Tako kot vedno nas je tema pozdravila v uvodnem delu predstave, le da je ostala dlje, skupaj z »novicami« o smrti. Nekdo je pojedel obilen zajtrk in umrl zaradi prebavnih težav, nekdo ni vedel, kje bi prečkal cesto, in ga je povozil avto ... Smrt. Povsod okoli nas je, kot življenje, le da ji težje pogledamo v oči. Prav tako je večni del gledališča, tudi lutkovnega. Da, lutke, ki so same po sebi mrtve, lahko s to temo zarežejo v naše meso. Lutkovno gledališče ni nastalo za otroke z ličnimi, nežnimi obrazi lutk. Bistvo lutkovnega gledališča je oživljanje »mrtvih«.

 

 

Medvedek s človeško roko in pokvarjenim očesom (gumb, ki predstavlja njegovo oko, visi na nitki) govori o nastanku sveta. Otroškemu risanju našega obličja je sledilo poslušanje delov telesa. Vsak ima svoj zvok, svojo glasbo. Vsak del živi sam zase in hkrati skupaj. Izredno ritmičnemu ter igrivemu začetku je sledil mračen, brutalno obarvan del. Okostja živalskih glav so nam pripovedovala apokalipso, nad njihovimi glavami pa so se odpirale slike in s tem nove teme. Nastanek sveta, religija, nacizem in ubijanje nedolžnih jagenjčkov, mučenje in ubijanje živali (za močnejši učinek so ob tem živalske lobanje dobile jezik – meso), apokalipsa. Življenje in smrt. V ospredju je na svojem majhnem odru z mikrofonom stalo belo, prestrašeno jagnje. Žrtev naših potreb in potez. Koliko jagnjet smo in še bomo žrtvovali? 

 

V ta morbidni svet so nas popeljali še globlje. V dveh velikih epruvetah, napolnjenih z vodo, sta spregovorila mrtva obraza z majhnim, žuželčjim telesom, ki se je neprestano zvijalo. Njuno sopenje sta še obogatila s spraševanjem: »Nekdo drug je ti, kdo si ti?« Proti koncu luč v dvorani ter monolog o izginjanju sveta in nato tema.

 

 

Predstava je pripovedovala več zgodb na različne načine (veliko mesa za prežvečiti) – z besedami, zvoki, s slikami in samimi lutkami ter njihovo likovnostjo. Iz trenutka v trenutek so se odpirala in zapirala nova okna. V obraz kričijo dejstva. Mrtvi oživijo in nas nagovarjajo. Grozljivka na odru, ki ima čisto svojo dimenzijo. Preseneti nas s svojimi potezami, vendar nas ne prestraši, ker vse to že vemo, je nekje v nas. Na začetku se smejemo humornim nastavkom tega »mrtvega« sveta, na koncu ni nič, samo mi – dualizem mesa in duše.

 

Teme predstave so nam znane, izgovorjene besede smo slišali že večkrat. Ampak lutkovni svet je lahko grotesken, lahko je samo okostnjak, lahko je brez telesa ali pa jih celo menjava, lahko je mrtev in spet drug trenutek živ in prikazuje življenje na nam neprijazen način. Ni srečnega konca, je le življenje, kruto in resnično. To je to. Zadržan aplavz pa je potrdil ohlapnost našega mesa. 

***

Že vrsto let v času Festivala Borštnikovo srečanje vsakodnevno izhaja Bilten, ki ažurno in temeljito poroča o celotnem dogajanju na festivalu. Vsebinsko Bilten bogatijo in ustvarjajo mladi avtorji, študentje ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in mariborske Filozofske fakultete. Bilten z njihovo pomočjo pokriva širno polje festivalskega dogajanja, s spremembami v 2010 pa vnašamo svežino v prav vsako celico Festivala!
(Ksenija Repina Kramberger)
 
Na Sigledal festivalsko dogajanje bogatijo prispevki sodelavcev spletnega portala slovenskega gledališča www.sigledal.org kot tudi prispevki avtorjev Biltena, ki tako razširja svoje polje vidnosti še izven festivalske lokacije.
(Nika Arhar, urednica spletnega fokusa Borštnikovo srečanje 2010 na Sigledal)