Odlomki iz gledališkega lista

»Uprizarjanje Ponorele lokomotive Stanisława Ignacyja Witkiewicza (ali Witkacyja, kot se je sam podpisoval) od ustvarjalcev zahteva precej umetniškega poguma. Igra brez teze v dveh dejanjih z epilogom, ki jo je Witkacy napisal pod vplivom svojega avantgardnega programa Uvod v teorijo čiste oblike v gledališču, zavrača vsakršno apriorno uprizoritveno rešitev in nas pelje po neznanih in neodkritih poteh. Čeprav so po eni strani Witkacyjeve umetniške ideje v našem času kuriozum posebne vrste, jih je nedvomno vredno ponovno premisliti z vidika sodobnega ustvarjalca, saj je eden tistih umetnikov dvajsetega stoletja, ki je svoje reformistične ideje artikuliral z vso teoretsko jasnostjo in jih v svojem delu tudi praktično uresničeval. […]
V uprizoritvi Ponorele lokomotive se sicer nahajamo na Witkacyjevi parni lokomotivi, a gre za metaforo gledališča in življenja, za katero se zdi, da slabih sto let po Witkacyju ponovno izgublja svojo vznemirljivo srž. Na lokomotivo vstopimo tik pred zagonom. Kurjač Mikołay Wojtaszek in strojevodja Zygfried Tengier se pred odhodom poslavljata od zaročenke Julie in žene Zofie. Ponorela lokomotiva se morda začenja kot dramska predstava v slogu psihološkega realizma, ki uprizarja subtilne odnose, iz katerih vsake toliko udarjajo nabrušene replike. Prikazuje nam sliko ujetega, nepristnega življenja, hkrati pa tudi podobo gledališča, v katerem nezadržno narašča napetost, ki jo Ponorela lokomotiva mora sprostiti, da bi lahko razvila svoj metafizični potencial.«
Eva Kraševec: Avantura metafizičnega nemira

»Poljski pisatelj, slikar in filozof Stanisław Ignacy Witkiewicz (1885–1939) je eden tistih slikovitih avtorjev, katerih del ni mogoče ločiti od njihovega življenja. Za časa življenja mu je to dejstvo izrazito škodilo. Negativna legenda o njegovi nevsakdanji, v marsičem izstopajoči in razvpiti osebnosti je namreč zasenčila njegovo delo, predvsem pa povzročila, da ga precejšen del strokovne in laične javnosti preprosto ni jemal preveč resno.«
Darja Dominkuš: (Ne)identificirani ostanki človeštva

»Trdim, da je med Witkacyjevim časom in sodobnim časom nekakšna zveza, da je današnja evropska kriza v marsičem ponovitev evropske krize z začetka 20. stoletja. ... Taka komedija ni nujni odgovor na krizo Evrope zato, ker bi jo utegnila blažiti, temveč zato, ker kot vzroke krize razgali prav 'koristnost', 'konsistentnost' in 'psihologijo'.«
Gregor Moder: Čemu Witkacy v teh težkih časih?

»[…] Zaradi dramske napetosti in tempa sodi Ponorela lokomotiva med Witkacyjeve mojstrovine in dokazuje njegovo sposobnost ustvariti sugestivno gledališko podobo z raznorodnimi povezavami in kar najmočnejšim učinkom. […] Ponorela lokomotiva je igra močnih čutnih vtisov, v kateri podobe in zvoki kar prekipevajo. Začne se v svetlobi zahajajočega sonca in krvavih plamenov, ki bruhajo iz odprtega kurišča. Ko se svet pogreza v mrak, se velika pošast odpravlja v ničnost, v peklensko brezno noči in ognja in pušča za seboj vse, kar je trajno: kraj, cilj in osebnost. «
Daniel Gerould: S parno lokomotivo v prihodnost

»Pospešena telesa na ponorelem prevoznem stroju, ki pri tem doživljajo skorajda orgazmično zadovoljitev […] v sedanjem času pametnih strojev dobijo novo razsežnost.«
Maja Murnik: Telo, hitrost, pospešeno telo

»Ker mora portretist imeti, kot se je nekoč v tramvaju izrazil Axentowicz, živce kot vrvi, sem sestavil pravilnik, ki je na videz humorističen, je pa posledica mračnih izkušenj. […] Zato sem postavil pravilo: Klient mora biti zadovoljen. Vsakršna kritika in popravki na zahtevo so izključeni, zato pa lahko model ali njegovo okolje portret zavrne, če jim ni všeč, in naroči drug portret, če jaz to prenesem.«
Stanisław Ignacy Witkiewicz: Nekaj sorazmerno precej splošnih pripomb o portretih nasploh in o mojih portretih posebej

»Kajti vse, kar obstaja, torej: mi sami, psihično in fizično, veliki kompleksi pojavov v naravi in predmeti – ima to temeljno značilnost, da v manjši ali večji meri tvori določene celote ali enote, sestavljajo pa ga deli, povezani v to enoto, oziroma predstavljajo enost v mnogoterosti ali narobe, ta zakon imam za temeljni zakon bivanja. Zato trdim, da umetnost zmeraj izraža eno in isto, neposredno izraža ta edini zakon, ne glede na kakršnekoli postranske življenjske, uporabne, razumne vidike. Občutenje enosti v mnogoterosti nam je dano neposredno skozi enost naše osebnosti, našega 'jaza', zato umetnost imenujem izraz osebne individualnosti. Ker je to občutje temeljno, sem ga imenoval metafizično občutje, v nasprotju z drugimi, od tod izvira mnogo nesporazumov med menoj in mojimi nasprotniki. «
Stanisław Ignacy Witkiewicz: O Čisti Obliki