Stanisław Ignacy Witkiewicz je eden najkompleksnejših avtorjev poljske in svetovne avantgarde. Danes sodi med klasike 20. stoletja. Ponorela lokomotiva (1923) na nevsakdanji in izjemno duhovit način povzema njegova umetniška in filozofska iskanja. Strojevodja in kurjač, ki ju žene nenavadna in skrivnostna strast, skleneta, da bosta z nezaslišano hitrostjo pognala svojo parno lokomotivo čez vse razumne omejitve, postaje in signale. Rada bi doživela vznemirljivi vrhunec hitrosti in zanosa in videla, kako je na drugi strani. Izkaže pa se, da nista navadna železničarja, temveč razvpita zločinca, ki sta se izmaknila roki pravice. Njun nevarni eksperiment pokvarijo potniki, ki bi radi ustavili drveči vlak. Tako se nori poskus izkusiti katastrofo metafizičnih dimenzij sprevrže v »navadno« železniško nesrečo.
Iz gledališkega lista
Uprizarjanje Ponorele lokomotive Stanisława Ignacyja Witkiewicza (ali Witkacyja, kot se je sam podpisoval) od ustvarjalcev zahteva precej umetniškega poguma. Igra brez teze v dveh dejanjih z epilogom, ki jo je Witkacy napisal pod vplivom svojega avantgardnega programa Uvod v teorijo čiste oblike v gledališču, zavrača vsakršno apriorno uprizoritveno rešitev in nas pelje po neznanih in neodkritih poteh. Čeprav so po eni strani Witkacyjeve umetniške ideje v našem času kuriozum posebne vrste, jih je nedvomno vredno ponovno premisliti z vidika sodobnega ustvarjalca, saj je eden tistih umetnikov dvajsetega stoletja, ki je svoje reformistične ideje artikuliral z vso teoretsko jasnostjo in jih v svojem delu tudi praktično uresničeval. …
V uprizoritvi Ponorele lokomotive se sicer nahajamo na Witkacyjevi parni lokomotivi, a gre za metaforo gledališča in življenja, za katero se zdi, da slabih sto let po Witkacyju ponovno izgublja svojo vznemirljivo srž. Na lokomotivo vstopimo tik pred zagonom. Kurjač Mikołay Wojtaszek in strojevodja Zygfried Tengier se pred odhodom poslavljata od zaročenke Julie in žene Zofie. Ponorela lokomotiva se morda začenja kot dramska predstava v slogu psihološkega realizma, ki uprizarja subtilne odnose, iz katerih vsake toliko udarjajo nabrušene replike. Prikazuje nam sliko ujetega, nepristnega življenja, hkrati pa tudi podobo gledališča, v katerem nezadržno narašča napetost, ki jo Ponorela lokomotiva mora sprostiti, da bi lahko razvila svoj metafizični potencial.
(Eva Kraševec: Avantura metafizičnega nemira)
Poljski pisatelj, slikar in filozof Stanisław Ignacy Witkiewicz (1885–1939) je eden tistih slikovitih avtorjev, katerih del ni mogoče ločiti od njihovega življenja. Za časa življenja mu je to dejstvo izrazito škodilo. Negativna legenda o njegovi nevsakdanji, v marsičem izstopajoči in razvpiti osebnosti je namreč zasenčila njegovo delo, predvsem pa povzročila, da ga precejšen del strokovne in laične javnosti preprosto ni jemal preveč resno.
(Darja Dominkuš: (Ne)identificirani ostanki človeštva)
Trdim, da je med Witkacyjevim časom in sodobnim časom nekakšna zveza, da je današnja evropska kriza v marsičem ponovitev evropske krize z začetka 20. stoletja. ... Taka komedija ni nujni odgovor na krizo Evrope zato, ker bi jo utegnila blažiti, temveč zato, ker kot vzroke krize razgali prav 'koristnost', 'konsistentnost' in 'psihologijo'.
(Gregor Moder: Čemu Witkacy v teh težkih časih?)
