Vsi, ki smo na ta ali oni način vključeni v ta poseben dogodek v prestolnici kulture, smo nemirni te dni. Pa ne mislim s tem nič slabega. Energija je neverjetna. »Zakaj gledališče?« dobim vprašanje. »Pa od kod tebi čas za ta dodaten opravek?«. Poskušam uloviti mozaik odgovorov in jih spraviti v enoznačno misel, ki bo razumljiva sogovorcu. Saj res, zakaj? Kaj je ta enigma gledališč, ki nas vedno znova vleče k sebi? Saj ima človek vendar dovolj lastne drame v življenju. Najprej nas tarejo čisto otroške skrbi, potem čez leta spet sladko-grenka skrb za lastne otroke. Nato plačevanje in tudi polaganje računov. Izgubimo se v vrvežu papirjev, nenehnem zvonjenju telefonov in rokov oddaje česarkoli že. Vse dokler ne zdrsnemo v svoj sedež medlo osvetljene dvorane. Oder zastrt, ljudje v nestrpnem pričakovanju še govorijo drug čez drugega. Ampak samo dokler dvorane ne prekrije mrak in besede obnemijo. Naslednjih nekaj ur je samo naših in lahko damo ves svet »na tiho«, če se nam le zahoče. Dihamo in se smejemo skupaj z junaki na odru, kot da smo eno (no, kdaj pa kdaj nam iz očesa kane tudi kakšna solza, seveda). Počutimo se živo, kot že dolgo ne in prerojeno, ko odmeva katarzičen aplavz po koncu predstave. In tako je gledališče nenadoma postalo rima na zatočišče. Zatočišče pred našimi dramatičnimi in vse hitrejšimi življenji. In če se mene vpraša, je ta rima popolna.
***
Vsebino Biltenov 50. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave: