Eva Kraševec je iz dramaturgije na ljubljanski Akademiji diplomirala leta 2011, potem pa je sprejela mesto hišne dramaturginje v ljubljanski Drami. Znotraj lastne institucije je letos sodelovala pri uprizoritvi Svatbe, lani pa v predstavi Božič pri Ivanovih ter v nagrajeni Ponoreli lokomotivi, ki je bila izhodišče najinega intervjuja. Kot dramaturginja poskuša delovati tudi izven institucije, kot recimo pri projektu Bezgova pravljica v Lutkovnem gledališču Ljubljana, za katerega je napisala tudi literarno predlogo. Trenutno z režiserjem Igorjem Pisonom pripravlja uprizoritev po romanu Angel pozabe Maje Haderlap, kjer sodeluje tudi pri nastajanju dramatizacije. Ob tem se pripravlja na nov projekt z igralko Tino Vrbnjak in dramaturginjo Nino Šorak, ki ga je navdahnil roman Knjiga o Blanche in Marie švedskega prozaista in dramatika Pera Olova Enquista. 

Kaj mislite, da je bilo tisto, s čimer je Ponorela lokomotiva prepričala žirijo letošnjega Festivala Borštnikovo srečanje?

Ponorela lokomotiva je predstava izvirnega formata, je spoj uprizoritve dramskega besedila, performansa in koncertne forme. Tovrstna mešanica žanrov je pogostejša v flamskem gledališču; sama izjemno cenim ustvarjalce, kot so Needcompany ali Kate McIntosh, ki pa seveda v žanrski presek vstopajo bolj s polja plesnega ali likovnega performansa. Predstave omenjenih avtorjev so tako kot Ponorela lokomotiva rezultat intenzivnega skupnega ustvarjanja, kar verjetno predstavlja tudi določen odmik od tako imenovanega režijskega gledališča, ki je imelo močen vpliv tudi na generacije mlajših režiserjev. To se na srečo v zadnjih letih spreminja, seveda tudi po zaslugi režiserjev, kot je Jernej Lorenci, ki ustvarja razmere za skupno ustvarjanje.

Kaj vam je v dramaturškem smislu predstavljalo največji izziv ob postavljanju Ponorele lokomotive?

Pri študiju uprizoritve sem se veliko ukvarjala z dramsko napetostjo in dramatičnostjo kot tako, saj je v Witkiewiczevi igri kljub drvenju prek vseh meja dogajanje precej statično, besedilo pa stilizirano in precej zgoščeno. Glede na to, da lokomotivo predstavljata dva klavirja, je seveda precejšen del dramaturgije tudi v glasbi. Moj drugi zastavek pa je bil prav v iskanju dramaturških povezav na vseh ravneh, od aktualnostnih do vsebinskih poudarkov in seveda tudi formalnega vidika, torej kaj v današnjem času dojemamo kot čisto formo, ki jo je s svojim delom utemeljeval Witkiewicz? Kdo smo mi, ki se ukvarjamo z gledališčem? Kakšno je gledališče, ki ga soustvarjamo? Čedalje bolj me zanima fenomenologija gledališča, tako sodobnega kot tudi v zgodovinskem smislu.

Kaj pomeni čista forma, kot si jo je zastavil Witkiewicz, umetniku danes?

Marsikatera postavka čiste forme, kot jo je razvijal Witkiewicz, je bila v drugi polovici dvajsetega stoletja seveda uresničena, kot izpostavlja Hans Thies Lehmann v Postdramskem gledališču, vendar pa sama mislim, da gre pri iskanju čiste forme še za nekaj drugega, in sicer prav za ustvarjalski izziv, za vsakokratno zavračanje apriornih rešitev v umetnosti, za živost in seveda tudi za aktualnost.

V gledališkem listu ste zapisali, da se mora gledališče “v vseh obdobjih in številnih pojavnih oblikah na novo spoznavati”. Kako to, po vaši oceni, uspeva slovenskemu gledališču?

Mislim, in v tem gotovo nisem edina, da se slovensko gledališče nenehno razvija. Zaenkrat še imamo bogato in kakovostno produkcijo številnih gledališč, neinstitucionalnih skupin in posameznikov, ki pomembno sooblikujejo slovensko gledališko pokrajino. Upala bi si trditi, da je po kvaliteti in raznovrstnosti ena bolj razvitih v Evropi. Prav zato je bila nedavna odločitev komisije na Ministrstvu za kulturo glede predloga za nadaljnje financiranje do določenih ustvarjalcev in producentov omalovažujoča, če ne celo žaljiva.

Pa konkretno v SNG Drama Ljubljana?

Drama je zame posebno gledališče, zato objektivno težko ocenjujem njen trenutni položaj. Gre za gledališče, ki nosi težo nacionalnega, kar je svojevrstna odgovornost. Drama je nastala v specifičnem zgodovinskem trenutku, takrat je imelo gledališče še nekoliko drugačno poslanstvo kot sedaj, in s tem tudi družbeno vlogo. Mislim, da se je od takrat marsikaj spremenilo in tudi vlogo nacionalnega gledališča je potrebno ponovno premisliti v vsakem obdobju tudi glede na čas in družbeno-politične okoliščine. V družbi trenutno zaznavam porast konservativnosti, morda je to eden od odgovorov na vsesplošno negotovost in strahove, ki jih doživljamo. Jaz ne maram konservativizma. Ne v življenju, ne v gledališču.

