Mit ostaja mit? Evropa – belo dekle na belem biku še danes poskuša ostati belo, neomadeževano. Tako vsaj pravi v svoji ljubezenski grožnji ... pardon ... vojni izpovedi. V pripoved osrednjega lika, Evrope, so brechtovsko vpleteni songi, ki skupaj z rdečo nitjo predstave tematizirajo refleksijo zgodovinskih obdobij evropske zgodovine. (Pri tem je mogoče najti vzporednice z letošnjo otvoritveno predstavo FBS – smo torej Evropejci v obdobju refleksije, premisleka svoje zgodovine? Premisleka evropskega centralizma, samo-prespraševanja?) Zakaj samo sprašujemo in nič ne odgovarjamo!
Počelo naše evropske civilizacije je mit in ostaja mit. Nekaj, v kar hočemo verjeti. Nekaj, v kar hočemo, da verjamejo tudi drugi. Pa je to res tako narobe? Je res tako zelo narobe imeti upanje, imeti sanje, imeti zatočišče v sebi. Imeti mamo, za katero verjameš, da te bo vedno toplo sprejela v objem. Biti brez mame, a verjeti, da na svetu obstajajo upanja, obstajajo mame. In jih poiskati.
Zakaj ne imeti cilja, upanja, borbenega duha. Zakaj zmeraj poslušati standardne tožbe o položaju sveta na eni strani in nasvet »Saj nima smisla« na drugi? Vedno zgolj kritika, nikoli predlogov. Morda pa ima smisel verjeti, ustvarjati. Verjeti. Ustvarjati.
***
Vsebino Biltenov 50. Festivala Borštnikovo srečanje ustvarjajo študentke in študenti mariborske Filozofske fakultete, ljubljanske Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in zunanje prostovoljke. Ponovno pa bilten sodeluje tudi z gledališkim portalom SiGledal.
Povezave: