Prvič je v pravem gledališču nastopila že v tretjem letniku gimnazije, ko je v Slovenskem mladinskem gledališču igrala v predstavi Hiša Marije Pomočnice Silvana Omerzuja. Naslednja postaja je bila Akademija za gledališče, radio, film in televizijo, kjer pa je že v četrtem letniku nastopila v Barčici za punčke v ljubljanski Drami, kjer se je potem leta 2009 tudi zaposlila. Lansko sezono je bila Irina Čehova, potem je nastopila v predstavi Božič pri Ivanovih in pa v zmagovalki Festivala Borštnikovo srečanje, Ponoreli lokomotivi. Letošnjo sezono je odprla s Šeligovo Svatbo, med drugim je nastopila tudi v Gazvodovi Divjadi, te dni pa se pripravlja na premiero predstave za otroke Gledališka bum-bonjera.

Če začneva kar s Ponorelo lokomotivo. Zakaj misliš, da Julia tako hrepeni po neke vrste norosti?

Glede na to, da ima pričakovanja in potrebo po nečem več, ki je ne zna niti sama čisto artikulirati, živi Julia eno tako nezadovoljeno, zanjo podpovprečno, brezciljno življenje. Ker ne sme na lokomotivo, kamor vsak dan hodi njen zaročenec Mikolay nalagat premog, si predstavlja, da je tam nekaj, kar bi jo lahko zadovoljilo. Ker ne sme tja, je želja po tem toliko večja. Ko se ji skupaj z gospo Tengier uspe pretihotapiti na lokomotivo in izve, da nameravata strojevodja Tengier in Mikolay lokomotivo peljati zmeraj hitreje v neskončnost, dokler se ne bodo zaleteli v nasproti prihajajoč vlak, sta strah pred smrtjo in vznemirjenje, ki ga ob tem Julia občuti, zanjo točno to, kar išče. Bolj kot po norosti, bi rekla, da hrepeni po zelo močnem psihofizičnem doživetju, ki se po mojem mnenju nahaja v trenutku tik pred katastrofo.

Kako bi to njeno hrepenenje postavila v družbeni kontekst današnjega časa?

Ljudje smo zmeraj bolj neobčutljivi, zdi se mi, kot da je vedno več potrebno za srečo, sploh v materialnem smislu, in da ravno v tem smislu nismo nikoli potešeni. Kar je normalno, ker smo izgubili stik s sabo. Istočasno pa smo zmeraj bolj neobčutljivi na vse, kar se dogaja okrog nas. Upam, da ne bo to preveč dobesedno, ampak človeštvo, sploh zahodna civilizacija res zmeraj hitreje drvi v katastrofo.


Tina Vrbnjak v vlogi Julie Tomasik. Uprizoritev Ponorela lokomotiva Stanisława Ignacyja Witkiewicza v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi SNG Drama Ljubljana (sezona 2012/2013) / Foto: Peter Uhan
Bistveno vlogo v predstavi predstavlja glasba oziroma songi in klavirski jam. Kako hitro ste začeli vaditi z glasbeno predlogo?

Fanta sta začela že takoj na začetku, vadila sta tudi med počitnicami, ker smo imeli deljen študij. Midve z Nino pa občasno z njima. Sama sem sprva imela malo več klavirskih vložkov, ki smo jih potem zreducirali na minimum. Kar je prav. (smeh) Tudi vsebinsko gledano  − onadva sta tista, ki poganjata »mašino«, Julia vleče stvar naprej na drugem nivoju.

Kakšno oporo nudi igralcu element glasbe?

Odvisno od projekta. Če delamo predstavo od začetka, brez vseh odrskih elementov, glasba, ko se kasneje pojavi, gotovo doda svoje k dojemanju odrske situacije. Ni nujno, da je glasba zmeraj nekaj, kar oseba v situaciji sliši, lahko je zgolj atmosferska, pa vseeno vpliva na igro, čeprav se je treba temu včasih zavestno upirati. Z glasbo v Lokomotivi preigravamo celo paleto odnosov, od tega, da smo z glasbo eno, do tega, da igramo proti njej. Sama si pri igranju Julie z glasbo lahko zelo pomagam.

Se še spomniš, kako je bilo, ko ste prvič nastopali pred publiko? Ponorela lokomotiva, se mi zdi, toliko bolj živi s publiko …

Seveda, ker komunicira s publiko. Ob koncu predstave imam zmeraj občutek, kot da smo nekaj naredili skupaj z gledalci. Prvič je bilo, tudi zaradi treme, strašno, saj direktno nagovarjam gledalce. Iz predstave v predstavo pa je bilo tudi to lažje in je postajalo v vedno večji užitek. Se pa še zmeraj v publiki znajdejo ljudje, ki jim tak način najbolj ne odgovarja.

