Skupek tesnobnih slik

Dramsko besedilo Vaje za tesnobo Vinka Möderndorferja shakespearjanski imperativ, naj gledališče drži ogledalo svetu,  jemlje zelo dobesedno. To Igro o današnjih dneh želi avtor, kakor to sam opredeli, skicirati kot »skupek slik iz življenja«. Vseeno pa slike niso arbitrarno nabrane, ampak gre za zelo skrbno izbrane like in močne prizore, ki zgoščajo sodobni trenutek. V svoji tendenci, orisati predvsem neprijetne resnice sodobnega življenja, je Möderndorferjeva drama vsaj motivno blizu naturalizmu. Nasprotno pa se v postopku izgradnje zgodbe od njega precej oddaljuje. Namesto enotnosti kraja, časa in dogajanja, avtor razbije pripoved na posamezne časovno-prostorske fragmente. Zgodba se gradi s sedimentacijo posameznih med seboj na videz povsem neodvisnih kratkih dialoških situacij, med katerimi se počasi sestavljajo povezave, ki v soodvisnost pletejo usode posameznih protagonistov. Hitrost menjave posameznih odsekov pripovedi po metodi spominja na filmsko kadriranje in tako ustvarja sodobnejši narativ. Ta s svojo hitrostjo in dinamičnostjo aludira tudi na televizijski medij, ki je pravzaprav najpogostejši distributer informacij o stanju sodobnega sveta.

Besedilo prereza družbe ne vzame pod drobnogled v celoti, ampak predvsem v njegovih ekstremih. Najrevnejši sloj zastopa brezposelna čistilka Šefika, mati dveh majhnih otrok, ki Kadrovika vztrajno prosi za službo. Nadalje mlado Dekle, šivilja, ki je po očetovem samomoru ostala odvisna od sebe in je zdaj prisiljena v prostitucijo. Poleg njiju sta tu še Starejši delavec, vdovec, predčasno upokojen brez odpravnine, ter Mlajši delavec, ki je prepričan, da v tovarni nevarno delo opravlja le začasno, a se začasnost v nedogled podaljšuje. Na drugi strani tega obratnega (ne)sorazmerja je Mož v obleki, nesramno bogat lastnik podjetja, heroj sedemdnevne osamosvojitvene vojne, ki nemarno razmetava z denarjem. Njegov položaj ni posledica truda, ampak zgolj dejstva, da je bil ob pravem času na pravem mestu. V nepotešljivi želji po bogastvu po oportunistični poti za njim vztrajno leze Fant v obleki, čigar podjetne odločitve rezultirajo v prestrukturiranju kadra, odpuščanju in stiski mnogih. Vaje za tesnobo je drama, ki kot prerez prikaže verigo posledic posameznih na videz nedolžnih dejanj, ki prepozicionirajo družbeno moč, spodmikajo socialno varnost in so praktično za vse naslednje člene družbene verige tudi usodne. Drastično kopičenje denarja na eni strani vodi v socialno negotovost in brezposelnost tudi na videz socialno varne posameznike, kot je npr. Kadrovik. Družbeni ustroj je uravnan kot utežna tehtnica, ki s spremembo na eni strani (bogatenje s korupcijo) nujno povzroči tudi spremembo na drugi, tako v kvaliteti (iz slabega na slabše) kot v kvantiteti (narast števila brezposelnosti). Möderndorfer to družbeno dejstvo dobro in nazorno detektira na konkretnih primerih, kar dramo naredi zelo osebno, čeprav bi mu kdo lahko pri tem očital za odtenek prevelik odmerek senzacionalizma (v istem besedilu 20 mrtvih krav, samomor, umor lastnih otrok, prostitucija, korupcija, mobing, nesreča pri delu itd.).

Strukturno je drama zgrajena iz devetindvajsetih kratkih prizorov, v katerih je prevladujoč način gradnje dogajanja dialog med dvema osebama, nekateri prizori pa se zgodijo celo v tišini in jih naznačuje samo didaskalija. Tem se Möderndorfer sicer ogiba – uporablja jih zgolj za kratek oris prizorišča, najbolj pogosto pa za označitev mesta tišine, ki je pomemben gradnik tesnobnega razpoloženja. Stavki so kratki, mnogokrat enostavčni ali celo enobesedni, pogosto nedokončani. Sogovorci se marsikdaj ne poslušajo in govorijo drug mimo drugega. Pri dialogu Moža v obleki in Fanta v obleki so zelo očitne in nazorno izrisane pozicije moči, saj so kletvice, daljši monologi in pokroviteljski ton očitni samo za nadrejenega. Skozi tesnobno atmosfero, ki se na te načine gradi, spoznamo hierarhijo odnosov med protagonisti kot tudi hierarhijo vrednot, ki vlada med njimi, pri čemer ni prostora za pomoč sočloveku, ampak prevladujeta oportunizem in sebičnost. Kratke replike, ki pričajo o vdanosti v usodo, nemoči ali pa cinizmu in oportunizmu, dobro naznačujejo nemožnost komunikacije v vsesplošnem tesnobnem vzdušju. Pri poimenovanju oseb je zanimivo dejstvo, da so z imenom poimenovani samo brezposelna čistilka ter njena družina, vsi drugi liki so poimenovani po poklicu, ki ga opravljajo, po spolu, stanu ali pa po oblačilu, ki ga nosijo. To čistilki daje bolj osebno noto, hkrati pa jo tudi narodnostno zaznamuje, torej jo okarakterizira po neki splošni lastnosti. Ostale osebe so zaradi neosebnega poimenovanja še bolj tipi ljudi in ne posamezniki, kar ponovno namiguje na statistični prerez in ne neko partikularnost.  

Tesnobno razpoloženje, ki se zarisuje v atmosferičnosti dialogov, pa nekoliko zabrisuje hitrost nizanja prizorov, ki v tesnobnost, ki jo ponavadi bolje ponazarja razvlečen čas, vnaša dinamiko. Strategija hitrega nizanja in spreminjajočega dogajanja nas s tesnobnimi slikami popolnoma zasiči. To lahko rezultira tudi v distanci do dogajanja, ki nas odmakne od zgolj gole empatije. Igra o današnjih dneh pa so Vaje za tesnobo ne le zato, ker »prikazujejo  brezobziren svet ekonomskih in človeških razmerij, kakršnega žal še predobro poznamo«, kakor v napotkih za uprizoritev na začetku drame svoje podjetje opredeli avtor, ampak predvsem zato, ker s svojo dinamično strukturo kažejo na hitrost današnjega sveta. Ravno ta je tista, ki nam zaradi lastne storilnostne in potrošniške naravnanosti onemogoča, da se sveta zavedamo v njegovi realnosti. Reflektiramo ga lahko samo še doma pred televizorjem, kjer pa je že medijsko posredovan in nam zato pride manj do živega. Vaje za tesnobo pa so dramsko besedilo, ki anticipira drugačne vrste pozornost in nam lahko omogoči drugačen vpogled v prerez sveta.