V Ljubljani rojeni Grubar je študij dramske igre na ljubljanski gledališki akademiji končal leta 1964. Iz študijskega obdobja mu je najbolj v spominu ostal profesor Pino Mlakar, ki bi lahko po njegovem mnenju bil profesor vsem tedanjim profesorjem.

Po študiju se je zaposlil v SLG Celje, kar je bila po njegovih besedah "igra slučaja". V Celje ga je namreč povabil ravnatelj ljubljanske Drame Bojan Štih, ki je iz ljubljanskega gledališča, ki je takrat doživljajo krizo, odšel v celjsko in ga skupaj z naslednikom Igorjem Lampretom povzdignil na zavidljivo raven, se spominja Grubar.

Za mladega igralca, kot je bil on, je bila to sijajna priložnost, saj je lahko "začel na vrhu" in ne z obrobnimi vlogami, ki bi mu jih najverjetneje dali v ljubljanski Drami, v kateri je postal član ansambla pozneje, leta 1975.

Kot se spominja, ga v ljubljanski Drami nikoli niso zares sprejeli, ob čemer poudarja, da tudi sam ni nikoli razumel duha Drame in njene apriorne veličine, saj ni verjel, da bi lahko igralec oz. umetnik bil kaj imenitnejši ali pomembnejši, če bi bil denimo prvak Drame. "Zame je bilo igranje življenjsko poslanstvo brez želje, da bi bil med prvaki," je dejal in še: "Imel sem nekaj prelepih vlog v Drami, a nikoli nisem bil njen ljubljenec in tudi sam nisem bil zaljubljen vanjo."

Veliko je igral tudi v eksperimentalnih gledališčih. In prav ta so ga, kot pravi, kot gledališkega človeka v resnici bolj oblikovala kot institucionalna. "Morda tudi zato, ker moje življenjsko okolje nikoli ni bilo blišč, glamour ali pozlata," razmišlja.

Kot je poudaril, sploh v zadnjem obdobju gledališko vlogo jemlje kot avtorsko delo, ki ga poskuša opremiti s tem kar je in kar misli o življenju in svetu.

Trenutno ga je mogoče videti v predstavi Slovenskega mladinskega gledališča mi, evropski mrliči avtorice Simone Semenič v režiji Sebastijana Horvata in v predstavi Mini teatra Glad Knuta Hamsuna, kjer igra kar šest likov. "Prav v teh šestih miniaturkah je zajeta vsa moja življenjska filozofija," je poudaril.

Grubar, ki je zaigral tudi v številnih slovenskih filmih, kot so Ljubezen nam je vsem v pogubo Jožeta Galeta ter Kruh in mleko in Odgrobadogroba Jana Cvitkoviča, in televizijskih projektih, večina se ga spominja kot polkovnika iz Vrtičkarjev, je za svoje delo prejel več nagrad, med njimi dve nagradi Borštnikovega srečanja in Severjevo nagrado.

Preizkusil se je tudi kot novinar - 18 let je delal na Valu 202, podpisal pa se je tudi pod knjigo oz. potopisni esej Kam? Drugam!.

Danes pravi, da se je znašel v življenjskem obdobju, ko ima željo, da bi bil sprejet - "pri svojem občinstvu, igralcih, ljudeh, ki jih srečuje, med svojimi najbližjimi in, kar je najtežje, pri samem sebi".