Ali je kdaj s strani publike na kakšni ponovitvi prišlo do nepričakovane reakcije?

Ja, seveda. Na začetku predstave kot Julia pridem k Mikolayu, da mu prinesem malico (to je njen izgovor, da lahko vsak dan pride na peron in potem mogoče celo stopi na vlak). Prinesem mu kolačke in steklenico chartreusa. Vprašam ga, ali ve, kaj je to chartreus. In ker ne ve, vprašam, ali ve morda kdo iz publike. Za pravilni odgovor obljubim večerjo z igralko (ki mi je dovolila, da lahko to rečem). Nihče ni nikoli odgovoril, v glavi pa sem zmeraj imela ta strah, kaj bo, ko enkrat nekdo bo. In tudi je. Igrali smo v Mini teatru, kjer sem publiki za nagrado obljubila večerjo z Robertom Waltlom. Oglasil se je gledalec, ki je najprej popravil mojo izgovarjavo besede chartreus, potem pa je pravilno odgovoril na vprašanje. Naslednji dan je res klical v Mini teater, da je dobil za nagrado večerjo z Robijem ... Pa še … Ko sem enkrat na eni izmed ponovitev Mikolayu rekla, da se bo to noč razpočil, se je zgodilo, da mi je na to odgovorila gospa iz publike ter rekla, da naj pazim, da se ne bom jaz razpočila, ker ji tako kričim na uho ... Kar je pri tej predstavi super, je to, da se lahko na vse odzivamo. 


Tina Vrbnjak v vlogi Julie Tomasik. Uprizoritev Ponorela lokomotiva Stanisława Ignacyja Witkiewicza v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi SNG Drama Ljubljana (sezona 2012/2013) / Foto: Peter Uhan
Zapisano je bilo, da ustvarjanje Ponorele lokomotive od ustvarjalcev zahteva precej umetniškega poguma. Bi se kot ustvarjalka predstave lahko strinjala s tem?

Če bi šla predstavo gledat kot gledalka in ne bi bila del ustvarjalnega procesa, potem bi se mi verjetno predstava zdela pogumna v iskanju stika s publiko, v soočanju z glasbo, potem v odpiranju nekih tem, kot je recimo problematiziranje odnosov med igralci, ljubosumja med igralkami različnih generacij, ki ga preigravava z Majo Sever, brisanje mej med odrskim in privatnim … Če pa gledam s strani samega procesa ustvarjanja, smo krasno sodelovali in do končnega rezultata prišli postopoma. Nič ni bilo na silo, vse je prišlo sproti, po občutku in v dialogu z igralci, režiserjem, koreografom, glasbenikom …

Kaj misliš, da je tisti presežek, ki ga daje Ponorela lokomotiva?

Pri tej predstavi se mi zdi dragocen že omenjen stik, ki se vzpostavi med gledalci in igralci. Potem pa še kolektiv igralcev na odru, ki smo ves čas odzivni in pozorni drug na drugega. Predstava ima sicer točno določeno strukturo, pa kljub temu omogoča konstantno poigravanje, celo odstopanja od strukture. 

Kadar zadnje čase govorimo o Jerneju Lorenciju, govorimo o kolektivni igri oziroma o simbiozi igralcev. Z njim si nedavno sodelovala tudi v uprizoritvi Šeligove Svatbe. Kaj je torej tisto, kar z vami "naredi" Lorenci?

Lorenciju veliko pomeni medsebojno sodelovanje, zato si, se mi zdi, tudi izbere tako ekipo ljudi. Eden izmed ključev, da je tako, kot je, je tudi stremljenje k temu, da se imamo med procesom dela dobro, da smo drug do drugega pošteni in da smo pošteni do tega, kar delamo. Dajemo si prostor, a smo hkrati skupaj, v tem je čar. Smo skupina, hkrati pa je vsak zase svoj svet. Ne bi rekla, da Jernej zastavlja visoke cilje; bolj kot sama kvaliteta, končni produkt ali pa to, da mora biti predstava presežek, mora biti presežek odnos nas vseh.


Tina Vrbnjak v vlogi Taje, ločenke. Uprizoritev Svatba avtorja Rudija Šeliga v režiji Jerneja Lorencija in izvedbi SNG Drama Ljubljana (Sezona 2013/14) / foto Peter Uhan
Je to torej tisto, kar on zahteva?

To je tisto, kar se na vajah zgodi. Ne vem, če to on ravno zahteva. Nič kaj dosti ne zahteva.

