Ana Kržišnik Blažica, 2. 10. 2020

Moč je v nežnosti

Gledališče Koper, SNG Nova Gorica, Drama SNG Maribor, Federico Garcia Lorca HIŠA BERNARDE ALBA, režija Yulia Roschina, premiera 2. oktober 2020.
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Pogovor z režiserkoYulio Roschina pred premiero drame Hiša Bernarde Alba.

 

Hiša Bernarde Alba. Nekako prelomna zgodba v tvoji karieri, kajne?

V resnici me ta zgodba spremlja že vse od prve predstave, ki sem jo ustvarila na akademiji, le naslovi in perspektive, iz katerih sem jo obravnavala, so se spreminjale. Lahko bi rekla, da me spremlja že od rojstva, vendar je občutek, da sem del nje že tisočletja. Kot bi bila za večno ujeta v ta ponavljajoči se prizor.

 

Besedilo te je samo poiskalo, najprej ti ni bilo všeč, nato si ga sprejela in potem te je posrkalo vase.

Ideja za predstavo se je, kot se v mojem življenju navadno zgodi, pojavila spontano, intuitivno. Federica Garcíe Lorce nisem natančno poznala, v spominu sem imela njegovo mehkobo, poetičnost in nežnost in temu sem takoj rekla da. A ko sem se čez nekaj mesecev poglobila v zgodbo, sem doživela hud odpor in celo jezo nase, na življenje, na usodo. Zgodba se namreč dotika teme in teme, v katero se nisem želela več potopiti. Pa vendar, ker sem nekaj mesecev pred dogovorom s Katjo Pegan zelo jasno in glasno nagovorila življenje in zaprosila za vodstvo, sem vedela, da je pred mano (pre)izkušnja, ki je nikakor ne morem zavrniti. Vedela sem, da se za vsem tem skriva moja osvoboditev kot režiserke, kot hčere, kot matere, kot ženske.

 

Gre za besedilo, kjer nastopajo izključno ženske. Moških sploh ne vidimo, čeprav se vse vrti okrog njih – predvsem okrog enega. Kaj pomeni ta ženski krog, kaj se tu zgodi? Kaj je krog na splošno?

Zgodba se začne s smrtjo edinega moškega v hiši, glavne moške figure, očeta. In prav ta dogodek požene vrtiljak žalovanja, ki se v zgodbi vrti osem let, čeprav je občutek, da so (te) ženske v hišo Bernarde Alba zaprte od nekdaj in za večno. V hiši, kjer se zgodba odvija, je spolno dozorevanje deklet pod strogim nadzorom, iz strahu pred njihovo »podivjanostjo«, so zaprte v hišo in popolnoma izolirane od zunanjega sveta. Sama to zgodbo berem kot odtis, matriko stanja, v katerem se naša civilizacija nahaja že vse od začetka patriarhata. Seme strahu pred notranjo močjo posameznika, ki se porodi iz svete spolnosti, je zasadila krščanska vera, ki je spolnost označila kot grešno. Na ta način je človeka odrezala od primarnega vira moči, zanetila notranji boj z lastno naravo in ga potopila v močvirje krivde. V zgodbi, ki smo ji priče, je nosilka in prenašalka patriarhalnega sistema na naslednje generacije ženska, glavna ženska figura, mati petih hčera, po imenu Bernarda Alba. Zato je prišel čas, da se ženske usedemo v krog in se soočimo z odgovornostjo, ki jo nosimo kot matere in kot ženske. Da se zavemo, kako pomembno je, da pozdravimo svojo notranjost, še preden naše telo postane bivališče novemu bitju.

Sede v krogu se povežemo s sabo in z drugimi v eno telo. Krog v nas prebudi globoko vedenje, da smo Eno z vsem, kar nas obdaja, in da se iz kroga, v interakciji z drugim, vzpostavi sodelovanje, podpora in ljubeča prisotnost. Zavemo se cikličnosti, ki nas poveže z ženskim principom delovanja, z našo intuicijo, s srcem in s središčem notranje moči in modrosti, ki se nahaja v naši medenici.

