»Če tepe te usoda, skloni tilnik više!« (Josip Murn Aleksandrov)

V ekipi je prišlo do razgrete debate. Del nje meni, da bomo gledalcem (še posebej otrokom) podali napačno sporočilo. Na drugi strani je z istim žarom nek drug del ekipe, ki meni, da je prav kazati krivico in nepoštenje, saj s tem spodbujamo razmislek o svetu. Kar drži tudi za otroke. Dramaturgu se pojavi vprašanje o pedagoški nalogi gledališča. So gledališke predstave tiste, ki bi morale poučiti o »prav« in »narobe« ali ju samo pokazati in se do obeh pojmov kritično opredeliti? In seveda, če kopljemo še bolj globoko: kaj je »prav« in kaj »narobe«?

Za vsakega nekaj drugega. Vsi pa vemo, kaj je krivica, in jo z našim zahodnoevropskim razumskim videnjem prepoznamo. Je treba, ko se ti zgodi nasilje, potrpeti? Ali je bolje ostati tiho in čakati, da mine, kot se komu izpovedati in si še poslabšati položaj? Kdaj je dobro biti »špeckahla« in kdaj ne? Imamo pravico ali dolžnost, da udarimo nazaj? Kdaj lahko udarimo nazaj? Kakšne posledice nosimo za svoja dejanja? In zakaj negativci vedno preživijo brez posledic?!

Ostro debato smo poskusili rešiti (kot je v gledališču že folklora) s krepkim črtanjem nekaj strani teksta. Ali smo problem s tem rešili, bo vidno v naslednjih dneh, ko se bodo vsi deli iz procesa sestavili v (tak ali drugačen) konglomerat.

In ta množica idej, ki jih najdemo v besedilu Jaz, Batman, je kot parafraza Sokrata in nekega njegovega citat, ki sem ga našel v strokovni literaturi, ko sem raziskoval neskončne dalje odnosov med mladostniki, nasilja med njimi in prišel tudi do rak rane vseh težav: neurejenih družinskih razmer, porušenih odnosov med starši in otroki ter vsesplošno pomanjkanje časa, ki vodi v odtujenost, v beg, v ne-odnose. Že pred skoraj 2500 leti je Sokrat zapisal: »Današnja mladina ljubi razkošje, se grdo obnaša, prezira avtoriteto, nima nobenega spoštovanja do starejših in raje govori, kot dela. Mladi ljudje niti ne vstanejo, ko starejši vstopijo. Ugovarjajo svojim staršem, v družbi se širokoustijo, pri mizi goltajo slaščice in prekrižanih nog tiranizirajo učitelje.« S tem Sokrat ni samo dokaz, da so problemi v tem segmentu družbe del naše preteklosti, sedanjosti in tudi prihodnosti. Gre za civilizacijski problem razkoraka med generacijami, ki se v začetku 21. stoletja kaže v otroškem klicu, da odrasli ne znajo prisluhniti. In o tem ne-slišanju bomo spregovorili v naši predstavi.