Kot k skrbi okolja zaobljubljena posameznica, ki ločuje odpadke, se raje na hitro oprha, kot namaka v kopeli in ji ni žal dodatnih evrov za prehrambne izdelke z eko-certifikatom, sem se brez posebno slabe vesti odpravila na ogled predstave Tam daleč stran v Staro mestno elektrarno. Iz začasnega bivališča v Trnovem me je do prizorišča popeljal avtobus (okolju prijazno!), in ker sem se očitno preveč zatopila v ekološko obarvane misli, me je zapeljal postajo predaleč, tako da sem nato vsa živčna tekla do nekdanje elektrarne. Izkazalo se je, da sem živce izgubljala zaman, saj me je pred vhodom pričakala razigrana gruča otrok in nekaj starejših zagrizenih »okoljevarstvenikov«. Dodobra smo napolnili dvorano in začelo se je.
Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan ali skupina fizičnega gledališča Betonanc je zavzela oder. In to dobesedno. Prvi del predstave je bilo eno samo tekanje po odru gor-dol, levo-desno, z odra v zaodrje in tako naprej v želji ponazoriti ponoreli vsakdan človeka 21. stoletja. Kljub mlajšemu občinstvu menim, da so bile vsaj nekatere od uprizorjenih situacij večini gledalcev blizu, nedvomno med take spada nezmožnost odtrgati se od televizijskega in računalniškega zaslona ali neprestano čvekanje v prenosni telefonček. Sama sem se najbolj našla v naglici vsakdana, opravljanju tisoč in ene stvari hkrati, ki mi je kot redni študentki, ki ob študiju opravlja tri honorarne zaposlitve, nadvse blizu. Vzdušje prvega dela predstave odlično poudarjajo sodobna elektronska glasba in na videz nepovezana statistična dejstva, ki jih vedno hitreje izgovarja doneči glas iz ozadja. Cilj je šokirati, pridobiti pozornost občinstva. Vzdušje je vzpostavljeno, občinstvo je uročeno (z izjemo malčka, ki se še ne zaveda, kaj se dogaja okrog njega,in ga zlovešči glas ter glasna glasba spravita v jok).
foto Urška Boljkovac
Zdaj je čas, da predstava ubere drugačne strune. Vzdušje se popolnoma spremeni, k čemur pripomore poleg odrske scene tudi glasba. Smo na arktičnem polu, ledene gore so posrečeno upodobljene s pomočjo prozornih plastičnih vrečk in ventilatorjev. Prisluhnemo zgodbi severnih medvedov, ki zelo prepričljivo prihlačajo na oder – vsa pohvala igralcem/plesalcem. Romantično življenje teh čudovitih belih kosmatincev se mora seveda nujno končati tragično, saj lahko le ob nesrečnem koncu nečesa belo-puhastega začutimo vsaj zametek krivde za onesnaženost okolja, ki si jo zaradi sodobnega življenjskega sloga delimo vsi. Oder napolnijo stotine pollitrskih plastenk (naših vsakodnevnih spremljevalcev) in nesrečni medvedi tonejo v njih. 
foto Urška Boljkovac
Sledi povezava s tremi hiperaktivneži iz prvega dela predstave – ti trije masovni onesnaževalci so, da bi si nekoliko očistili vest, posvojili vsak svojega severnega medveda. Spremljamo njihovo reakcijo ob obvestilu, da njihovega kosmatinca ni več med živimi, za kar so posredno krivi sami. Tišina in krivda, ki se počasi zajedata vanje, pa sežeta tudi med gledalce.
Vzdušje se zopet popolnoma spremeni in že gledamo humorni filmček o igralcih, ki so v kostumu severnih medvedov preživeli dan v številnih poznanih kotičkih slovenske prestolnice ter na ta način opozarjali mimoidoče na okoljsko ozaveščenost. Za veliko večino mladoletne dvorane je to nedvomno višek predstave, in zakaj tudi ne, humor je v zgodnjih letih izvrsten učitelj, z okoljskimi temami pa je dobro začeti zgodaj. Uvrstitev predstave v program festivala kulturno-umetnostne vzgoje Bobri je tako povsem na mestu.
Tam daleč stran je aktualna in nadvse udarna predstava. Odrska scena je v celoti ustvarjena iz odpadnih embalaž, gibalno sporočilo se menjava s filmskim, vse skupaj pa lepo dopolni glasba, za katero so odgovorni Dead tongue. Pričakovala sem še eno »teženje« novodobnih hipijev, spremljala pa duhovito-tragično uprizoritev, ki ne navaja, kaj vse moramo pri tej priči narediti, da se naši zanamci ne bodo utopili v reki smeti, ampak si prizadeva, da se za trenutek zamislimo nad lastnim življenskim slogom, ki je vse prej kot nedolžen, in morda (kaj pa nas stane, kvečjemu kakšen evro manj) vendarle pomislimo, preden kupimo že tretjo kavo danes, lično pakirano v plastični embalaži ...