Jaz, Batman bi bil lahko tekst za odraščajočo mladino. Pa ni, ker se tega več ne bere. (No, ker se ne bere več.) Lahko bi bil koncept za predstavo, ki bi ozaveščala zagrizeno repertoarno občinstvo o smiselnosti boja proti nasilju. Pa bi lahko, a dvomim, da bo kdo od ponosnih lastnikov abonmajske izkaznice projekt razumel na tak način. Lahko bi bila prilika z naukom za osnovnošolce in njihove učiteljice. Gotovo bo, a ker ne bo zadosti interaktivna, bodo prek dvorane svetili najnovejši modeli pametnih telefonov in vsevprek se bo slišal zvok pedagogov: »Pššššt!«

Kaj bo torej tisto, kar bo prepričalo nezainteresirane ali okostenele gledalce, da je trud, ki ga avtorska ekipa, na čelu z igralci, dva meseca vlaga v projekt, smiseln?

Gašper, Tina, Marko, Žele, Pero in Jola so predstavniki zadnje triade osnovnošolskega izobraževanja. Ker so dramski liki in potrebujejo svoj prostor in čas, se v mnogočem razlikujejo od svojih realnih vrstnikov. A njihove težave, soočenja in odnosi so enaki. Tako bodo morali Aljoša, Darja, Matjaž, Miha, Borut, Peter, Vesna, Vesna in Vesna najti način kako, odigrati mulce, ne da bi se bilo treba zateči v popolno stereotipizacijo ali kakršno koli iskanje bližnjic skozi imitiranje. Pristni bodo, ker ne bodo igrali nevzgojenih in trmastih otrok, temveč like z imenom Gašper, Tina, Marko, Žele, Pero, Jola, včasih tudi Zoran, učiteljica, oče, mama, tata, oči, policaj in celo Batman. Ker se v procesu trudimo, da bi se liki, ki so sicer nemirni otroci, na odru prikazali kot osebnosti – karakterji z enako silovitostjo, kot pred nami stoji kateri koli lik iz dramske zakladnice.

Jaz, Batman je tekst za odraščajočo mladino. Je koncept za predstavo, ki bo imela svojo vzgojno noto, a bo lahko tudi nudila zatočišče, beg v iluzijo. Bo prilika za vse, ki se šolajo, pa tudi za tiste, ki so svoje formalno šolanje že zaključili, a bi se morali ponovno posvetiti kakšni zamujeni lekciji. In če kdo dvomi, da predstava ne bo dovolj interaktivna, naj si dobro pogleda priloženo fotografijo.