Statistika govori, da se je vsak tretji človek že kot otrok srečal z nasiljem. (Prvi citat)

Čeprav je statistika natančna disciplina, se ob množici podatkov zdi izmuzljiva.

Statistika govori, da 82,5 odstotka mladostnikov, ki so doživeli nasilje od svojih vrstnikov, poskuša kompenzirati svoje stresno doživetje na nekom drugem, šibkejšem od sebe. (Drugi citat)

Kar (po domače) pomeni, da štirje od petih otrok, ki so bili tepeni, tepejo druge.

Več kot 90 odstotkov tistih, ki izvajajo nasilje nad svojimi vrstniki, doma vsakodnevno doživlja nasilje. (Tretji citat)

Kaj nam te številke povedo o stanju v naših šolah, družinah, na ulicah? Lahko zamahnemo z roko in si zatrdimo, da ta črnogleda statistična znanost ne more biti realen pokazatelj dejanske situacije. Lahko pa pogledamo okoli sebe. Na otroke, ki hodijo iz šole sami. Na vse tiste, ki ne upajo k telovadbi, da sošolci ne bi videli njihovih modric.

Statistika. Po trpinčenju v šoli:

31 % fantom in 46 % deklet se je samozvest poslabšala,
40 % fantov in 60 % deklet je gojilo jezo, zamero in so bili globoko prizadeti,
14 % fantov in 12 % deklet je začelo ostajati doma – hliniti bolezen.

Številke so neizprosne. A še bolj neizprosne so usode otrok, ki jim odrasli ne znajo prisluhniti. 

Statistika govori, da se je vsak tretji človek že kot otrok srečal z nasiljem. (Zadnji citat)



*Vsi citati so iz dramskega besedila Jaz, Batman Vinka Möderndorferja.