšo mojstrovino, kajpada Triptih Agate Schwarzkobler.
Šolsko leto 1998/1999 se je iztekalo in poletje se je pričenjalo, ko sem v domačem Podgradu štopal proti Kopru, pravzaprav proti travniku ob izviru Rižane, kjer smo pripravljali zaključni žur gimnazijskega razreda. Z iztegnjenim palcem sem stal ob glavni cesti, ki razmejuje Čičarijo in Brkine ter povezuje Reko in Trst. Stal sem, dokler ni ob meni ustavil avto, iz katerega je gledal bradat obraz. Takoj sem ga prepoznal. Rudi Šeligo je bil kot pomemben pisatelj in »družbeno-politični delavec« pogosto na televiziji, v časopisih in seveda tudi v šolskem programu. Vedel sem, da se pelje iz bližnje vasice, iz Sabonj, od koder je njegova žena Lidija in kjer pisatelj občasno piše.
Odprl je vrata, vprašal, kam grem, in povedal, da me lahko pelje samo do Kozine, potem pa se bom na poti proti morju moral nekako znajti, saj bo on tam zavil desno, gor proti Ljubljani. Prikimal sem in prisedel. Dal mi je roko, se predstavil. Rekel sem, da vem, kdo je. Kako tudi ne bi, saj se o njem učimo v šoli, poleg tega pa me zanimata literatura in gledališče, nekaj tudi že pišem za koprsko gimnazijsko glasilo Maestral in objavljam v Primorskih novicah. Čakajte, me je ošinil, pa ne da ste sin tiste gospe, ki me je nedavno nagovorila v podgrajski trgovini, mi omenila tudi sina, ki da pomalem že piše in se zanima za literaturo in gledališče?! Ta sem, sem potrdil. Namrščil se je in vprašal, ali je mama povedala, da me je povabil k sebi v Sabonje. Je povedala, sem zamencal. In zakaj še niste prišli, ga je zanimalo. Huh, sem skomignil, pač, nekako nerodno mi je bilo ob misli, da me k sebi vabi literat iz šolskega berila. Da nisem vedel, ali misli resno. Pa mislim, je pribil. Pridite! Ko sem na Kozini stopil iz avta, sem mu obljubil, da pridem. Kmalu.
Nekaj dni zatem sem na ustni maturi iz slovenščine moral potegniti enega od listkov, izžrebati vprašanje, naslov literarnega dela, o katerem bom kaj povedal. Izvlekel sem in prebral. Rudi Šeligo: Triptih Agate Schwarzkobler. Izpitni komisiji sem takole, mimogrede, navrgel, ah, tale pisatelj pa mi je ondan ustavil, ko sem štopal. Glavni zasliševalec, profesor slovenščine, se je nasmehnil in povedal, da to ni edino zanimivo naključje: o temeljnem proznem besedilu slovenskega modernizma moram pripovedovati 16. junija, na datum, ki za moderno književnost nikakor ni nepomemben – v ta dan, sloviti Bloomsday, je Joyce stlačil celotni roman Ulikses. In glej ga, v enem samem poletnem dnevu in še noči, ki mu sledi, se odvije tudi Triptih!
Šeligu sem o vsem tem poročal med prvim obiskom v Sabonjah. Dobil sem ga pred hišo, pri barvanju lesenih letvic na dvoriščnih vratih. S čopičem je nanašal barvo, poslušal, kaj so me spraševali na maturi in kaj sem odgovarjal. Resnobnega obraza se je šalil: »A res, to sem hotel povedati? Aha, a tako – Agatina pričeska, ki je sprva urejena, potem pa postopoma razpada, da je glavna metafora? A sem prav povedal? Če nisem, me kar popravite, vi zdaj veste bolje kakor jaz.« (Nikoli me ni tikal, četudi sem mu to kot veliko mlajši kmalu predlagal. Je pravil, da spoštovanje mora biti na obeh straneh, ne samo na eni.)
V naslednjih pomladih in poletjih sem večkrat odkolesaril v pet kilometrov oddaljene Sabonje ali jo tja peš mahnil skozi gozdove in čez polja. In Šeliga v štirih letih trikrat intervjuval za Primorske novice. Prvič že kmalu po spoznavni vožnji do Kozine, še istega poletja. Prosil sem ga za pogovor o njegovih »delovnih počitnicah« v naših krajih.
Je pristal. In pripovedoval, da ima človek na vasi »pregled nad celim dnevom in mogoče nad celoto sveta«, da v Sabonjah vstaja zgodaj, gre včasih na sprehod, nabirat gobe, dopoldne dela – »brkljam po papirjih« – in popoldne postori kaj okrog hiše ali na vrtu. Da skuša »loviti naravni ritem«, gre torej tudi spat zgodaj in zlasti v miru o čem razmisli. Da v Ljubljani človek leta po sestankih in kuje razne »akcije«, da je podobno v Kranju, medtem ko v Sabonjah lahko sede in razmisli, je pripovedoval. »Po snovi pa o vaškem okolju in življenju nimam povedati ničesar,« je pristavil.