V Drami ste zaposleni kot dramaturginja. Poklic dramaturga je bil v svojih temeljih povezan s poklicem dramskega pisca, vseeno pa danes sama definicija tega, kaj točno počne dramaturg, še zmeraj predstavlja določeno uganko. Kaj vse torej počne dramaturg, redno zaposlen v gledališču?

Kot dramaturginja v Drami berem dramska besedila ter ocenjujem njihovo uprizoritveno potenco, sooblikujem repertoar, delam pri aktualnih produkcijah kot uprizoritveni dramaturg, skupaj z režiserjem in ostalo avtorsko ekipo pripravljam koncept uprizoritve, analiziram besedilo in na razčlembni vaji predstavim uprizoritvene možnosti, poskrbim za dramaturgijo uprizoritve, pišem članke in urejam Gledališki list, spremljam ponovitve uprizoritev, pri katerih sodelujem, vodim nekatere obnovitvene vaje, sooblikujem abonmajski program ter nekatere dodatne dejavnosti v okviru Drame, kot je denimo nastajajoči izobraževalni program Drame in še kaj.

Ob vsem tem pa delujete še zunaj matične institucije?

Zelo pomembno se mi zdi, da se ne zapiram v okvir ene strukture ali institucije in da svoje delovanje razširjam, kolikor je to seveda v moji moči. Vsako leto tako sodelujem pri vsaj eni uprizoritvi izven Drame. V pretekli sezoni je bila to Bezgova pravljica v Lutkovnem gledališču Ljubljana, sezono prej Marija Antoaneta z režiserjem Matejem Filipčičem, tudi letos pripravljamo zanimiv projekt, a trenutno še čakamo na rezultate razpisa.

Se vam mogoče zdi, da je poklic dramaturga, kar se tiče priznanj od zunaj, spregledan?

V tem oziru je marsikateri poklic v gledališču spregledan, saj gre za kompleksen sistem, ki je odvisen od stoodstotne predanosti vsakega posameznika, ki kljub dolgoletnemu trudu ne bo nikoli doživel zunanjega priznanja za svoje delo. Gre pa seveda tudi za igro različnih dejavnikov, ki vplivajo tudi na izpostavljenost določenega poklica, za tradicionalne vloge pri ustvarjanju uprizoritve, ki se prav tako spreminjajo … Pregovorno naj bi tudi držalo, da je dramaturgija najboljša, ko je neopazna, kar je začaran krog. Če sem iskrena, pa moram vprašanju pritrditi.

V okviru študijske izmenjave ste leto preživeli tudi na Freie Universität v Berlinu. Kako bi rekli, da je to obdobje zaznamovalo vaš dramaturško-gledališki pogled?

Študij na Institut für Theater in Filmwissenschaft je na izjemno visokem nivoju, spoznavala sem nove metodološke prijeme in se podrobno poglabljala v nekatera poglavja gledališke in filmske teorije ter zgodovine, ki smo jih sicer delno obravnavali tudi na ljubljanski Akademiji. To obdobje je v precejšnji meri vplivalo tudi na moj gledališki okus, saj sem videla uprizoritve najrazličnejših ustvarjalcev, ki sodijo v sam vrh sodobnega gledališča. Tretji vidik pa je bil seveda povsem profan, saj sem se zaljubila v Berlin, v njegov utrip in zgodovino ter agilnost in družbeno kritičnost civilne družbe.

Kako kot dramaturginja prepoznate dober dramski tekst oziroma gledališko predlogo?

Imam svoje skrivnosti. Gre za različne ključe, odvisno od tipa dramskega besedila. Pri prvem branju je bistvena odprtost, pri nadaljnjem poglabljanju pa seveda izostrena presoja potenciala, ki ga ima določena igra ali besedilo za morebitno uprizoritev.

Niste se odločili za poklic igralke, niste se odločili za poklic gledališke režiserke, ampak za poklic dramaturginje. Kako to?

Dramaturgija je najtesneje povezana z mojimi željami.

Se vam je kdaj zgodilo, da je projekt med ustvarjanjem ubral povsem drugo pot? Ali da je bila vaša vizija v popolnem nasprotju z režiserjevo?

Temeljite predpriprave na uprizoritev bistveno zmanjšajo to možnost. Lahko pa se zgodi, da si določene rešitve predstavljamo drugače, vendar ni v tem nič tragičnega. Vsak se lahko kdaj zmoti ali pa je mogočih več med seboj različnih vizij. Pomembno je, da se dotaknemo bistva, da celota deluje in da komunicira na način, kot smo si želeli.

Kaj vam je najbolj ostalo v gledališkem spominu leta 2013?

Težko vprašanje. Mogoče delo na uprizoritvi Božič pri Ivanovih, pri kateri občudujem profesionalnost, kolegialnost in ustvarjalnost celotne ekipe, še posebej igralk, ki so pri tej uprizoritvi skupaj s ponovitvami in gostovanji opravile izjemno delo. 

***

(V ponedeljek, 23. decembra 2013, na SiGledal veselodecembrske intervjuje zaokrožujemo s še eno Borštnikovo nagrajenko, umetniško vodjo Prešernovega gledališča Kranj Marinko Poštrak. Se SiGledamo!)