Dramsko delo Gregorja Strniše Žabe ali prilika o ubogem in bogatem Lazarju je kljub problemskim arhaizmom, ki se dotikajo mračnih eksistencialnih tematik, poetsko živa tvarina, polna besednih iger in svežih pesniških in retoričnih figur, ki delo vztrajno držijo nad gladino zgodovinske pozabe. Nadrealnost in absurdnost ciklične zgodbe o večnem manku, o neuslišani želji, ki človeka, ki je »najbolj od tega sveta«, žene v kupčije s hudičem, sta prepredena še z dobršnjo mero simbolizma. Biblični motivi Lazarja ali pa Eve in jabolka dobijo v Strniševem tekstu povsem nove razsežnosti; motiva »obujenja« in »greha« sta bistvena, a vznikata iz absurdne in temačne metafizične baze, ki je bolj kot veri blizu skepticizmu in ujetosti v osebne simbolne strukture.

Posebnost izvedbe Žab Mestnega gledališča Ptuj je poleg igralske bravuroznosti vsekakor njena kompleksna in večplastna postavitev. Režiser Jernej Lorenci si je tokrat zamislil nekonvencionalno, v avditorij med občinstvo podaljšano rampo, gledalce pa je posedel tudi na dno odra. Prizorišče dogajanja tako postane utesnjeno kot Satanova krčma, ki meji na zatohlo močvirje, reprezentirano z vseobdajajočim avditorijem; igralci so ves čas prisotni na odru brez možnosti posamičnih izhodov. Prostor pa je s tako strukturo (paradoksno) tudi izredno odprt, fokus igralcev ni več frontalen, ampak je razpršen. Struktura klasičnega gledališča črne kocke se razbije tudi tako, da je v vse kotičke gledališča izpuščeno izdatno več luči kot navadno. S tem občinstvo avtomatično postane participant – na katerem koli mestu v teatru gledalec sedi, zre tudi v svoj duplikat, drugega gledalca oziroma gledalce, ter je tako primoran k refleksiji lastne pozicije znotraj (dotične) predstave. Gledalsko mesto pa je nadvse kompleksno in celo paradoksno, saj poleg tega, da prevprašuje funkcijo gledalca na splošno, hkrati zavzame tudi čisto simbolno vlogo. Občinstvo so »dušice«, »žabice«, sleherniki, ki bi lahko imeli za seboj Lazarjevo izkušnjo barantanja s hudičem. Igorju Samoborju kot Točaju-hudiču iz občinstva uspe celo izvabiti regljanje.

Avtoreferenčno strukturo Lorenci odpre tudi tako, da igralcem v usta položi didaskalije. Tako ti prehajajo med vlogo in pripovedovalsko funkcijo, ki vedno že izpostavlja fiktivnost odrske situacije. Ravno ta Lorencijeva tendenca pa je tista, ki ji uspe preseči pri Strniši vsebovane moralistične in eksistenčne arhaizme tako, da se postavi na distančno pozicijo, ki bolj ustreza sodobni strasti do realnega, doseženi s konstantnim priznavanjem lastne fikcijskosti. Lorencijeva interpretacija Žab ne ostaja dolžna niti kritičnemu pogledu na razmerje med fikcijo in realnim, s katerim se vseskozi poigrava. Tisto, kar smo vseskozi imeli za najbolj realno, se izkaže za fiktivno. To je najbolj eksplicitno pri uporabi videokamere, ki naj bi bila ultimativna beležka realnega. »Live videi«, ki so predvajani v predstavi, so pravzaprav vnaprejšnji posnetki, čeprav protagonist na odru s kamero snema situacijo, ki je na prvi pogled identična predvajani na ekranih. Lazar počasi od nog proti glavi snema popolnoma oblečenega Točaja, ko pa kamera postopoma spolzi do trupa, se izkaže, da je trup upodobljenca na posnetku gol in da gre pravzaprav za telo in obraz Lazarja. Lorenci je pretkan, razgrinjanje fikcije medijev ima tudi čisto gledališko reprezentacijsko funkcijo ogledala, v katerem Lazar v Točaju-hudiču ugleda lastno podobo.

Pretkana struktura ptujske postavitve Žab s svojo perspektivično-iluzionistično scenografijo, na kateri se odvije teater absurda, uspe na inovativne načine priklicati večplastno strniševsko simboliko, medtem pa se skoraj na skrivaj tudi oddaljuje od nje tako, da vseskozi razkriva dogajanje kot fikcijsko. Ravno ta premik pa je tisti, ki razbija pretirano dramatičnost in moralizem, ki danes ne bi delovala več tako, kot sta v sedemdesetih.

Strniševe Žabe, pod katere se je kot režiser podpisal Jernej Lorenci, nenehno nihajo med fizičnim in metafizičnim. Radko Polič je izpostavil poseben pomen kreiranja in igranja vloge, ki je s primerjavo molitve mejila že na nekaj sakralnega. Kako pa ste vi doživljali proces ustvarjanja predstave in kreiranja vloge?

Igor Samobor: »To je pa težko vprašanje (smeh). Sam tekst je v bistvu prilika, to je nekaj, kar bo imelo na koncu neko zgodbo, nauk, in ta mora biti jasen ter razločen. Tu je zmeraj 'tisti, ki gnete' in tisti, ki 'se ga gnete'. Pri Strniši je to malo bolj zakomplicirano, za razmišljanje je ogromno prostora, moje osebno razmišljanje niti nima toliko zveze s procesom. Najbrž pride človek v neko obdobje v življenju, ko se sprašuje, kje je možna združitev, kje je končna združitev, ali je bila ta 'prarazdelitev', ta izgon Adama in Eve iz raja, začetek hudičevskega trpljenja. Hudiča in hudičevko (lika v predstavi, op. a. ) lahko vzamem kot moški in ženski pol, ki gre skozi večnost in je obsojen na neskončnost v večnem hrepenenju po združitvi … take misli so me obdajale, ko sem se ukvarjal z vlogo.

Kako sem se pa jaz tega loteval … lahko povem samo to, da sem prav to vlogo že dvakrat igral, a zame je bil zdaj spet popolnoma drugačen pristop. Ko sem to isto predstavo delal v Mali drami, smo šli čez drugačen proces, bolj smo se držali prilike, več je bilo poudarka na tej hudičevsko-filozofski temi. Ko pa primerjam obe predstavi, vidim, da sta imeli podobno poanto – ta tekst se lahko naredi na sto načinov. Moja vloga se razlikuje samo v tem, koliko sem starejši.«

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)