 

Ženske niso le glavna tema predstave, sestavljajo tudi celotno ustvarjalno ekipo. To je redka izkušnja, sploh v gledališču. Kaj ti je prinesla?

V prvih individualnih pogovorih z vsemi ustvarjalkami se je razkrila resnica o tem, da se ženske žensk potihoma bojimo. Saj so za nami tisočletja nezaupanja, tekmovalnosti, zavisti, škodoželjnosti, maščevanja. Pogovori o tem so se vrstili dan za dnem, sledile so izkušnje iz naših življenj, življenj naših mam in babic, ki jim je skupno vse zgoraj našteto. Zaželela sem si, da bi bila naša tokratna izkušnja povezovanja z ženskami drugačna. Ta proces je, z vsem nasiljem, ki ga obravnava zgodba, in vso nežnostjo, ki jo vsebuje naše ustvarjalno delo, balzam za mojo dušo, srce in telo. Za vsak trenutek, za vsako žensko in za vse, kar se, tako mimogrede, odpira in celi ob tem, čutim neizmerno hvaležnost.

 

Bernarda Alba je naslovna figura besedila. Kdo so ostale ženske v odnosu do nje?

Uprizoritev svojo pozornost preusmerja iz agresorja, katerega nasilje je osrednja tema izvornega besedila, in se osredotoča na njene hčerke. Bernarda Alba v naši interpretaciji izvaja pasivno agresijo, z nič ali zelo malo besedami, saj je že samo njena prisotnost dovolj zavezujoča. Hčerke zato nezavedno prevzemajo represivna orodja svoje matere in izvajajo nasilje nad sabo in druga nad drugo. Odločitev za tovrstno preusmeritev pozornosti je preslikava trenutne družbeno politične situacije, v kateri je vse bolj prisotna omenjena dinamika. Čas, v katerega vstopamo, nas prebuja iz spanca, slepega sledenja zunanjim avtoritetam in programom delovanja, ki smo jih nezavedno prevzeli od svojih prednikov. Poziva nas, da vzpostavimo lastni vrednostni sistem, da prevzamemo popolno odgovornost za svoje življenje, stopimo v svojo moč in se zavemo, da sami krojimo svojo usodo.

 

Tudi feminizem, kakršnega smo poznali doslej, ne zadostuje več.

Feminizem je bil odrešilni krik, ki se je po tisočletjih zatiranja končno iztrgal iz ženskih prsi. Naš prvi »Dovolj!«, ki smo ga vsi čakali. Ko rečem vsi, mislim na dejstvo, da smo vsi otroci patriarhata, ne glede na spol, in da smo, kot že prej rečeno, Eno telo, v katerem mora vsak del bivati v svoji moči in celovitosti, da lahko skupaj oblikujemo zdravo in harmonično celoto. To že od nekdaj porušeno ravnovesje se mora najprej vzpostaviti znotraj posameznika. In zdaj je vsekakor čas, da se zavemo svoje neločljive povezanosti z drugim in odgovornosti, ki jo vsak od nas nosi do vzpostavitve lastnega notranjega ravnovesja. Saj vemo, da je naš zunanji svet le odsev notranjega.

 

Kako vidiš svet brez Albe?

Albo v svojem notranjem svetu razumem in čutim kot najtemnejšo, najbolj oddaljeno, senčno oz. temno stran svojega ega. Tisti del ega, ki se izoblikuje v najzgodnejšem otroštvu in temelji na najbolj primarnih, instinktivnih preživetvenih mehanizmih. Tukaj gre zgolj za golo preživetje, zato so impulzi po svoji naravi in moči radikalni in se kot taki zapišejo v naše najgloblje nezavedno. Najbolj pogosta čustva in načini delovanja, ki se iz tega razvijejo, so strah, sram, praznina, izguba, osamljenost, obžalovanje, jeza, zavist, tekmovalnost, maščevanje. Življenje je z ozaveščenim, integriranim, osvetljenim temnim delom nas božansko.