V Sabonjah je tistega dne govoril tudi o svoji novi drami Kamenje bi zagorelo, ki jo je na oder ljubljanske Drame postavljal režiser Janez Pipan. Še posebej zavzeto je Šeligo opisoval roman, ki ga je pravkar pisal. Sprva je bil naslovljen Neizrečeno izgubljeno, leta 2002 pa je kot Izgubljeni sveženj obveljal za njegov zadnji véliki tekst, mu na Rožniku prinesel tudi kresnika za najboljši domači roman leta. Šeligo je za kuhinjsko mizo pripovedoval, da ga skozi nastajajočo pripoved žene nekaj novega. »Očitno me je obsedla ideja, da to, kar se s človekom dogaja, ni vezano le nanj, ampak potuje skozi čas, iz roda v rod,« je pojasnjeval. Da govori o »eni in isti zgodbi, ki poteka od začetka našega štetja do danes«, da »gre za usodo, ki skozi čas potuje iz človeka v človeka«, da »so ti posamezniki v različnih stoletjih samo posoda te usode«, ne pa nosilci »akcije, ideje in odnosov do sveta« kakor v »pravem« romanu. Povedal je, da se je naslonil na Tomažev gnostični evangelij in da bodo v romanu nastopili trije Tomaži, tudi revolucionar dvajsetega stoletja – tedaj še nisem mogel ne zaslutiti ne vedeti, da bi mu kot model zanj utegnil služiti Dušan Pirjevec, legendarni partizan Ahac, med drugim urednik zbirke Znamenja pri mariborskih Obzorjih, kjer je leta 1968 izšel tudi Šeligov Triptih Agate Schwarzkobler.
Pisatelja sem med pogovorom v Sabonjah vprašal, ali pričakuje, da bo takšenle novi roman obveljal za prelomnico, kakor je davno tega njegov Triptih Agate Schwarzkobler. Odgovor je pričel z vzdihom: »Ah, to težko rečem. Če pa že omenjate Triptih, moram reči, da mi gre malo že na živce. O tem smo že toliko govorili … Navsezadnje je to moj mladostni tekst. Nekaj časa sem se držal te poetike, zdaj pa se je že dolgo ne. Hja, če je bil prelomen …«
Trmasto sem ponovil, da Triptih vendarle velja za prelomnico. »Ja, vsekakor, a se v to ne spuščam,« je prikimal. »Hočem reči, da je minilo že precej časa, odkar sem se odpovedal poetiki, ki je pristajala na tako imenovani reizem, na tisto, kar vidi oko, in na izmik vsaki ideji. Vsaki ideji se sicer ne moreš izmakniti, bil je samo poskus.« Da ga to ne zanima več, je poudaril, ne gre mu več za »formalni prelom s tradicijo«, sploh pa: »Triptih je bil pisan v času preglednejšega sveta. Družbena in politična ideologija sta bili zelo trdni. Kar je prevladovalo, je bilo pregledno in jasno, zdaj pa živimo v času, ki ga je težko opredeliti.«
V prvi izdaji ima Triptih komaj šestdeset, sedemdeset strani, pred nemogočo nalogo pa bi se postavil, kdor bi želel sešteti ves papir, ki so ga popisali razlagalci te nenavadne umetnine. Letos, ob njenem abrahamu, jo dobivamo v četrti izdaji – prvi ponatis je v ugledni knjižnici Kondor pri Mladinski knjigi izšel leta 1982, drugi pa v isti zbirki leta 1994, ob uvrstitvi Triptiha med čtivo za maturitetni esej. V obeh ponatisih sta Šeligovo zgoščeno besedilo med bralce pospremili razmeroma obsežni, temeljiti študiji. Prvo je napisal poglavitni apologet in interpret reizma Taras Kermauner, tudi izumitelj samega poimenovanja, drugo pa mlajši Denis Poniž.
»Triptih Agate Schwarzkobler je danes že klasika«, je svojo razpravo – že leta 1982! – začel Kermauner. Njegova oznaka je kajpada pohvalna, laskava, a tudi nevarna. Vemo, kaj je klasika: umetnina, ki jo večina pozna, a le redkokdo še prime v roke. Ko literarno delo pojasniš, ovrednotiš in za povrh uvrstiš v kanon, medtem ko spočetka revolucionarno, že kar nedopustno literarno smer razglasiš za sprejemljivo »tradicijo«, lahko nehote blokiraš drugačna, neobremenjena, sveža branja.
Poudariti pa velja, da je Triptih – to potrjujeta že številnost in raznolikost interpretacij – v marsičem »problematičen« tekst. In prav zato je še zmeraj zanimiv, izzivalen. Velikim umetninam dolgoživost omogočajo prav dozdevne napakice, ki preprečujejo dokončno definiranje tega in onega, puščajo odprte poti za nove poglede novih bralcev.
Toliko za zdaj. V spremni besedi h knjigi, ki izide maja, bo mogoče prebrati še o vplivih na Šeliga med pisanjem Triptiha, o njegovem navezovanju na Tavčarjevo Visoško kroniko, razvijanju reizma, pisateljevem temeljitem poznavanju žensk, njegovi prepogosto spregledani ironiji, celo humorju in še o marsičem.
Andraž Gombač
***
Andraž Gombač se je 19. maja 1980 rodil v Postojni in odraščal v Podgradu. Maturiral je na Gimnaziji Koper, iz primerjalne književnosti in slovenistike pa diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Od tretjega letnika gimnazije piše za Primorske novice, kjer je danes zaposlen kot urednik kulture. Z družino živi na Koprskem.