Kristijan Muck, Vehikel, Založba Miš, Ljubljana, 2008.
Z Vehiklom je dramatik in igralec Kristijan Muck zarezal v sfere transcendentalnega in jih postavil ob bok današnji izpraznjenosti medčloveških odnosov, ki pa – kakor je prikazano skozi pet, kronotopološko spreminjajočih se dejanj – niso le posledica sodobnega (hipnega) načina življenja, ampak je njihova postopna redukcija nastajala skozi stoletja. Metafizičnost in filozofska artikulacija nasproti banalnosti vsakdanje konverzacije je le neuspešen poskus resocializacije Človeka, saj – kakor dramatik opozori že s podnaslovom Slutnja potovanja – katarzičnost teh premikov časa še ni mogoča.
Vehikel je drama o duševni skrivenčenosti človeka, ki je zgolj re-produkt nekdanjih er, v bistvu nosilec vseh plasti prednikov, sedaj počasi, a zanesljivo razpadajočih se, kažoč na globalno gnilobo vseh minulih obdobij. Zdi se, kot da avtor 21. stoletje smatra za dokončni propad vseh – prej še uspešno vzdrževanih - navideznih vrednot, saj tekst začrta v sedanjosti in iste protagoniste popelje skozi čas nazaj, kjer imajo resda različne vloge, vendar so vedno oni: polivalentni konstrukti časa.
Prvo dejanje je najobširneje – locirano v cerkljanske hribe leta 2003 -, kjer skozi trojico mladih predstavnikov današnjega kaotičnega ustroja družbe, spremljamo postopno (a neizbežno) degradacijo vzpostavljenih razmerij, še dodatno načetih zaradi nenavadnega antipoda. Slednjega uteleša samotar in znanstvenik-filozof Tesnikar, ki premraženo trojico sprejme pod streho. Že uvodne precej podrobne didaskalije nakažejo na mnogoplastnost likov, saj se četverica iz začetnega dogajanja transformira v svoje zrcalne podobe, ki jih avtor vsakič drugače poimenuje. Aleš, Lidija in Sandra poleg klopčiča nerazrešenih odnosov in kvaziintelektualnega besedičenja, v Tesnikarjev brlog prinesejo travme iz preteklosti in boleče ne-zavedanje (ob starčevem razmišljanju), da so duševno prazna bitja. V njih silita na plan zatajevana zloba in cinizem, ki ju eksplicitno izrazijo ob Tesnikarjevem pripovedovanju o njegovih tehnoloških izumih, predvsem vehiklu. Le-ta ni – kakor mislijo – materialni izum, ampak metafora za ´nasprotnikovo´ težnjo po spreobrnitvi prišlekov in njihovih somišljenikov. Izumitelj se sicer čedalje bolj spreminja v neuravnovešenega človeka in postaja pravi nasprotnik, ki pa je spregledal duševno vegetiranje mestnih gostov.
Vehikel je torej stvar filozofske debate, dotikajoče se vprašanj smotrnosti bivanja, ki domnevno lahko spremeni popačeno podobo sveta. Kot dokaz nujnosti tovrstnega skoraj božanskega postopka, se v naslednjem dejanju preselimo v povojni čas, v leto 1955, kjer je prej neuveljavljeni filmar Aleš transformiran v pesnika, Zatajevalca, njegovo bivše dekle, pevka Lidija, pa postane Dvomljivka. Tem in preostalim trem dejanjem kot povod za zgodbo – katero so skozi dobro stoletje (pogled nazaj se namreč ustavi v letu 1860) skrojili vsi štirje – služi članek iz časopisa, ki je omenjen že v prvem delu, svojo transformacijo pa doživi v petem, sklepnem dejanju, ko prej bralci članka postanejo njegovi posredni ustvarjalci. Muck torej vnaša tudi dokumentarne prvine, ki pa so upovedene na ravni pesniške artikulacije. Jezik vseh likov je, četudi občasno vulgaren in obscen – pač v skladu s podčrtanim nasprotjem percepiranja sveta trojice mladih in Tesnikarja (vsaj v prvem dejanju) – fragmentiran, poetičen, očiščen odvečnega besedičenja. Tok misli je glasovno docela realiziran, kratke replike pa so občasno prekinjene z monološkimi pasusi-recitacijo krajših pesmi, ki krojijo sam zaključek drame. Z vnosom specifičnih jezikovnih prvin Muckova drama refleksno spomni na Strnišev dramski opus; še posebej, ker njegova dela prežema – kar je manj, a še vedno dobro razvidno pri Vehiklu – razkol med metafizičnim in resničnim/tuzemskim.
Če je prvo dejanje zgodba zase, priprava za vznik nadaljnjih štirih, je vmesno, časovno in krajevno premaknjeno dogajanje le hipni odmik od tukajšnje, v sodobnosti začrtane podobe posameznika, saj vsak lik nosi iste (bistvene) lastnosti skozi vsa obdobja. Preden drama izzveni v verzih (tu dramatik da na izbiro dva verzificirana zaključka), je ponovno postavljena v začetno leto 2003, vendar so akterji odmaknjeni od svojih vlog in sami sebi naredijo svoj epilog (konec prvega dejanja), medtem ko se Tesnikar sprašuje o nadvladi Časa: »Je plaz sploh bil? Se je to z njimi zgodilo sinoči ali predvčerajšnjim? Ali pred petdesetimi ali devetdesetimi ali stopetdesetimi leti?«
Vehikel omogoči pogled ´nazaj´ kvartetu nastopajočih, ki je lahko sanjski privid samega sebe v mnogih življenjskih situacijah, ki so družno izoblikovale bedo sedanjosti. Napake koreninijo v nekom že zdavnaj preminulem, ki pa je slabosti – pod družbenimi, kulturnimi in političnimi pogoji – prenesel na potomce in ti na svoje in ti… Zaciklanost bo menda lahko prekinil le vehikel.
Povezave:
- Kristijan Muck na Geslu
- Kristijan Muck na Repu
- Gregor Strniša na Repu