Torej bolj pusti?

Pusti. Pa dialog je. Med vsemi nami. Pri uprizarjanju Svatbe se vsi počutimo kot avtorji vsega. Na koncu se dela ne da zreducirati na: to-je-bil-režiser, to-je-bil-glasbenik, to-je-bil-koreograf … ker smo v proces vpleteni tako, da imamo občutek, da smo vsi nekako sodelovali pri nastajanju vseh plasti predstave.

Pred kratkim si tudi nastopila zunaj lastne institucije v predstavi Divjad, ki v bistvu govori kar zgodbo tvoje generacije. Kako je bilo sodelovati v tovrstnem projektu?

Super. Tekst, ki ga je Nejc napisal, govori o vseh mogočih problemih, ki se dogajajo naši generaciji. Ni je tegobe, s katero se liki v Divjadi ne bi soočali. V tem smislu sta tekst in predstava, ki bi ju lahko dali v predal z oznako hiperrealizem, zelo nerealistična, hkrati pa besedilo daje igralcu pri ustvarjanju vloge v raziskovanje ogromno psihološkega materiala, kar je za igralca seveda velik užitek.

Najbolj dragoceno pa se mi zdi sodelovanje s pripadniki svoje generacije. Mislim, da se lahko od vrstnikov, ki so na nek način podobno neizkušeni oziroma izkušeni, kot si sam, in jih imaš priložnost spremljati pri delu, ogromno naučiš. Hkrati pa se počutiš varnega, ker ti ni treba ničesar dokazovati, ustvari se sproščeno okolje, kjer se ne bojiš narediti napake, in si zato lahko še bolj ustvarjalen.

Kako pa je bilo sodelovati z Nejcem Gazvodo, ki je v bistvu filmski režiser?

Z Nejcem smo igralci sodelovali še pred začetkom vaj, pri nastajanju besedila in oblikovanju likov, kar je bilo zame novo, ampak zelo koristno. Ko smo enkrat začeli z vajami, je Nejc točno vedel, kaj hoče od posameznih situacij, in nam je za nove interpretacije puščal le še malo prostora. Na drugi strani pa mi je bila zelo všeč njegova gledališka naivnost in navduševanje nad določenimi izraznimi sredstvi in prijemi, ki jih za razliko od filma omogoča gledališče, ki pa so v bistvu že preizkušeni in jih ponavadi dojemamo kot samoumevne.


Tina Vrbnjak v vlogi Sestre Angelike Glembay. Uprizoritev Gospoda Glembajevi Miroslava Krleže v režiji Ivice Buljana in izvedbi SNG Drama Ljubljana (Sezona 2011/2012) / Foto: Peter Uhan
Kaj je tisto največ, kar je od tebe zahteval režiser?

Mislim, da bi se bilo treba najprej vprašati, kaj je tisto največ, kar od sebe zahtevaš sam. Vsak posameznik v projektu je izjemno pomemben, kot je pomembno to, kar on hoče, česar noče, kar misli in kakšno je njegovo stališče do tega, kar delamo, s čim se mogoče ne strinja. Ne želim degradirati tvojega vprašanja, ampak razmišljanja v smislu, kaj od tebe zahteva režiser, se mi zdijo napačna, saj gre za vrsto gledališča, ki počasi izumira. Zares pomemben se mi zdi dialog in pa to, kar ti sam zahtevaš od sebe.

Katera je bila prva gledališka predstava, v kateri si nastopala?

Bila sem še v tretjem letniku srednje šole, ko sem nastopila v predstavi Slovenskega mladinskega gledališča Hiša Marije Pomočnice, ki jo je režiral Silvan Omerzu. Na Akademiji sem v četrtem letniku nastopila v Barčici za punčke, ki jo je režiral Aleksandar Popovski, zaradi česar sem potem dobila službo v ljubljanski Drami. V gimnaziji pa smo imeli gledališko skupino Gnosis, kjer smo v drugem letniku uprizorili Alamuta, to je v bistvu moja res prva gledališka predstava. Ampak takrat sem morala najprej na avdicijo, da sem sploh dobila vlogo. Od takrat naprej nisem bila več na nobeni gledališki avdiciji, ker jih pri nas skorajda ni.


Tina Vrbnjak v vlogi Metke. Uprizoritev Barčica za punčke Milene Marković v režiji Aleksandarja Popovskega in izvedbi SNG Drama Ljubljana (Sezona 2008/2009) / Foto: Peter Uhan
Če se malo ustaviva v Mariboru. Kaj je bilo tisto, kar te je pritegnilo k dramski igri, gledališču? Je bila to morda mariborska gledališka hiša?

