Vanj me je popeljal moj stric, ki je bil med drugim tudi gledališki kritik. Po šestih letih prostovoljnega dela na Borštniku lahko brez dvoma priznam, da se, dragi Borštnik, vsako leto še vedno znova in bolj zaljubljam vate. Vsako leto te obiščem, iščoč navdih, utrip, bitje srca. In letos še bolj kot kdajkoli lebdimo na oblaku posebnega festivalskega vzdušja, saj praznujemo tvoj abraham. Še bolj sanjarimo, še bolj iščemo enako utripajoča srca, še bolj iščemo navdih. V dneh Tvojega praznovanja sem spoznala mnogo novih pogledov na igro. Slednji me v nobenem pogledu niso pustili ravnodušne. A včasih, veš, ne morem si pomagati, me zaščemi pri srcu po starih, dobrih, klasičnih tekstih in igri. Pogrešam smeh. Med festivalom vztrajno razmišljam o tem, kako smo dejansko (pre)obremenjeni s svetom okrog nas. Kaj pa svet v nas? Ljudje še vedno prihajamo v gledališče zato, da bi vsaj za trenutek odložili skrbi v dvorani in potolažili svet v nas. Predstave pa so čedalje bolj posebne, v nas znajo povzročiti popolno zmedo uma in duha, s patino nas ranijo do obisti. Če ne še dlje. K takšnemu razmišljanju me je še bolj pahnil opravljen intervju s Tvojo lavreatko, Borštnik, Ljerko Belak. Tudi sama mi je priznala, da ima rada, da so ljudje v dvorani dobre volje, da se smejijo. Spoštovana Ljerka, na tem mestu se Vam iz srca zahvaljujem, ker nisem sama na smejočem bregu. Želim Vam, da bi začinili z Vašim humorjem še marsikatero igro. Predvsem pa Vam želim, da ostanite zvesti sami sebi, kar bom poskušala tudi sama. Ignacij, ti mi pa povej, mar ni prav, da se smejimo? Ja! Smejmo se. Veliko, mnogo, še več. Kjerkoli, kadarkoli, marsikje. Povsod. Celo življenje. Predvsem pa se smejmo v nas samih.
***
Vsebino Biltenov 50. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave: