Predstava Jaz, Batman bo v petek (ko bo Miklavž prinesel piškote in nogavice) doživela premiero. No. Eno izmed premier.

Prvič.

Za ekipo je bila prva predstava že preteklo soboto, ko so nas obiskali šolarji iz Orehka. Imeli so kulturni dan, želeli so prisostvovati vaji in imeti po njej še pogovor z igralci. Njihova želja se je le delno uresničila, saj smo bili že preko zaključne faze in smo jim lahko pokazali kar predstavo. Naznanilo, da bodo prvi, ki bodo lahko Batmana videli v živo, so pospremili z navdušenjem.

Skrbelo me je. Najbolj zaradi tega, ker se bo šele s testno (tudi: ciljno) publiko pokazalo, ali smo zadeli ali zgrešili. Šestarčki, sedmarčki in osmarčki niso ravno tiste vrste publika, ki ji lahko prodaš lepo zapakiran art in bodo vljudno zaploskali. Predstava jih je že med prologom povlekla vase. Naslednjo uro in petnajst minut so dihali z igralci, z vsakim likom posebej. Niti enkrat se ni skozi temo avditorija zasvetila luč pametnega telefona. Presenetili so me. Presenetili so nas. Sledil je bučen aplavz s topotanjem, kakršen redkokdaj pospremi premiero katerega od vedno nagrajenih režiserjev v narodnih gledališčih. Ker sem moral voditi pogovor z igralci in režiserjem, sem bil spričo navdušenja malo v skrbeh. Le kaj bodo spraševali?!

Posedli smo se v nežen polkrog na odru, igralci kar v kostumih, otroci so nestrpno čakali, da jim odgovorimo na nešteto vprašanj.

»Kako je bilo igrati 13-letnike? Ste se težko vživeli?«

»Koliko časa rabite, da se naučite tekst?«

»Zakaj ste za superjunaka izbrali prav Batmana?«

»Katero šolo ste morali opraviti, da ste dobili službe kot igralci?«

»Koliko časa ste pisali besedilo?«

»Kje ste dobili toliko idej?«

...

Vprašanj kar ni hotelo biti konec. Po dobre pol ure je gospa ravnateljica z intervencijo med odgovorom in naslednjim vprašanjem naznanila odhod.

Ocena: Testna publika je odlično sprejela predstavo, probleme ponotranjila in se jih zavedela. Učiteljice so (mnogim stilno zaznamovanim besedam navkljub) bile zadovoljne.

Posebne okoliščine: Na tej šoli so v istem tednu imeli enak primer, kot ga obravnavamo v predstavi. Prišli so s svežimi občutki.

Drugič.

Druga predpremiera, za ekipo že prava premiera, se je zgodila v torek zvečer. Dvorano so napolnili imetniki abonmaja »rumeni« (kar je očitno prava aluzija na jesen), zastonjski užitkarji ob dnevu zastonjske kulture in dr. Grilc, resorni minister. Pred igralci je bil izziv. Z igro, ki se bo prvenstveno igrala za odraščajočo mladino, morajo zadovoljiti svoje najbolj zahtevno občinstvo (z izjemo zastonjskih užitkarjev) in ne nazadnje tudi odgovornega za delitev mrvic s kulturne proračunske drobtinice. 

Skrbelo me je. Abonma »rumeni« je veselo klepetal, in izmenjujoč si novice iz mesta, vasi ali tržnice, ni dajal občutka, da se bo kmalu začela predstava. Klepetanje ni ponehalo niti ob rahli spremembi luči. Še fleš za ministra in igralci so pričeli. Da so prebili zid, je trajalo dlje, kot pri mladini. In če so otroci gledali predstavo, kot komično-vzgojni komad, so »rumeni« gledali resno dramo (z bolj ali manj) poučnim koncem. Aplavz je bil zavidanja vreden. Za dramo.

Ocena: Publika se odziva na aktualizacijo, a popolna identifikacija ne steče. Minister je prišel v zaodrje čestitat in bil videti zadovoljen z videnim. Hvaležni smo za njegov obisk.

Posebne okoliščine: Abonma »rumeni«.