 

Kako pa te Lorca, ob vseh temnih temah, ki jih izrisuje, najbolj navdihuje?

Iz dneva v dan, bolj in bolj čutim pomen in moč njegove pesmi Mesečna romanca. Nagovarja me k sočutju, odpuščanju, nežnosti, mehkobi in ljubezni. V meni prebuja življenje samo. 

 

Španija v uprizoritev prihaja skozi flamenko, skozi njegov miselni koncept in skozi ritem. Kaj imata skupnega flamenko in Hiša Bernarde Alba?

Flamenko je ena od najmočnejših inspiracij za to uprizoritev. Odločila sem se, da bom k sodelovanju povabila plesalko flamenka Ano Pandur, ker sem čutila, da se bomo skozi flemenko povezali s svojo notranjo močjo, katere odsotnost je glavna tema zgodbe, ki jo uprizarjamo. Kar me v flamenku najbolj fascinira, je neizmerna moč, strast, transparentnost čustev, jasnost, ki se prepletajo z nežnostjo, mehkobo, subtilnostjo, iskrenostjo. V samem gibanju je čutiti oba principa, moškega in ženskega, ki se nežno dopolnjujeta. Telo postane povezava neba in zemlje. Noge pri flamenku zahtevajo plesalčevo prisotnost, natančnost, jasnost, prizemljenost, moč, z vsakim gibom se zlijejo in podaljšajo v zemljo. Občutek je, da se mora plesalec povezati z ognjeno energijo središča Zemlje, torej aktivirati svojo notranjo moč, katere center je v medenici. Ta ognjena energija se nato dviguje po telesu navzgor proti nebu, do katerega nas vodijo plesalčeve roke. Te prevzamejo mehkejši izraz, po svoji kvaliteti bliže vodi ali vetru. Tako se med plesom dogaja nenehno prepletanje, povezovanje in sinhronizacija dveh različnih energetskih kvalitet, moškega in ženskega, neba in zemlje in vseh štirih elementov: ognja, zemlje, vode in zraka.

Navdihuje me tudi sama postavitev, dinamika in dramaturgija nastopa. Nastopajoči, ki navadno sedijo ali stojijo v polkrogu ali v krogu, spremljajo in podpirajo plesalca ali pevca v sredini kroga, z glasbeno spremljavo, petjem, ploskanjem in glasnim vzpodbujanjem in vzklikanjem. Atmosfera, ki se ob tem vzpostavi, me opomni na to, kako smo neločljivo povezani drug z drugim in kakšna neizmerna moč in lepota se prebudita v nas ob ljubeči podpori drugega.

 

Imamo privilegij – čeprav se na prvi pogled zdi prav nasprotno – vsekakor pa veliko odgovornost, živeti v času, v katerem živimo. Na prelomnici. Kako uprizoritev odgovarja na ta čas?

Uprizoritev pred nami in v nas razpira kolektivno rano ločenosti, odtujenosti in odsotnosti ljubezni, topline, mehkobe in nežnosti. Zdi se, da je edina možna rešitev iz primeža strogosti, kritičnosti, obsojanja, primerjanja, tekmovalnosti in nenehnega (notranjega) nadzora v borbi in nadvladi. Zdi se, da se temu lahko zoperstavimo le z uporom, tako, da »vrnemo udarec z enako silo«; in da lahko le tako vstopimo v lastno moč. Vendar uprizoritev v nas prebuja globoko vedenje, da je pot naše (od)rešitve v odpuščanju in da je naša največja moč v nežnosti.

 

Kaj bi želela, da se gledalcu zgodi ob gledanju te predstave?

Želim, da nam predstava odpre srce.

 

Povezava: PDF Gledališkega lista

Gledališče Koper, Yulia Roschina, Hiša Bernarde Alba

Povezani dogodki

Ana Kržišnik Blažica, 18. 4. 2019
Prav ta Münchhausen
Ana Kržišnik Blažica, 18. 6. 2020
Levin je izraelski Shakespeare
Ana Kržišnik Blažica, 29. 9. 2016
Gledališče je skupinski obred človeškosti