V srednji šoli sem hodila v gledališče, ampak spet ne toliko, ker preprosto nisem imela denarja. Od drugega letnika sem sicer res bila v srednješolskem gledališču, ampak sem poleg tega delala še druge stvari. Potem, ko je prišel čas, da smo morali na prijavnico napisati, kaj bi radi šli študirat, pa nisem vedela, kaj drugega napisati kot AGRFT. Pa to sploh ni bilo tako, da bi to bila želja od nekdaj … Ampak ko sem takrat na koncu pomislila, kaj bi, je bilo pa to to.

Se ti je že kdaj zgodilo, da bi ti kakšna izmed vlog sledila v realnosti?

To, da bi mi prav neke karakteristike vloge sledile v vsakdanje življenje, se mi še ni zgodilo. Tudi rahlo ne verjamem v to. Ali pa preprosto ne funkcioniram na ta način. Se pa zgodi, dostikrat, da če sem del zelo intenzivnega procesa, nekako ne morem nehati razmišljati o tem. Kar seveda ni nujno dobro.

Se ti zdi, da lahko znotraj institucije kot igralka rasteš?

Rasteš lahko, če delaš to, kar te zanima, in če lahko v nečem, kar te sprva ne zanima, najdeš izziv. In potem je na nek način vseeno, če je to v instituciji ali ne. Na začetku, ko so me vzeli v službo v Dramo, nisem toliko delala, imam pa zdaj recimo to srečo, da veliko delam. Vendar se mi zdi prav, da slediš temu, kar te zanima, tudi takrat, ko te drugi ne angažirajo, saj se lahko tako s svojimi projekti aktiviraš tudi drugje, zunaj matičnega gledališča. Zmeraj je dobro, če lahko recimo delaš z ustvarjalci, s katerimi nimaš možnosti sodelovanja v instituciji, kjer ne morejo ali pa tudi nočejo delati. Tako prideš v stik z drugimi ljudmi in z drugimi načini dela.

Če se navežem na intervju s Tino Gunzek, ki je, prav iz podobnih razlogov, izrazila ravno to željo − da bi, če bi lahko, najraje delala »na svobodi« …

Tudi meni se zdi »na svobodi« super to, da menjavaš okolja, sodeluješ z različnimi ljudmi in nisi direktno vpleten v hierarhične lestvice institucij. Sama ves čas poskušam delati še druge projekte zunaj Drame. Po Akademiji je bila to tudi moja želja ... pravzaprav se mi zdi, da si to marsikdo želi. Zdaj pa ne bi šla »na svobodo«, v veliki meri zato, ker se v svojem kolektivu zelo dobro počutim, sploh ker imam to srečo, da imam med sodelavci zelo dobre prijatelje, Evo, Nino in Aljaža, ki nas v gledališču zanimajo podobne stvari in nam je znotraj Drame omogočen prostor in čas, da to raziskujemo. Po drugi strani pa nisem dovolj pogumna, da bi šla »na svobodo«. Vse bolj kaže, da bodo razne komisije na ministrstvu s svojim varčevalnim razporejanjem denarja med institucionalno in neinstitucionalno produkcijo onemogočile kakršnokoli ustvarjanje »na svobodi«. Ostalo bo par gledaliških hiš, ki bodo same sebi namen.


Tina Vrbnjak v uprizoritvi Božič pri Ivanovih Aleksandra Ivanoviča Vvedenskega v režiji Oliverja Frljića in izvedbi SNG Drama Ljubljana (Sezona 2012/2013) / Foto: Peter Uhan
Kakšnih vlog si želiš za naprej?

Na to, kakšnih vlog si želim, nimam odgovora. Bolj gre za to, kakšnih projektov si želim in kakšnega načina sodelovanja.

In kakšnega načina sodelovanja si želiš?

Želim si takih projektov in sodelavcev, kot sem ji imela do zdaj. Izredno lepo sem se imela s puncami v predstavi Božič pri Ivanovih, kjer ni bilo nobene konkretne vloge, ampak smo naredile predstavo, v kateri zelo uživamo, pa tudi sam proces je bil krasen. Super je bila Ponorela lokomotiva, Apollinairovih Enajst tisoč batin v Mladinskem gledališču … skratka želim si sodelovanja v projektih, v katerih smo v prvi vrsti ljudje, nato pa ustvarjalci, ki skupaj delamo za nekaj. 

***

(Ponorela lokomotiva ostaja v naši družbi do petka, 20. decembra 2013, ko se bomo po njej veselodecembrsko sprehodili z dramaturginjo nagrajene predstave, Evo Kraševec! Ostanite priSiGledani!)