Kdaj: sreda, 2. februarja, ob 9.30
Zvrst: lutkovna predstava
Starost gledalcev: od 3. do 9. leta
Trajanje predstave: 45 minut
Število sedežev v dvorani: 80
Teta Grizelda je Sapramiški za rojstni dan podarila tri prekrasne lešnike. Toda, ko jih je miška hotela streti, jo je grozno zabolel zob. Prosila je veverico, naj ji pomaga. Veverica je lešnik res strla, a ga je tudi sama pojedla. Nesrečna Sapramiška je tolažbo poiskala pri prijateljici žabi. Regica je bila prijazna, vendar nerodna in drugi lešnik je končal v močvirju. Sapramiška je zopet poskusila ugrizniti v lešnik. Zaškrtalo je in počilo. Njen »vob«! Obiskala je dr. Detla. Malo je povrtal, malo zlepil in spet je lahko zagrizla. Toda joj! Lešnik je bil prazen. Kar naenkrat se je pojavil mišji strahec …
Iz gledališkega lista LGL:
»Prav majhna je ta miška, veliko nje gorje,Tako je ob besedilu za svojo novo lutkovno igro leta 1986 zapisala Svetlana Makarovič. In navalile so male in velike miške, človeški mladički in odrasli človeki (kakor pravi Svetlana). Bili so navdušeni nad Sapramiško – ona pa nad njimi. Njeno življenje je čez noč postalo neznansko razburljivo. Pravzaprav se je vse začelo že tistega jutra, ko se je sprehajala po travniku in preštevala cvetove spominčic, pa se je na vsem lepem znašla pred mačko. Mačka je bila tako presenečena, da ji je ušla kletvica »sapramiš nazaj« … in naša miška se je na smrt prestrašila in jo res ucvrla nazaj – na srečo, sicer bi bila njena pravljica veliko bolj žalostna. In tako se jo je prijelo ime, ki ga nosi s ponosom še zdaj. Postala je slavna, prišla je v zgodovino kot prva miška, ki je zbrala toliko poguma, da je sedla na zobozdravniški stol.
kako naj ga prenese to drobceno srce?
Ne puščajmo je same, vse miške iz Ljubljane
in še iz drugih krajev, vsakdo naj jo obišče:
vabimo vas v ljubljansko lutkovno gledališče!«
Kaj vse je Sapramiška doživela v svojem razburljivem mišjem življenju! Potepala se je po Belorusiji, Nemčiji, Portugalski, Braziliji, Venezueli, Islandiji, kar po dvakrat je obiskala Japonsko, Južno Korejo, Pakistan in Mehiko, večkrat je skočila tudi k sosedom v Italijo, Avstrijo, Hrvaško in še kam … S svojo sapramiščino se je imenitno sporazumevala z otroki na vseh koncih sveta – čeprav ji je, resnici na ljubo, včasih pomagala teta Grizelda tudi v kakšnem drugem jeziku, celo v kitajščini in japonščini. Po svetu je krasno in zanimivo in zabavno in fino in sploh, in naša Sapramiška je našla cel kup novih prijateljev, ampak … »Povsod je lepo, doma je pa najlepše!« pravi star mišji pregovor. Naša miška se s tem zelo strinja. Če jo je kje daleč zgrabilo domotožje, je vedno pomislila na to, da se v domači dvorani otroške oči še posebej lepo svetijo. Seveda pa rada obiskuje otroke tudi po drugih slovenskih krajih, saj jo povsod pričakujejo z odprtimi očmi in ušesi. Kadar ji je hudo, so ji vedno pripravljeni pomagati in jo spodbujati. Zato je trdno odločena, da bo še dolgo vztrajala v njihovi družbi.
Sapramiška / foto LGL
Rekorderka Sapramiška je leta 2005 praznovala tisočo ponovitev svoje predstave in je doslej doživela že preko 1200 ponovitev! Ta preprosta pravljica je med otroki izredno priljubljena. Njena privlačnost je predvsem v besednih igrah in poigravanjih, v jeziku, ki je zelo blizu najmlajšim bralcem in gledalcem. Za to je »kriva« predvsem njena avtorica Svetlana Makarovič, ki ima izreden posluh za duhovit klepet z otroškim občinstvom, zato je predstava hitro našla skupni jezik tudi z gledalci na gostovanjih po svetu.
Delavnica po predstavi (15 minut): Pogovor z ustvarjalci.
Povezave: